Ljudje zbolimo, ker se upremo stvarniku

0
49
Ker zgolj z ljubeznijo lahko kaj premaknemo oziroma omembe-vrednega ustvarimo, pravimo, da je ljubezen stvarnik (Bog), ki prebiva v našem srcu. Ampak ta stvarnik smo mi sami. Rečeno je, da je človek inkarniran Bog. Kar torej pomeni, da je človek inkarnirana ljubezen. Vsak, ki je že kdaj v kom prepoznal to magično neskončnost, bi se verjetno strinjal s tem.
Enako bi se tudi vsak verjetno strinjal, da bi bila ideja, da bi se ljubezni uprli, bolana.
Ampak točno to ljudje ves čas počnemo!
Morda nevede, pa vseeno! In ljubezen posledično zadušimo oziroma jo dobesedno ubijemo. Ubijemo stvarnika, ki nas je ustvaril in nas ustvarja. Ubijemo sebe.
In to je edini pravi razlog za bolezen.
Stvarniku se lahko upremo na različne načine. Najbolj očitne sem opisal. Seznam ni popoln, ampak zadošča, da se ustvari pravi občutek. Rdeča nit vseh točk pa je, da upiranje samemu sebi v srcu občutimo kot strah.
STVARNIK JE NESKONČEN
Kar se odraža v svobodni volji misli, besed in dejanj vsakega izmed nas. V kolikor svobodno voljo omejimo, nas v srcu stisne. Začutimo strah. Posledici sta frustracija in bolezen, na primer vročina. Za vročino vemo, da je najbolj pogosta pri otrocih, katerim se še največ omejuje svobodno voljo.
STVARNIK JE VSEMOGOČEN
Z zaupanjem svojemu srcu (sebi) lahko vplivamo na razplet vsake situacije oziroma lahko razblinimo vsako “nevarnost”. Če pa to svojo moč zanikamo, pa v srcu ponovno začutimo strah. In posledično se nevarnost dejansko vrne. Super primer je naš odnos do psov. Če jih imamo radi, bodo do nas prijazni, če se jih pa bojimo, nas bodo pa nalajali.
STVARNIK JE VSEVEDEN
Pravo znanje je tisto, ki izhaja iz našega srca. Takšno znanje nas dejansko razsvetli. Naučene stvari namreč niso nič vredne, če jih hkrati ne uskladimo s srcem. Oziroma pravimo, da naučeno integriramo. Slepo zaupanje prebranim ali slišanim informacijam je zapostavljanje stvarnika. Ker se na tak način znajdemo v slepi ulici, kjer ni razsvetljenja, nas postane strah (bojimo se npr virusa). V kolikor potem tudi zbolimo, je bil razlog strah.
STVARNIK JE V NAŠEM SRCU
Vse misli, ki ne izvirajo iz srca, ampak iz glave, srce dejansko dušijo. V kolikor na primer o neki osebi razmišljamo, ker nam je zmešala glavo, v srcu dobimo občutek utesnjenosti. Ko pa to osebo spustimo iz glave, pa se v srcu počutimo ponovno svobodno.
Spomnimo se tudi, da se rešitev problema velikokrat pojavi takrat, ko o problemu nehamo razmišljati.
STVARNIK NI DEFINIRAN
Stvarnik ve vse, le tega ne, kdo ali kaj je. Ker je neskončen, ni definiran. V kolikor želimo v življenju vsako stvar razumeti in jo definirati, se s tem zarotimo proti stvarniku in ponovno omejimo srce.
STVARNIK JE MAGIČEN
V kolikor opazimo, da nam v življenju primanjkuje magičnosti ljubezni, smo stvarnika očitno ubili in bomo zboleli. To se največkrat zgodi v primerih, ko smo si svoje življenje splanirali do potankosti, saj smo s tem onemogočili stvarniku vse priložnosti, da bi se nam spontano razodel. V srcu nas bo zaradi tega stiskalo.
STVARNIK USTVARJA ENERGIJO
Njegovo energijo čutimo kot toplino ali pa toploto srca. Ta energija nam daje zdravje. V kolikor pa menimo, da moramo za svoje preživetje črpati energijo od drugih ljudi, s tem izrazimo nezaupnico stvarniku. V srcu nismo svobodni, zato bomo zboleli.
STVARNIK JE BREZČASEN
Stvarnik je neskončen tudi v aspektu časa. Kadar se nam v življenju mudi od ene točke do druge, se s tem dobesedno posmehujemo stvarnikovi brezčasnosti. Enako je z določanjem rokov za zaključek projektov. Ker s tem pritisnemo na svoje brezčasno srce, se posledično znajdemo pod pritiskom. Posledica je strah, stres in bolezen.
Oziroma v kolikor se dogovorimo za datum in čas seksa, ponovno nasprotujemo brezčasnosti ljubezni.
STVARNIK JE SPONTAN
Ker se stvarniku nikamor ne mudi, nas spontano vodi skozi življenje. Kadar pa tej spontanosti nasprotujemo, sami sebe utrudimo in zbolimo. Preprost primer je že to, da se zjutraj prisilimo k vstajanju oziroma zvečer bedimo, čeprav smo zaspani. Spontanost pa gre tudi v detajle. Na zabavi za mizo se lahko zadržujemo, da ne bi prvi vzeli piškota. Oziroma se v družbi lahko upiramo občutku, da bi nekoga pogledali v oči, čeprav nekaj v nas to želi.
STVARNIK JE VSEPRISOTEN
Skozi naše srce smo povezani s celim stvarstvom in z vsemi ljudmi. V kolikor pa verjamemo, da smo z njimi prostorsko ločeni, pa jih bomo pogrešali in srce nas bo ponovno bolelo.
LJUBEZEN JE ENA SAMA
Vsi smo eden in edini stvarnik, ki je inkarniran v več oseb. Če torej ljubezen zadržimo pri katerikoli osebi (ker smo se na primer drugje zaobljubili) se zadušimo in posledično izgubimo ljubezen do vseh. Na mesto ljubezni se naselita krivda in strah. Srce nam poči zaradi česar slej kot prej zbolimo.
STVARNIK JE EN SAM
Kdor šteje prijatelje, partnerje, dogodke, predmete, ali pa na primer lajke na socialnih omrežjih, tudi s tem nasprotuje stvarniku, ki je eden in edini. Ego seveda išče vse možne razloge, da bi nas prepričal v štetje. “Boš zguba, če ne boš povabil 100 prijateljev na RD,” pravi. Šele ko nehamo poslušati ego, naše srce ponovno svobodno zadiha.
STVARNIK SI NIČESAR NE LASTI
Ker je stvarnik v svojem srcu že povezan z vsemu in z vsemi, si ne rabi ničesar oziroma nikogar lastiti. Ideja o lastnini se nahaja v naši glavi, ne v srcu. V kolikor vzdržujemo misel, da je nekaj ali pa nekdo naš, smo ga s tem svojemu srcu le ukradli. Smo v konstantnem občutku pogrešanja oziroma strtega srca in bolezen je neizogibna.
STVARNIK NE DELA RAZLIK (PRED BOGOM SMO VSI ENAKI)
Vsi smo enako pomemben del stvarnika. V kolikor delamo razlike med nami, mu s tem nasprotujemo. Druge lahko pretirano poveličujemo na rojstnih dnevih ali pa porokah in s tem ustvarimo veliko negativnih energij. Magičnost srca, katero s tem izgubimo, potem nadomestimo s pisanimi baloni in trakovi ter rožami, medtem ko boleznim zaradi negativnih energij ne uidemo.
STVARNIK JE NEDOLŽEN
Kdor izžareva ljubezen, izžareva nedolžnost. Kdor pa se proti srcu na kakršenkoli omenjeni način zarotil, je s tem seveda izgubil nedolžnost in bo nehal žareti.
STVARNIK ODPUŠČA
Svojo nedolžnost in s tem ljubezen ter žar pa lahko na srečo vedno dobimo nazaj. Le pokesati se moramo za vse situacije, kjer smo srcu nasprotovali.
STVARNIK JE BREZSKRBEN
Večina stvari, oziroma morda kar vse, kar človek v življenju naredi, je v želji, da bi se ponovno spravil v pozicijo, kjer bi bil deležen čim več ljubezni. Človeka pa ves čas skrbi, ali mu bo to uspelo doseči ali ne. Ker pa je stvarnik že ljubezen, njega ničesar ne skrbi. Zaskrbljenost za druge pa tudi ni nič drugega kot strah pod pretvezo ljubezni, s čimer si dušimo srce. Hkrati pa tudi njim, saj je srce eno samo.
STVARNIK JE RESNICA
Vemo, da nam oseba, ob kateri čutimo ljubezen, deluje bolj resnična kot ostale. Vemo tudi, da nam v srcu centrirana oseba deluje avtentično (resnično), tista, ki pa je izven centra, pa deluje zlagano. Nahajanje izven srca nas ne navdaja s stvarnikovo energijo, zato zbolimo.
Resnična oziroma ne je tudi vsaka naša beseda. Kadar svojo resnico zadušimo (se zlažemo) smo svoje srce (sebe) zadušili.
Lahko bi torej rekli, da vsakič, ko nas pri srcu zbode ali pa stisne, oziroma v njem začutimo strah, je to zaradi našega (zavestnega ali pa podzavestnega) napada na stvarnika.
Ta strah pa lahko še dodatno poglobimo. Vsaka misel, beseda ali pa akcija, ki jo ustvarimo na podlagi strahu, vsekakor ne izhaja iz našega srca in povzroči zgolj nadaljnji strah in tako le še dodatno vkoplje našo bolezen.
Solidarnosti je na primer ena od stvari, ki bi ustrezala temu pogoju. Če se poglobimo vanjo, bomo v njej definitivno odkrili strah pred neželenimi posledicami v alternativnih primerih. Vsako dejanje na podlagi solidarnosti torej zgolj generira nadaljnji strah oziroma ga v najboljšem primeru podaljšuje.
Oziroma z drugimi besedami: s solidarnostjo ali pa na primer uvidevnostjo žrtvujemo sami sebe/srce. Žrtvujemo stvarnika, torej prav tisto bitje, ki bi bilo edino sposobno ozdraviti strah in posledično bolezen.
Zaključimo lahko tudi, da bolezen ni nič drugega kot pa indikator, da nekaj počnemo dobesedno narobe (pač nenamenoma, ampak vseeno). Da delamo nekaj v nasprotju z našo pravo naravo. Dejansko nam pokaže, kakšen je naš odnos do samega sebe oziroma do stvarnika.
Kako močno zbolimo, torej ni odvisno od ničesar drugega, kot pa od magnitude našega upora stvarniku! Enako je seveda od tega odvisna tudi naša imunost (ki nima nič veze z virusi ampak z negativnimi energijami).
Kako strašna bo za nas neka bolezen, je potem tudi odvisno zgolj od magnitude strahu, ki ji ga pripišemo. V najhujšem primeru se lahko posledično stvarniku res na silo upremo. Če se nečesa res močno ustrašimo, ustvarimo srčni infarkt in ker smo mi srce, umremo. Uspešno smo torej ubili stvarnika/sebe – uspešno smo zaključili egovo (hudičevo) agendo.
Odnos do stvarnika je seveda odvisen od vsakega posameznika, zato je tudi bolezen vezana na vsakega posameznika. Ne moremo se je torej nalesti od nikogar drugega. Se pa vsekakor lahko od ostalih naučimo negativnosti oziroma pri interakciji z njimi ustvarimo negativne energije, zaradi katerih zbolimo.
Česar pa se seveda ne moremo ozdraviti s tabletami ali pa cepivi!
Sprva se seveda nihče ne zaveda, da ima naš obstoj na tem planetu kakšno povezavo s stvarnikom. Kaj šele, da ima naša bolezen kaj se tem. To znanje nam pač ni položeno v zibko. Zavedati se ga začnemo le z izkušnjami (in dobrimi ter natančnimi knjigami). Do takrat bomo pa pač verjeli v viruse in s kvazi testi iskali potrditve za svoja prepričanja.
Kako ironična je ugotovitev, da v življenju potrebuješ veliko izkušenj in še kakšno knjigo za povrhu, da ugotoviš, da se ni pametno upirati samemu sebi. Ampak tako pač je.
Človeštvo pa se je znašlo v situaciji, ko se bo kot kaže tega primorano zavesti. Začeli smo namreč kolektivno reagirati na strah in sprejemamo odločitve, ki generirajo nadaljnji strah. Kopljemo si jamo. Nobeno cepivo nam pri tem seveda ne bo pomagalo, saj bo nekdo slej kot prej ponovno zbolel, okrivil nek nov virus in bomo kopanje jame zgolj nadaljevali tam, kjer smo končali. In ker to ne bo moglo iti v nedogled, se bomo primorani zbuditi.
To je morda dobra stran situacije, v kateri smo se znašli. Da se tudi javno zdravstvo (oziroma družba kot celota) začnemo poglabljati in raziskovati prave razloge za bolezni. Vemo, da je imelo do sedaj zdravstvo res prevelik poudarek zgolj na zdravljenju. V kolikor pa smo za svoje bolezni želeli odkriti razloge, smo se morali pa zanesti na alternativno medicino. Super bi bilo, da ti dve veji končno najdeta nekakšno sožitje.
Oziroma če smo že pri tem, obstaja še ena dobra stran trenutnih razmer. Opaziti je mogoče, da marsikomu spremenjene delovne razmere ustrezajo, saj se je pri delu od doma mogoče izogniti prezgodnjemu vstajanju, delu pod pritiskom in na primer negativnim socialnim interakcijam. Očitno se ljudje intuitivno zavedamo, da se na tak način dejansko lahko izognemo boleznim. Tudi na tem področju bi se torej lahko marsikaj naučili, kar bi nato po razpletu dogodkov ponesli v svet. Pa bi bila v bodoče kakšna bolniška manj.
Kot kaže je možnosti za učenje in napredek je kar nekaj. Bo že držalo, ko pravijo, da je v vsakem prekletstvu skrit blagoslov. Kakšen pa le ta dejansko bo, bomo pa videli.
Lp, Uroš

Deli
Prejšnji članekNa glavo ukrepi