Magični DNK, bolezni in cepljenje

0
236

Nič ne bi bilo narobe, če bi rekli, da razlog za debato, ali je bolje cepiti ali ne, sploh ne obstaja. Če se strinjamo z idejo o cepivu, se na tak način vsekakor obvarujemo pred vsemi tistimi, ki se niso cepili. Oni so si pa sami odgovorni za svojo usodo. Vsak ima pač svobodno voljo.

Se pa vseeno pojavi en problem. V kolikor smo pristaš cepljenja in srečamo nekoga, ki to ni, nas bo le ta gledal, kot da smo neumni, kot da ne znamo misliti s svojo glavo. Ta njegova projekcija nam vsekakor ne bo všeč, dolgoročno pa bomo imeli občutek, da nam lahko celo škodi.

Po drugi strani pa, v kolikor smo proti cepljenju in srečamo nekoga, ki pa je za, nas ta ne bo le gledal, kot da smo neumni, ampak da smo tudi bolni. Oziroma da smo ranljivi, ker naše “varnostne luknje” niso bile zakrpane. Takšna projekcija je pa še hujša od tiste prve.

Pristaši cepljenja ali ne, kadar po svetu strastno širimo svoje prepričanje, s tem naredimo več škode kot koristi. Kot družba torej ne bomo ravno daleč prišli, v kolikor se ne bomo nekoč okoli tega vprašanja zedinili. Glede na trenutne okoliščine upam, da čimprej.

Slej kot prej bi bilo torej idealno, da vsi skupaj izberemo enega izmed teh dveh stališč. OK, ampak katerega pa? Za ali proti?

Dejstvo, da je cepljenje nenaravno, saj z njim zaobidemo pomembne telesne procese, je že takoj super argument v prid ne-cepljenja.

Že res, ampak kako se bomo pa potem zavarovali proti takšnimi in drugačnimi virusi?

Prvi odgovor na to vprašanje je seveda – z dobrim imunskim sistemom.

Drugi in verjetno ne zadnji odgovor pa bi bil – s pravim razumevanjem tega, kaj je to bolezen. In kaj je tisto, čemur pravimo “virus”. V zadnjih letih so namreč znanstveniki na področju DNK-ja (virus ni nič drugega, kot neka sekvenca DNK ali RNK, zapakirana v celično membrano) in njegove povezave s svetlobo (energijo), opravili vrsto zanimivih poskusov, o katerih pa se le redko govori, če sploh kaj. Morda tudi zaradi tega, ker so ti poskusi uveljavljene teorije postavili popolnoma na glavo, česar pa si nihče ne upa priznati.

Naša zavest usmerja svetlobo/energijo

Vemo, da če se nekaj časa osredotočamo na določeno točko v našem telesu, bomo na tem mestu začutili mravljinčenje energije. Kar pomeni, da smo zgolj z našo pozornostjo tok energije usmerili na to mesto.

Vemo, da to dejstvo znajo izkoristiti tisti, ki so radi v središču pozornosti, saj se na tak način dejansko polnijo z energijo.

Pozornost pa lahko kar nekaj časa usmerjamo na eno mesto, pa zaradi tega ne bomo izčrpani. Zato lahko sklepamo, da s tem nismo porabili svoje energije, ampak smo ustvarili novo! Tudi na primer sanjarimo lahko neomejeno časa, pa od tega ne bomo utrujeni. Največkrat bomo prav nasprotno od naših idej in inspiracij postali celo zelo živi. Energijo smo s sanjarjenjem in vizualiziranjem torej ustvarili!

Kadar pa se na primer poškodujemo, pa nam naše telo javlja bolečino verjetno prav zato, da bi našo pozornost in posledično energijo usmerilo na poškodovano mesto v telesu in jo tako ozdravilo. Da takšna energija zdravi, se zavedajo tudi t.i. bioenergetiki, ki nas na podlagi tega principa zdravijo s polaganjem rok, nekateri pa celo na daljavo.

Na daljavo? Kako pa je to mogoče?

Ustvarjanje energije na daljavo

Leta 1986 so ameriški znanstveniki, na čelu z dr. G. Scott Hubbard-om, ponovili kitajski poskus, pri katerem so naročili talentiranim telepatom, da poskusijo ugotoviti, kateri predmet se skriva v temni sobi brez luči. V sobo so namestili visoko-kakovosten svetlobni multiplikator in spremljali dogajanje. Enako kot kitajski znanstveniki, so tudi ameriški med trajanjem “oddaljenega opazovanja” zabeležili znaten porast fotonov v sobi.

Kar dejansko pomeni, da se je naša zavest sposobna od daleč dotakniti kateregakoli kotička našega znanega vesolja in tam ustvariti svetlobno energijo. Z namenom:

  • da se od daleč dobesedno dotaknemo nekoga oziroma nečesa in nato iz občutka, ki ga dobimo, razberemo določeno informacijo
  • da soustvarimo nek dogodek
  • da nekomu nudimo dodatno pozornost/energijo
  • in nenazadnje, da pomagamo nekoga ozdraviti

Iz tega pa sledi, da se naša zavest nahaja v t.i. meta-prostoru, ki obstaja pred prostorom in časom in iz katerega ustvarja svetlobo kjer koli v prostoru in času. 

In preko tega meta-prostora smo vsi povezani med sabo. Kar potrjujejo naslednji poskusi.

“Backsterjev efekt”

V 50h in 60h letih prejšnjega stoletja je Dr. Cleve Backster, kot specialist zasliševanja pri agenciji CIA, raziskoval delo s poligrafom. Nekega dne je prišel na idejo, da bi na poligraf priklopil rastlino svoje tajnice. Iz poskusov je nato ugotovil, da se je rastlina dejansko razburjeno odzvala, kadar ji je z vžigalnikom ožgal katerega izmed listov. Oziroma je celo ugotovil, da se je poligraf znatno odklonil že takoj, ko je zgolj pomislil, da jo bo na kakršen koli način poškodoval.

Dr. Backster je hitro zaključil, da je rastlina prav tako čuteče bitje kot mi. Posledično se je tudi čustveno navezal nanjo. Ni je želel več poškodovati, jo je pa vseeno vsake toliko časa priklopil na poligraf. Počasi je začel opažati, da je rastlina začenjala čutiti to, kar on. Med drugim je nekega dne zaznal tudi omembe-vreden odziv, ko je bila rastlina sama v laboratoriju, medtem ko sta s kolegom nepričakovano naletela na zabavo presenečenja v več sto kilometrov oddaljenem mestu. Rastlina je dejansko na daleč zaznala agentova razburjena čustva.

Dr. Backster-ju je postalo očitno, da smo, vsaj z rastlinami povezani po meta-prostoru. 

Kar pa seveda ne more biti izjema.

Sinhronizacija možganskih valov

To je med drugimi ugotovil tudi Dr. Jacobo Grinberg, mehiški nevro-znanstvenik. Ugotovil je, da v kolikor dve osebi najmanj dvajset minut meditirata v isti sobi, da se bodo njuni možganski valovi sinhronizirali in nekaj časa ostali enaki, tudi če se osebi nato ločita vsaka v svojo sobo.

Ko je Dr. Grinberg po meditaciji eni izmed oseb v ločeni sobi z bliskavico posvetil v oči, je v 25% primerih opazil istočasni odziv v EEG-ju druge osebe. Medtem ko pri kontrolnih osebkih tega odziva ni bilo.

Dr. Grinberg je na ta način dokumentiral našo medsebojno povezanost preko meta-prostora. Ki pa naj bi bila še toliko bolj izrazita, v kolikor sta si v omenjenem poskusu osebi ob meditaciji gledali v oči.

DNK shrani svetlobo

Leta 1984 je dr. Peter Gariaev, član Ruske akademije naravoslovnih ved, v kremenčasto posodico vstavil DNK in ga osvetlil z blagim laserjem. Ugotovil je, da se DNK obnaša kot gobica, ki vase vsrka fotone.

Ko pa je dr. Gariaev nato DNK umaknil iz posodice, pa je na svoje začudenje opazil, da je delež fotonov še vedno ostal na istem mestu in počasi izginil šele v roku 30 dni. Kot da bi DNK nekako razporedil svetlobo skozi čas (v brezčasnost).

Obdobje 30 dni se na primer tudi sklada s preverjenim dejstvom, da sledni pes lahko našo sled pobere ravno še v tem roku. Sedaj vemo zakaj. Naša svetloba/energija ostane za nami še cel mesec dni.

Kadar DNK osvetlimo s svetlobo, jo le ta torej razporedi skozi čas. Iz obratnega zornega kota pa bi potem lahko rekli, da je DNK pravzaprav trenutni odraz brezčasne svetlobe oziroma ideje. Ideje, kot je na primer človek, žival ali rastlina.

Vemo, da sekvenca nukleotidov v DNK-ju določa, kakšno živo bitje bo iz njega nastalo. Kar pomeni, da je DNK dejansko lahko kozmični ID v stvarnikovi neskončni bazi IDej?

Te ideje pa dejansko prihajajo že neposredno od našega Sonca, “stvarnikovega sina”.

Sonce planete posipa z bakterijami/življenjem

Britanska astronoma Sir Fred Hoyle in Dr. Nalin Chandra Wickramasingh sta že v šestdesetih letih prejšnjega stoletja ugotavljala, da ima galaktični prah popolnoma enake lastnosti kot liofilizirane (sušeno zmrznjene) bakterije.

To odkritje se sklada s člankom iz leta 2017, ki je poročal, da so astronavti na zunanjem delu Mednarodne Vesoljske Postaje odkrili žive bakterije, katere pa niso bile prisotne pri izstrelitvi modula, na katerem so jih našli.

Že Sončeva svetloba torej v sebi nosi informacije oziroma ideje, okoli katerih se nato oblikuje DNK, da bi te ideje shranil oziroma odrazil v prostoru in času. Bakterija potemtakem ni nič drugega kot ena celica, ki to idejo hrani, varuje in čaka na primerne okoliščine, da jo razmnoži in razvije.

Na podlagi teh dveh odkritij pa lahko tudi z absolutno gotovostjo trdimo, da so vsi planeti oziroma vse galaksije posute z življenjem, katero se je razvilo takoj, v kolikor so okoliščine to dopuščale.

DNK se odziva na našo zavest oziroma namen

Kako se DNK odziva na energijo, katero oddaja človek, je s svojimi poskusi raziskoval angleški biokemik Dr. Glen Rein. Ugotovil je, da se DNK vijačnica v prisotnosti srčne energije ljubezni razvije (kot da bi želela vase vsrkati čimveč svetlobe).

Skladno z že opisanimi dognanji je nato tudi on dokumentiral, da lahko z ljubečim namenom DNK razvijemo tudi od daleč. Ruski bio-zdravilki Valeriji Sadyrin je namreč uspelo razviti DNK, ki je bil nameščen v njegovem kalifornijskem laboratoriju, iz drugega konca Zemlje – iz Moskve. Glede na njuna končna poročila naj bi bilo absolutno ključno, da želja, da nam to uspe, pride skozi naš srčni center.

Za povrhu pa je Dr. Rein ugotovil še to, da se pa v prisotnosti jeze DNK vijačnica tesneje zvije skupaj. Kar morda pomeni, da DNK ni želela vsrkati jezne energije? Oziroma če vzamemo v zakup dejstvo, da se tisti, ki se jezi, za hip počuti bolj živo, potem lahko hipoteziramo, da z jezo DNK naše tarče dejansko ožamemo svetlobe in jo posrkamo vase. In se zaradi tega posledično DNK vizualno tesneje zvije.

Svetloba prenaša informacijo o bolezni

Da svetloba lahko prenese informacijo o bolezni, je dokazal Dr. Vlail Kaznacheyev, član Ruske akademije medicinskih ved. V dve ločeni zaprti posodici je vstavil dve kulturi celic, pri čemer je bila pri eni izmed njih prisotna bolezen. Ko je Dr. Kaznacheyev s svetlobo posvetil skozi posodico z bolnimi celicami in jo usmeril v zdrave, so tudi zdrave celice zbolele.

Kar pomeni, da je svetloba iz DNK-ja bolnih celic pobrala informacijo o bolezni in jo odnesla s sabo. DNK zdravih celic pa je fotone svetlobe, in z njimi informacijo o bolezni, vsrkal. 

Ker smo rekli, da naša zavest lahko svetlobo prenaša skozi meta-prostor, v praksi to pomeni, da če si ogledamo bolno rastlino in nato svojo pozornost usmerimo v zdravo, lahko zaradi tega zdravi rastlini prenesemo bolezen. V kolikor seveda verjamemo, da se bolezni lahko prenašajo, saj si bomo le v tem primeru predstavljali, da je tudi zdrava rastlina zbolela (odgovornost za prenos bolezni je torej naša).

Če je temu res tako, ali je potem mogoče, da svetloba s sabo prenese tudi informacijo o DNK-ju? Odgovor na to vprašanje je DA.

Svetloba prenaša informacijo o DNK

To je uspelo dokazati že omenjenemu dr. Petru Garieaev-u. Z blagim zelenim laserjem je posvetil skozi zarodke močeradov in svetlobo usmeril v zarodke žabe. Žabji zarodki so se v tem njegovem poskusu v celoti transformirali v močerade in tudi razvili v zdrave odrasle močerade.

DNK se je na podlagi nove informacije iz svetlobe dobesedno prepisala. Sicer je res, da pri tem specifičnem poskusu ni imela ravno veliko dela, saj vemo, da je DNK med podobnimi vrstami skoraj identičen.

DNK se torej ne spreminja naključno z mutacijami, kot je to teoriziral Darwin, ampak nemudoma in skladno z idejo, katere informacija se prenaša s svetlobo.

Da pa se to dogaja tudi v naravi, pa je razvidno iz naslednjega poskusa.

Evolucija ni naključna

Okoli leta 1971 so biologi preselili 5 parov pozidnih kuščaric, ki so živele na pustem Jadranskem otoku in se preživljale z lovljenjem insektov, na sosednji otok poln zelenja, kjer pozidnih kuščaric še nikoli ni bilo. Ko so se biologi čez pičlih 35 let vrnili na otok, so ugotovili, da se je kuščaricam pri adaptiranju na nove razmere na primer občutno povečala glava, da so lažje žvečili rastlinje. Poleg tega se jim je prilagodil tudi prebavni trakt, v katerem se je pojavilo slepo črevo za potrebe fermentacije, s čimer so potem kuščarice lažje prebavile rastlinsko hrano. Kar pa je dejansko preveč specifična sprememba, da bi bila zgolj naključje.

To je eden od primerov, da evolucija dejansko ni naključna. Živali se na nove okoliščine namreč prilagodijo takoj.

Če žirafa torej ugotovi, da bi ji prav prišel daljši vrat, se ta njena ideja nemudoma zapiše v njen DNK. Ker pa se žirafa sama prav hitro ne more transformirati, pa takšna ideja pride potem bolje do izraza šele pri njenem potomstvu, ki se je seveda razvilo iz ene celice, v kateri je bila ideja vsaj polovično zapisana.

Svetloba prenaša informacijo o zdravju

Če svetloba lahko prenaša informacijo o bolezni, potem verjetno lahko prenaša tudi informacijo o zdravju. Princip, ki ga že leta uporabljajo bioenergetiki, je v svojem laboratoriju dokazal ponovno Dr. Gariaev.

Nekaj let po svojih poskusih z DNK-jem je opravil še nekaj nadaljnjih podobnih poskusov na laboratorijskih miših. V enem izmed njih jim je vbrizgal smrtno dozo strupa Alloxana, ki specifično uniči trebušno slinavko. Na tak način zastrupljene miši ponavadi umrejo v 4-6 dneh za posledicami sladkorne bolezni.

Dr. Gariaev pa je nato žrtvoval zdravo miš, ji izrezal trebušno slinavko in usmeril svetlobo skozi zdrav organ v zastrupljene miši. Tudi po večkratnih ponovitvah tega poskusa se je vsakič izkazalo, da je okoli 90% zastrupljenih miši popolnoma ozdravelo. V roku 12 dni se jim je nivo sladkorja v krvi normaliziral in so bile ponovno kot nove.

V našem vsakdanu pa to na primer pomeni: V kolikor si najprej ogledamo zdravo rastlino in nato bolno, lahko na tak način na bolno rastlino prenesemo informacijo o zdravju.

V praksi je to dokazal ruski znanstvenik V. Budakovski in sicer tako, da je na bolno sadiko maline projiciral hologram zdrave maline. In bolna rastlina je ozdravela.

(kogar zanima nadaljnje branje – vse te poskuse in še mnogo drugih je leta 2011 v knjigi Source Field Investigations zbral David Willcock)

Torej…

S pomočjo rezultatov opisanih poskusov lahko sedaj sestavimo bolj pravilno sliko delovanja našega vesolja.

Ko v svoji zavesti ustvarimo novo idejo, s tem ustvarimo novo energijo/svetlobo. Vesolje (stvarnik) to idejo z novo sekvenco nukleotidov shrani v DNK, z namenom, da jo lahko izkusimo znotraj fizičnega prostora in časa. Ta princip pa deluje tako za ustvarjalne (pozitivne) kot tudi destruktivne (negativne) ideje.

In kako bi potem te ugotovitve prenesli na področje “virusov” ?

Vemo, da naše celice vsake toliko časa izločijo neke DNK sekvence, zapakirane v celično membrano (čemur pravimo virusi). Ker destruktivna ideja potuje po meta-prostoru, lahko njena energija vsekakor pride do izraza kot nek tuj DNK neposredno znotraj naših celic. Očitno pa so celice sposobne razpoznati, da ji specifične DNK sekvence ne služijo, zato jih zapakirajo in izločijo. Kot smeti.

Morda se celica po enakem postopku znebi tudi odsluženih DNK sekvenc iz njenega jedra? Kadar na primer ugotovi, da nam neka podzavestna ideja, ki se je integrirala v naš DNK, ne služi več.

Virusi ali eksosomi?

V prejšnjem članku sem morda malce prenaglo zaključil, da z destruktivno energijo v lastnem telesu celice uničimo. Ameriški doktor medicine Andrew Kaufman bolje razloži, da celica entitete, katerim pravimo virusi, eliminira, ko je še živa. In da tem izločkom pravimo eksosomi. Ker pa so nekateri mnenja, da lahko ti eksosomi nato prizadenejo druge celice, pa jim potem rečejo virusi.

Kar pa ni res. Virusi so mrtve stvari in zato nimajo nobene agende za svoje širjenje (ne napadajo drugih celic). Niti je ne potrebujejo, saj se, kot smo ugotovili, informacija o bolezni širi po meta-prostoru in lahko hkrati ustvari enako neželeno gensko sekvenco v večih celicah naenkrat. Celice nato, neodvisna ena od druge, to gensko sekvenco razpoznajo in jo vsaka posebej eliminirajo v obliki eksosoma.

Pravijo, da sončeva UV svetloba uniči viruse. Očitno pa jih ne uniči, ampak le prepiše negativne ideje/energije v našem telesu, in posledično se v celicah ne oblikujejo več “zlonamerne” DNK sekvence.

Za vsako našo bolezen smo odgovorni sami

Zaradi vse te panike okoli nove pandemije smo skoraj da že pozabili, da je potrebno razloge za vse naše bolezni vedno najprej iskati v nas samih. Vsaka bolezen je namreč posledica naših lastnih negativnih aspektov, ki blokirajo pretok energije v našem telesu, zaradi česar potem zbolimo.

Pravijo, da s tem “porušimo naš imunski sistem” in smo posledično bolj dovzetni za viruse iz okolice. Ampak če razmišljamo na takšen način, s tem le prelagamo odgovornost nekam, kjer je ne more biti. Sami sebi lažemo. Kriviti “viruse” za naše bolezni je enako neumno, kot če bi potem, ko smo po dežju hodili brez dežnika, krivili dež, da smo mokri.

Že samo dejstvo, da imamo “oslabljen imunski sistem”, je bolezen. Krivda oziroma odgovornost je popolnoma na naši strani.

Ker pa je naše vesolje neskončno, pa vsekakor lahko v njem izkusimo tudi idejo, da je bolezen nekaj, kar se od nekoga “nalezemo”. Kar pa še ne pomeni, da v takšnem primeru odgovornost za bolezen ni na naši strani, saj smo tudi v tem primeru mi tisti, ki gojimo to idejo.

Kako se prenaša bolezen (v kolikor v to verjamemo)

Ugotovili smo, da ko pozornost usmerimo v bolno osebo, v njeni auri ustvarimo fotone svetlobe s katerimi začutimo njeno bolno energijo. (bolni osebi bo naša pozornost/energija seveda prijala) Rekli smo tudi, da ni pomembno, koliko je ta oseba oddaljena od nas, saj jo naši fotoni z lahkoto dosežejo po meta-prostoru.

Pa vzemimo primer, da smo tej osebi bližje od dveh metrov, za kar so nas prepričali (to so si kratko-malo izmislili), da je meja za prenos bolezni. Ko bo ta pogoj izpolnjen, se bomo skladno z našimi prepričanji ustrašili, da se bomo bolezni “nalezli”. In bomo posledično zavestno začeli kopirati bolno energijo vase. Naš DNK bo informacijo o bolezni posrkal, nato pa poskrbel, da bo bolezen nekje v našem telesu prišla do izraza.

Vse je vedno odvisno le od naših prepričanj.

  • Če so nas obenem prepričali, da smo z masko varni, potem seveda ne bomo začeli kopirati bolne energije vase in ne bomo zboleli
  • Če pa smo nato sami sebe prepričali, da maska ne bo pomagala, pa ponovno bomo
  • Če pa so nam dejali, da neka bolezen ni nalezljiva, pa ne bomo zboleli

Kdor svetu vsiljuje takšna prepričanja, z njimi dejansko kroji našo usodo, naše življenje. Dobesedno se lahko izmisli karkoli, pa bo to potem postalo naša “resnica”. V luči tega je res najboljša ideja za ozdravljenje bolezni, kot je zadnja, da vržemo TV skozi okno.

Vsaka ideja ima svojega stvarnika, tudi negativna

Negativne destruktivne ideje enako kot konstruktivne seveda ne morejo priti kar od nekje, ampak jih mora nekdo ustvariti. Ko pa jih enkrat ustvari, mora za njimi ves čas stati, če ne s časom izzvenijo. In to seveda ne more biti netopir. Oziroma v primeru ptičje in prašičje gripe, zadaj za idejo niso mogli biti ne ptiči in ne prašiči. Edina možnost je torej nekdo izmed nas, ki nas želi prestrašiti oziroma nam morda celo želi škodovati.

Tretja dimenzija, na kateri se nahajamo, je dimenzija svobodne volje, zato je povsem logično, da so tudi takšne osebe tukaj našle svoj obstoj.

Tistemu, ki sledi globalni politiki, hitro postane očitno, da si nekdo na tem svetu še vedno želi vojn. Oziroma kadar prižgemo TV, vidimo, da nekdo še vedno z veliko vnemo med nas seje jezo, strah (laži) in razprtije. V zadnjem času se celo zdi, da je vsako leto huje.

Sedaj so nas pa z enako vnemo (in še nekakšno pocukranostjo za povrhu) začeli prepričevati v cepiva. Nam kar na lepem želijo dobro?

Dvomim. Poleg tega tudi ne bi bilo prvič, da bi bile v cepivih neke čudne substance, ki že v našem telesu, kaj šele neposredno v krvi, nimajo kaj iskati. Zato si, namesto da bi se zanašali na cepiva, raje razložimo, kako se bolezni sami ozdravimo.

Kako sami ozdravimo bolezni

Rekli smo, da so bolezni vedno le odraz naših lastnih negativnih aspektov. Odraz zavračanja stvarnikove energije ljubezni in svetlobe. Edini pravi način, da se jih ozdravimo je torej, da se namenimo biti čimbolj pozitivni. Ključen je naš namen, ker le ta ustvari zdravo prihodnost, do katere pa nas bosta potem spontano vodila srce in duh. Vsako tegobo ali bolezen bomo razumeli za to, kar v resnici je – opozorilo na naš skrit negativni aspekt, da se ga začnemo zavedati, saj ga le tako lahko odstranimo. 

Kar pa se tiče idej o nalezljivih pandemskih bolezni – zavejmo se, da so to zgolj ideje in nič drugega. Ideje, ki pa se znajo, kot smo videli, kar globoko zakoreniniti v našo podzavest.

Ideje, katere nam ne služijo, seveda vedno ozdravimo tako, da jih odmislimo. Z njihovimi koreninami vred. Proti neželenim idejam se ne borimo, saj jih s tem držimo v zavesti in tako le še bolj okrepimo.

Kako izkoreninimo “nalezljive bolezni”

Najprej odmislimo idejo, da so bolezni nalezljive. Ker je vsak od nas svoje paralelno vesolje, ta ideja ne more biti resnična in pride do izraza le, če v njo verjamemo. Zatem pa odmislimo idejo o novi bolezni iz konca leta 2019. Vsekakor lahko obenem odmislimo tudi ideje o vseh ostalih “virusnih” boleznih, ki obstajajo v naši glavi.

Če imamo občutek, da smo bolezni začeli zgolj ignorirati, svojega dela nismo dovolj temeljito opravili. Oziroma če imamo občutek, da je nekje v naši zavesti še vedno neka stvar, proti kateri se bomo morali slej kot prej boriti, tudi nismo posegli dovolj globoko.

Vprašajmo se, KAJ je tisto, kar ignoriramo, oziroma KJE se nahaja tisto, proti čemur mislimo, da se bomo morali boriti. Tako bomo bolj natančno izsledili skrito lokacijo bolezni v naši zavesti. Morda celo tako natančno, da jo bomo lahko izkoreninili.

Po pravilnem izkoreninjenju ideje bomo imeli občutek, da smo jo odstranili iz preteklosti, kot da nikoli ni obstajala. In iz prihodnosti, saj bomo imeli občutek, da nam je čez eno leto nihče ne bo več omenjal. Tudi če temu ne bo ravno 100% tako, smo s tem vseeno pravilno ustvarili novo paralelno vesolje oziroma novo možno prihodnost. Kar je bil tudi naš cilj.

Cepivo je zgolj razlog za odmislek bolezni

Vsak izmed nas je stvarnik svojega vesolja, svoje realnosti. Zaradi tega se nikomur izmed nas nikoli ni potrebno strinjati z idejami, ki jih je ustvaril nekdo drug. Ker pa se večina ljudi tega principa ne zaveda, pa brez pomislekov prekopira vse ideje iz televizije vase, potem pa ne ve, kaj bi z njimi. 

V primeru neke ideje o bolezni ljudje posledično največkrat sežejo po cepivu, saj le v njem vidijo dovoljenje, da lahko bolezen končno odmislijo. (namesto da bi ubrali bližnjico)

In to je dejansko edina stvar, katero nam nudi cepivo. Da odmislimo bolezen. Vse substance, ki so v cepivu, nam same po sebi verjetno ne koristijo popolnoma nič. “Koristijo” nam kot vedno le na podlagi tega, koliko v to verjamemo.

Če je v preteklosti kdaj izgledalo, da je človeštvu s pomočjo cepiva uspelo izkoreniniti neko bolezen, je bilo to zgolj in samo zato, ker so jo ljudje po cepljenju odmislili.

Cepivo in svobodna volja

Je pa res, da je tik pred zdajci težko posegati v naša prepričanja. Zato nam nihče ne bi smel zameriti, če bomo v nekem trenutku videli zase svetlo prihodnost le, če se bomo cepili. Konec koncev ima vsak od nas tudi svobodno voljo.

Situacija pa postane sporna, v kolikor bi radi za dosego miru v svoji glavi, svojo voljo vsilili nekomu drugemu. Da bi hoteli cepiti nekoga drugega.

Kar pa se pravzaprav že dolgo časa dogaja!!

Jok in stok

Otrokovo telo je v materinem telesu nastalo prav pod njenim srcem. Kar pomeni, da ga je ustvaril naš stvarnik ljubezni. Ko otrok prispe na svet, se proti ljubezni ni še nikoli zarotil, zato je nedolžen.

Čeprav je nedolžna ljubezen najmočnejša energija v vesolju, pa ljudje s svojimi bolnimi glavami v nedolžnosti vidimo šibkost. Zato se ustrašimo in še preden so se otroci sposobni zagovarjati, njihova neomadeževana telesa proti njihovi volji cepimo z nekimi človeškimi zvarki, razvitimi na podlagi strahu oziroma zmotne ideje, da se je treba proti boleznim boriti.

Da bi dosegli mir v svoji glavi, ker se kot družba še nismo “potrudili” in začeli razumevati bolezni za to, kar one dejansko so, oziroma ker še nismo izkoreninili lažne ideje, sedaj cepimo nedolžne otroke. Mar bi se vsaj zamislili ob njihovem joku, ko nam njihova duša jasno sporoči, da je naše dejanje nesmiselno.

Ko otroci odrastejo, jim seveda razložimo, da je bilo cepljenje potrebno zaradi nekih groznih “virusov”. Skoraj v isti sapi pa še dodamo, da sta Miklavž in Božiček tudi resnična.

Neutemeljen strah

Ljudje zmotno mislimo, da je strah koristna stvar in ga je vedno potrebno upoštevati. Da je človeštvo skozi evolucijo preživelo prav zaradi strahu. Da nam je zaradi strahu na primer uspelo pobegniti pred zvermi in smo zato preživeli.

Nič pa ne bi moglo biti bolj stran od resnice.

Vsi vemo, da če nas je strah psa, da nas bo le ta nalajal ali pa celo ugriznil. Če pa nas psa ni strah, bo pa postal naš najboljši prijatelj. Pes v človeku, ki ni prestrašen, namreč vidi samega sebe (ljubezen). V strahu pa pes dejansko vidi neko tuje zlovešče bitje, potrebno uničenja. Enako velja tudi za vse ostale “zveri”.

Predvsem pa vemo, da je ljubezen ključnega pomena za ustvarjanje potomcev. Prestrašeni ljudje dejansko niso ravno privlačni, poleg tega pa jim tudi spolni organi ne delajo tako kot treba.

Dejstvo je, da zgolj ljubezen daje življenje, strah pa ga uničuje.

Mogoče bi se lahko po tem principu vedli tudi do virusov, če jih že nismo uspeli ozdraviti? Če se jih bomo bali, nas bodo vsekakor tudi oni ugriznili. V nasprotnem primeru pa bodo … pač razposajeno skočili na nas in nam polizali obraz, če želite…

Bogoskrunstvo

Ljubezen je energija z neskončnim ustvarjalnim potencialom. Ljubezen je naš neskončni Stvarnik – Bog.

Strah nasprotuje ljubezni. Strah je nasprotnik Stvarnika, torej je strah hudič.

Kadarkoli so naše misli, besede ali dejanja posledica strahu, opravljamo z njimi hudičevo delo. Sledimo hudičevi agendi. Zato lahko rečemo, da so vse takšne misli, besede in dejanja bogoskrunstvo.

Kadar je cepljenje posledica strahu (pred smrtjo, pred boleznijo), takrat je cepljenje torej bogoskrunstvo. Cepljenje je izraz nezaupanja Stvarniku. In ker smo mi del Stvarnika, je cepljenje izraz nezaupanja nam samim. 

Ironično tako lahko zbolimo ravno zaradi tega, ker smo s cepljenjem nek strah zakopali v podzavest, namesto da bi ga razrešili.

Večina ljudi v tem trenutku Stvarnika (sebe) išče daleč proč od tam, kjer v resnici je (so).

Zaradi tega bo verjetno prišlo do bogoskrunstva tudi v primeru nove bolezni.

Človek ima pač svobodno voljo, zato lahko počne, kar želi.

No, pustimo se presenetiti.

Hvala za branje in vsem, ki boste delili članek naprej.

Uroš