Veliko ljudi poroča, kako so šele po razpadu zveze lahko svobodno zaživeli. Seveda jim nihče ne verjame, saj smo v našem svetu zveze in poroke kot de facto standard tako močno vkopali v podzavest, da kakršenkoli pomislek okoli njih dejansko meji na bogoskrunstvo.
Pa imamo s tem res kaj proti Bogu (ljubezni) ali imamo nekaj le proti egu (strahu), katerega smo po pomoti zamenjali za našo avtoriteto? Kakšen odnos z “Bogom” pa imajo drugače ljudje, ki nas poročajo? Vemo, da matičar na uradu tako ali tako ne ve, kdo je Bog oziroma se na te stvari sploh ne ozira. Pa mislite, da župnik o njem ve kaj več? Pod krinko bele obleke se v temačni betonski zgradbi ob simbolu mrtvega Sonca (Jezusa s trnjevo krono) pretvarja, da je posrednik med nami in njim. Čemur pa vemo, da ni tako. Bog/Stvarnik je v nas.
Pravilna percepcija sebe
Bog je v resnici v nas, v našem srcu, od koder z energijo ljubezni ustvarja naše celotno vesolje. Vesolje, kakršnega ustvarimo, smo mi. Naše telo nato vizualno odraža naše stvarstvo in nam med drugim tudi javlja čustva, če v njem kaj ne štima. Da bomo to lažje razumeli, si pomagajmo z analizo dogodkov iz našega vsakdana:
-Če nekomu nekaj poškodujemo, smo mi tisti, ki začutimo krivdo. Poškodovali smo torej svojo energijo, samega sebe.
-Če nam nekdo ponudi košček čokolade in ga sprejmemo, nam pri srcu postane toplo, še preden ga pojemo. Dobro se počutimo, ker se prijatelj (del nas samih – del našega srca) sedaj počuti sprejeto. Če pa ponudbo zavrnemo, bomo pa v svojem srcu začutili razočaranje. Očitno smo zavrnili svoje srce – samega sebe.
-Če se na nekoga zjezimo, čutimo jezo v našem srcu. Katera poškoduje naša jetra. Jezo smo stresli torej na samega sebe in si poškodovali jetra, tudi če smo imeli najbolj objektiven možen razlog za jezo, poštemplan od kabineta predsednika države.
-Če se nekomu zlažemo, začutimo cmok v našem grlu. Resnico smo očitno skrili pred sabo, zaprli smo si grleno čakro.
-Če nekoga ustrahujemo, smo mi tisti, ki čutimo strah. Zaradi katerega imamo občutek, da nam njihovo maščevanje ne uide. V resnici smo torej ustrahovali samega sebe, maščevanje pa smo si tako tudi mi sami ustvarili.
-Če nekomu ne privoščimo npr. uspeha, smo mi tisti, katere stisne v prsih. Kar nas posledično loči od prihodnosti, kjer bi bili pa morda mi uspešni. Uspeh smo torej vzeli samemu sebi.
-Kadar vlečemo pozornost (energijo iz ljubezni) nase, smo po definiciji negativni in bomo postali napeti. Pozornost je energija višjih dimenzij. Naše fizično telo je 3D odraz naših višjih (in obsežnejših) dimenzij (mind-body complex) in v kolikor energijo iz njih odvzemamo, smo s tem sebe prikrajšali zanjo! Odvzeli smo energijo-svetlobo-light-lahkotnost našemu telesu in postali napeti.
-Po drugi strani pa lahko v nekomu opazimo ljubezen in ker jo zraven njega nato izžarevamo, smo posledično mi tisti, ki smo zaradi tega postali živi. S tem, ko hodimo po svetu in v ljudeh vidimo vse drugo, kot pa ljubezen, prikrajšamo sami sebe za to energijo življenja.
-In nenazadnje, kadar se zasmejemo, se torej zasmejemo samemu sebi. Zato nekateri pravijo, da se ta energija nato pozna v zdravju naših ust in zob.
Naše vesolje je naše srce/ljubezen/stvarnik
Za vse te interakcije z našim vesoljem opazimo, da so pravzaprav interakcije z našim lastnim srcem. Pravilna percepcija sebe je tako, da je naše srce vesolje, vesolje smo torej mi, oziroma smo mi srce/ljubezen. Živimo torej znotraj svojega srca. Ostali ljudje/duše so potemtakem deli nas samih.
V tej analizi pa opazimo tudi (našemu egu strašno) resnico, da v kolikor ljubezen našega partnerja pričakujemo samo za sebe, da smo jo s tem pravzaprav vzeli vesolju, našemu srcu, našemu pravem jazu!!! Vzeli smo jo sami sebi!!! Zadostili smo le našemu egu, ki pa v resnici (ljubezen je resnica) sploh ne obstaja!
Enako velja seveda tudi za nas: v kolikor smo našo ljubezen/pozornost namenili le našemu partnerju, smo s tem naše vesolje prikrajšali zanjo. Prikrajšali smo samega sebe – in kot smo ugotovili, tudi “pravi jaz” našega partnerja.
Da je temu res tako, je lepo razvidno v naslednjem primeru:
Ljubezen izpuhti v trenutku, ko se nam partner zaobljubi
Vsi poznamo to situacijo. Ko se nam nekdo zaobljubi, v njem ne zaznamo več ljubezni. Kam je šla? V kolikor nam nekdo prizna zaljubljenost (obsedenost), nam tudi ne bo več zanimiv.
Morda celo družno začutimo, da je ljubezen izpuhtela ob sklenitvi partnerske zveze. Česar si nato ne upamo priznati?
S tem, ko si partnerja izborita ljubezen eden drugega le zase, sta se eden drugemu v resnici le odvzela.
Če imamo to srečo, da ljubezen ob sklenitvi veze ni izpuhtela, je bilo to najverjetneje zato, ker je najmanj eden izmed partnerjev ohranil ljubezen (odprte možnosti) do ostalih duš (svojega vesolja = svojega srca = sebe). Morda pa je ohranil strast do svojega dela in strank, zaradi česar je v zraku ostalo še nekaj ljubezni. Oziroma kot smo rekli, partnerja si ni pričel lastiti.
Kaj pomeni, da smo partnerja vzeli samemu sebi?
S tem, ko smo želeli svojemu vesolju nekoga ukrasti in ga obdržati le za sebe, smo ga v resnici torej sebi (srcu) le odvzeli. Kar pomeni, da bomo imeli konstanten občutek, da nam bo (je) partner odvzet. Da nam je njegova ljubezen odvzeta. Okoli njega se bo tudi konstantno smukalo neskončno mnogo snubcev, mi pa bomo točno vedeli kaj naklepajo.
Mogoče pa smo mi tisti, katere nas partner res močno želi samo zase. V takšnem primeru smo lahko prepričani, da bomo kar na lepem postali najbolj popularna oseba v naši okolici. Partner bo seveda močno ljubosumen, ljubosumen pa je lahko le nase, saj si nas je sam sebi ukradel.
Interesantni so tudi primeri, ko na tak način razmišljamo še pred sklenitvijo zveze. Če hodimo po svetu z idejo, da moramo nekoga dobiti zgolj zase, se nam bodo kot po pravilu vsi potencialni partnerji izognili. Še preden pridemo do njih, je seveda naša ideja že integrirana v naše vesolje. Če gremo na zmenek z upanjem, da si bomo nekoga priskrbeli le zase, imamo kaj hitro neprijeten občutek, da nas bo zmenek “pustil čakati”. Oziroma če nam je v naši okolici nekdo zelo všeč in razmišljamo, da bi ga radi imeli samo za sebe, se bo ob prvi priložnosti odselil.
Partner nam bo vzet
Če pa smo že v vezi, nam bo pod temi pogoji partner nekoč seveda vzet. Ko bomo imeli občutek, da prihaja ta trenutek, ga bomo želeli le še bolj privezati na nas in s tem le še poslabšali situacijo. Naš partner (njegovo srce) nam je bil tako ali tako že vzeto, saj smo si ga sami sebi ukradli in lahko sedaj skozi čas spremljamo, kako njegova ljubezen v njem ugaša. Iz drugega zornega kota seveda lahko rečemo, da nas je partner zapustil. Ker smo bili obsedeni z njim, smo zapustili samega sebe (svoje srce). Naš partner je torej tisti del nas, s katerim smo sebe zapustili.
Da po nesreči ne pomislimo na željo, da bi si nekoga lastili, se samo spomnimo, da je že od samega začetka del nas. Ali pa seveda ohranimo prazno glavo, ker takrat seveda po nesreči ne moremo nič pomisliti. Kar seveda tudi pomeni, da našemu partnerju dopustimo vso svobodno voljo in ga ne vežemo nase. V kakšni meri pa smo to sposobni storiti, je pa seveda vprašanje.
Ne pozabimo, da se bomo s podobnimi težavami srečali pri zaljubljenosti, kjer si je partner po svoji lastni volji (podzavestni zmoti) omejil srce na nas. Zaljubljenost ni nič drugega kot obsedenost z eno osebo zaradi česar popolnoma zapostavimo same sebe (svoje srce). Enako, kot če bi si ga kar ukradli. Veza, kjer je prisotna zaljubljenost, tako tudi nima prihodnosti.
“Moj moj moj, as kej moj?”
Podobno dinamiko lahko opazimo tudi v odnosih starš/otrok ali pa stari-starš/vnuk, kjer je veliko “mojčkanja”. Vendar pa se bo vsakič, ko bomo otroku rekli, da je naš (“moj”, “moja”), otrok počutil utesnjeno. Sprva otrok seveda ne bo pozoren, da ga nekaj utesnjuje, zato bo sodeloval in se morda celo smehljal, zato ne bomo ugotovili, da delamo nekaj narobe. Potem pa ga bo nekoč, ko bo dovolj star, vesolje kar potegnilo proč od nas, v nas pa bo zazevala praznina. Praznina je nastala v našem srcu, ker smo lastnega otroka kradli svojemu vesolju/srcu in si ga prilaščali.
Iz tega se lahko naučimo, da “naši otroci” dejansko niso “naši” ampak so vsekakor tudi del enosti. Del vseh nas.
Primanjkovanje energije in magičnosti
Na občutek izpuhtele ljubezni ob zaobljubi oziroma sklenitvi veze najverjetneje sprva ne bomo pozorni. Vsekakor zaradi začetne evforije. Verjetno pa tudi zaradi tega, ker bo našemu egu zadoščeno. Ne bo nas na primer več strah, da bomo ostali sami. Morda bomo razmišljali, da si bomo končno lahko ustvarili družino. Punci bo veza morda tudi všeč, ker se bo v njej počutila varneje.
Nas bo pa občutek, da nekaj manjka, slej kot prej doletel. Pričenjalo nam bo primanjkovati energije (ljubezen je stvarnik, ki ustvari energijo), v odnosu pa ne bo več magičnosti. Kar bomo poskušali kompenzirati s seksom ter morda z alkoholom in zabavami v dnevni sobi. Nikogar pa ne bomo mogli pretentati, da smo postali zapečkarji. Po zabavi bomo zvečer crknjeni zaspali, zjutraj pa komaj vstali.
Naš solarni pleksus (želodec) se nahaja takoj pod srcem in neposredno prejema energijo, ki smo jo ustvarili v našem srcu (vesolju). Če smo iz našega srca (vesolja) umaknili ljubezen, bomo zaradi tega med drugim tudi ves čas lačni.
Ko nas “Imam te rad/a” ne zadovolji več
Omenjene besede, katere si je naš ego včasih tako zelo želel slišat, nas nekoč ne bodo več zadovoljile. Ugotovili bomo, da nam popolnoma nič ne koristijo. Kaj pa nam pomaga, če nas ima nekdo rad, če pa smo se v življenju izgubili in je naše srce skoraj ugasnilo. Prav nič. Ugotovili bomo, da je naše razpoloženje odvisno le od tega, koliko ljubezni smo sami sposobni čutiti v sebi, saj se bomo le tako počutili spet žive.
Morda se nam bodo omenjene besede zdele tudi malo zlagane. Začenjali bomo čutiti, da nas partner pravzaprav nima brezpogojno rad. Saj če bi slučajno “naredili napako” in opazili ljubezen še kje drugje, bi nas partner zagotovo “napizdil”. Kar pa vsekakor ni prava ljubezen.
Slepa ulica, slepi mi in slep partner
Omejenost svojega srca na eno osebo torej ne deluje, saj smo mi celo vesolje. In če bomo svojo ljubezen iz njega umaknili, bo torej nam začelo primanjkovati energije. Partnerska zveza je pod takšnimi pogoji za naše srce torej slepa ulica.
Ker pa v takšni zvezi eden od drugega pričakujemo, da hodimo naokoli brez srca, hodimo naokoli dobesedno slepi. Bojimo se, da bi, v kolikor bi kdo od nas zaznal ljubezen še v kom drugem, naša veza razpadla (kar je dobesedno res, saj v tistem trenutku srce ne bi bilo več vezano samo na enega).
Bolj slepi kot to pa skoraj ne moremo biti, saj je ljubezen prisotna vsepovsod okoli nas.
Fizično telo in obraz odražata ljubezen – naše vesolje
Vsak od nas je v osnovi ljubezen, zato se srce nahaja v centru našega bitja. Naše prsi nato odražajo/sevajo obe polarnosti ljubezni (“moško” in “žensko”). Nos, kot center obraza, po meridianih odraža srčno energijo iz centra telesa. Naše oči hologramsko odražajo naše prsi in tudi sevajo ljubezen. Jezik je fizično zvezan po grlu v naše srčno polje in prenaša ljubezen v naša usta. Jetra kupičijo ljubezen oziroma če ljubezni ni kupičijo strah/jezo. Itd.
Tako se lahko veselje, krivda, jeza, strah, sebičnost, žalost in vsa ostala čustva, katera smo ustvarili v našem vesolju, takoj prerišejo na naš obraz.
Predvsem pa se naš obraz odpre in zasveti, kadar v nekomu zaznamo ljubezen. Naše zenice se razširijo. Ljubezen srca ustvari energijo/svetlobo v vseh naših čakrah (če seveda niso zapackane), katera se nato po meridianih prenese na naš obraz.
Naš pravi jaz je svetel
Kadar v nekom zaznamo ljubezen, takrat dobesedno zasvetimo. Posledično nas ta oseba lahko vidi v naši pravi luči. Vidi naš pravi jaz – ljubezen. V nasprotnem primeru vidi le naše fizično telo.
Kaj to pomeni v primeru, da se je neka nam draga oseba vezala v partnersko zvezo? Do nadaljnjega si ne bo dovolila videti/čutiti ljubezni do nas, zaradi česar v naši družbi ne bo žarela, kar pomeni, da nje v resnici do nadaljnjega ne bomo videli. Videli jo bomo zgolj z očmi, kar nas bo pustilo prazne. V njeni družbi bomo imeli konstanten občutek, da nas pelje žejne čez vodo. Pogled zgolj na njeno fizično telo nas namreč ne bo zadovoljil.
Eden drugemu smo ogledalo – ki pa je lahko malce krivo
Naše vesolje je odraz/ogledalo nas samih. Kar pomeni, da nam tudi ostali ljudje služijo kot to ogledalo. V kolikor smo delali na sebi, da smo se iznebili strahov in ostalih negativnosti, ljudje to zaznajo in nas gledajo popolnoma drugače. V nas vidijo ljubezen. Kar nam nudi dober feedback, da smo v življenju na pravi poti.
Seveda pa takšnega pravega feedbacka ne moremo dobiti, kadar smo v družbi osebe, ki je svoje srce vezala. Zadrževala se bo nazaj in si ne bo dovolila, da bi v nas videla našo resnico. Zato interakcija med nami in njo ne bo na najvišji integriteti. Smatrala nas bo za fizično telo iz mesa in kosti, imela nas bo za nekoga nepomembnega in nas tako tudi tretirala.
Rekli smo, da takšne osebe v resnici tako ali tako ne vidimo. Torej je sploh ni. S tem, ko je privezala svoje srce na eno osebo, je torej odšla.
Odhod v partnersko vezo pomeni slovo od ostalih
Kadar se vežemo v partnersko zvezo, to torej za nas (naše srce) v resnici pomeni slovo od vseh ostalih bližnjih. Morda se z njimi še nekaj časa dobivamo kot “zgolj prijatelji”, potem pa se nas ti prijatelji naveličajo, ker takšno druženje pač ne ustvari nobene energije (le ljubezen je stvarnik, ki ustvari energijo). Sploh pa, zakaj bi se želeli družiti z nami, če so pa za nas avtomatično na 2. mestu.
Zato nam preostane potem le še druženje z ostalimi parčki (v katerih si seveda ne bomo dovolili videti/čutiti ljubezni), ponavadi zato, da bi pregnali dolgčas. Pregnali bomo pa le magičnost.
Prijatelji so verjetno ostali v stiku z nami zgolj iz vljudnosti. Nič namreč ne izbriše iskrice iz oči naših prijateljev hitreje kot pa naše razodetje, da smo v vezi. Tistemu prijatelju, ki verjame v veze, lahko zaradi tega obleži kar velik kamen na srcu. V bistvu mu s tem srce le sporoča, da so njegove misli napačne. In da je v resnici še vedno eno z nami. Je pa res, da tega delčka samega sebe (nas) sedaj nekaj časa ne bo videl. Ker smo ga dobesedno zapustili.
Zresniti se pomeni izbrisati se
Ej Nipke, kdaj se boš zresnu?
Ne razumem u kerem kontekstu.
Nipke
Smo bili na primer včasih rock zvezda, imeli srce pri vseh oboževalcih (vesolju) in s to sinergijo ustvarjali kul muziko in nore koncerte? Imeli smo polno energije. Potem pa nas je neka oseba zapeljala v zvezo zaradi česar se nam potem “ni več zdelo fer oz. nas je bilo strah”, da bi bili s srcem še kje drugje. Naši koncerti so postali dolgočasni, logično, saj smo postali dobesedno nula.
Ljudje na Zemlji potem takšne pojave argumentirajo, da tako pač je. Da smo se pač “zresnili,” pravijo. Zresniti pa v resnici torej pomeni, da smo iz našega življenja izbrisali vso magijo ljubezni. In ker smo mi ta ljubezen, smo izbrisali sebe.
Ugašanje ljubezni
Zresniti se pomeni ujeti nekakšen ritem, ko vsak dan hodimo ven v vesolje (vase in v našega partnerja dobesedno), v katerem pa si zmotno ne dovolimo videti/čutiti ljubezni in zaradi tega počasi ugašamo. Ker ne vidimo ljubezni v pravem jazu (vesolju) našega partnerja, jo nekoč seveda tudi v njem več ne. Nekega dne, ko pa se bomo vrnili popolnoma ugasnjeni domov k partnerju, pa tako tudi on ne bo več opazil ljubezni v nas.
Naš svet je poln ljudi, ki so se “zresnili”. Ti ljudje sedaj ustvarjajo precej dolgočasno vesolje, za povrhu vsega pa še mislijo, da je tako prav in nevede uničujejo sebe. Čas bi bil, da se nekaj ukrene…
No, ali pa se morda še ne mudi toliko?
“Dragi…” nas zmotijo pri pisanju članka.
“Ja, draga?”
“A pogledaš prosim, kakšno bo jutri vreme…”
“Takoj, draga.”
Ok, nekaj je potrebno ukrenit … … čimprej!
Kdaj pa se je pravzaprav začel ta vsesplošen izbris magičnosti?
Zaton magičnosti
The most beautiful thing we can experience is the mysterious.
Albert Einstein
Če se spomnimo otroških let v osnovni in srednji šoli, ko smo se na primer z avtobusom peljali s sošolci na ekskurzijo, je bilo v zraku vsekakor polno magičnosti, posledice ljubezni/simpatij oziroma odprtih možnosti in pričakovanj. Kar nas je dobesedno naredilo žive.
Vendar pa se je nato takoj, ko je nekdo od nas začel žareti, okoli njega pojavilo kup tistih, ki so si ga hoteli prisvojiti – in so ga posledično “izbrisali” iz sveta.
V kolikor se nato kasneje (v času faksa) peljemo na izlet z avtobusom in je na busu že nekaj parčkov, se lahko strinjamo, da magičnosti recipročno ni več toliko, kot v zgodnji mladosti. Niti ni pomembno, ali smo tudi sami v vezi ali ne.
Že v tridesetih letih pa se nam kratko-malo lahko zgodi, da se pri kakšni turistični agenciji udeležimo izleta s samimi “parčki”. V takšnem primeru imamo občutek, kot da smo sami na avtobusu. V kolikor pa smo mi tudi zvezani, pa lahko po novih ugotovitvah brez problema zaključimo, da se v takšnem primeru na izlet pelje prazen avtobus (brez odprtih src).
Magičnost je torej recipročna našim odprtim možnostim/prihodnostim z ostalimi dušami, za katere sploh ne vemo kakšne so oziroma nimamo niti malo pojma kaj od njih “pričakovati”. Ker je ljubezen neskončen stvarnik, videti/čutiti ljubezen do nekoga vsekakor pomeni imeti z njim vse odprte možnosti. Kar pomeni, da smo z njim v duhu/ljubezni eno. Občutek je identičen seksu oziroma razmišljanju o seksu. Ljubezen je seks v duhu.
Je rešitev torej vsesplošna “kurbarija”?
Je “kurbarija” magična? Ni. Fizični seks sam po sebi ni nič vreden, če ni prisotne ljubezni. Vsekakor si je marsikdo v času študija lahko nabral lepo število “črtic za pasom”. Vendar pa, v kolikor ljubezni ni bilo, črtice niso nič vredne. Škripala je torej prazna postelja.
To že, ampak mi smo rekli, da je ideja videti/čutiti ljubezen do vseh…
Čeprav do nekoga čutimo ljubezen, to ne pomeni, da se mora znotraj časa in prostora nekaj “zgoditi” že takoj danes ali pa najkasneje jutri. Morda se ne bo “zgodilo” nič še dolgo ne, morda niti ne v tem življenju. Morda nam bo tudi že globok objem dal vse, kar si naše srce želi izmenjati s to osebo. Zato pustimo srcu, da nas vodi. Na svetu je ogromno duš, prav do vseh lahko čutimo ljubezen in seveda že po logiki ne moremo kar z vsemi v posteljo.
Čeprav se našim očem in ušesom zdi, da se mogoče ni nič zgodilo, se je povezanost/integracija vsekakor “zgodila” v t.i. paralelnih vesoljih. In to v tem trenutku. Edina resnična interakcija med dvema osebamo je torej, da si osebi medsebojno priznavata, da sta nekje v prihodnosti (v duhu, nihče ne ve kje in kdaj) eno. Vse ostale interakcije so prazne oziroma dolgočasne saj v resnici (ljubezni) sploh ne obstajajo.
Posledice nespontanega seksa
V kolikor pri izbiranju intimnih partnerjev ne sledimo našemu srcu, bomo prehitevali svoj čas. Naši srci/vesolji se še ne bosta povezali, zato bomo po seksu čutili stvari kot so sram, krivda, strah, in še večjo zadržanost, kot pa smo jo pred njim. Na podlagi teh energij se nam lahko razvijejo tudi spolne bolezni.
Ne pozabimo, da imamo pri izbiri partnerjev opravka z drugimi vesolji, ne le s fizičnimi telesi. Zato v želji, da bi bili z nekom intimni, sledimo srcu, katero nas bo najprej vodilo skozi vse energije, notranje svetove, prepričanja in resnice, dokler z njimi ne bomo na isti frekvenci. Le srce nas bo znalo voditi globoko v njihovo vesolje, kamor fizično seveda ne bomo mogli nikoli priti. Notranji svet pa zna biti poln nepregledne džungle, kjer nas lahko hitro kaj ugrizne, ali pa iz kakšne omare pogleda kak “kostko”. Mimo vsega tega moramo priti, če se želimo z nekom zbližati. Česar pa ne moremo niti začeti, kadar je ta oseba v vezi, saj nas že na vhodu ustavi stražar.
Šele ko bomo prispeli bližje srcu, se bo nato pojavil tisti občutek elektromagnetne privlačnosti (katero se povezuje s hormonom oxytocinom), zaradi katerega se spustimo v intimni odnos.
Sigurnost izbriše magičnost
Naši duši ni nič bolj dolgočasnega kot pa to, da ima življenje do potankosti splanirano v naprej, kot se to rado zgodi v vezah. V takšnem primeru namreč nikjer ni prostora, da se nam “Stvarnik razodene”. Z drugimi besedami, nikjer ni prostora, da nam ljubezen v naše življenje prinese nekaj nepričakovanega, novega, magičnega. Da nam prinese tisto, po čemur smo nekoč hrepeneli.
Zaradi enakega razloga tudi ne moremo ravno ceniti in biti hvaležni vesolju za vse, kar se nam v življenju dogaja. Hvaležnost vesolju, če je poleg nas ljubljena oseba, katera ima popolnoma svobodno voljo ima čisto drugačno magnitudo, kot če je ob nas nekdo, s katerim smo se zmenili, da bomo skupaj do nadaljnjega. Oziroma še huje, do konca življenja.
Dobiti poljub od nekoga, za katerega že v naprej vemo, da nas bo poljubil, tudi ni magično. Še manj je magično, če nas poljubi ker je z mislimi prišel do tega oziroma ker je mislil, da je dolžan to storiti. In ne zaradi spontanosti trenutka. S tem, ko nekdo izhaja iz ego-uma ravno prepreči “Stvarniku, da se razodene”.
Lepo okrašen zapor …
Da bi kompenzirali pomanjkanje magičnosti, si bomo menda želeli lepo opremiti in okrasiti naš dom. Da bi s tem ugodili vsaj našim očem, če že srcu ne pustimo dihati. Vendar bolj lepo, kot bomo okrasili dom, dlje časa bomo potrebovali, da bomo ugotovili, da smo pravzaprav v zaporu. V zaprtem srcu.
Ko nas bo občutek zapora začenjal razjedati, bomo pomislili, da bi ga malce zapustili. V iskanju magičnosti bomo odšli na potovanje v kakšno lepo okrašeno svetovno prestolnico. Svoje zaprto srce bomo nesli s sabo in porabili veliko denarja in živcev da bi našli nekaj … kar smo zapostavili v nas samih.
… naše telo pa izsušeno
Ker smo naše vesolje prikrajšali ljubezni, se bo izsušilo. Naše telo pa nam bo to tudi odrazilo. Postali bomo sivi in zgubani, razjedati nas bodo začele bolezni. In enako bomo lahko opazovali, da se dogaja z našim partnerjem.
Rešilno bilko bomo videli v “naših” otrocih, saj si bomo le v njih dovolili videti ljubezen. In v nikomur drugemu, da ne bi slučajno prizadeli čustva ego našega partnerja. Potem pa bomo še otroke začeli označevati za “naše” in posledično žalostno opazovali, kako jih bo zaradi tega kar odneslo iz našega vesolja.
In naša iskrica v očeh bo naposled umrla. Kot Jezus (svetloba) na križu, poleg mesta, kjer smo se poročili. Znašli se bomo na koncu slepe ulice privezanega srca.
Hm…
…
No…
Seveda pa vedno obstaja še druga možnost…
Naše srce je neomejeno
Obstaja možnost, da se spomnimo, da smo srce. In da je naše srce neomejeno. Naše srce se posledično tudi zaveda, da so tudi srca ostalih neomejena. Zato si ne bo nikoli želelo prilastiti drugega srca. Zgolj ego si bo želel prilastiti drugo srce. Zato raje obrnimo naš pogled na svet in razmišljajmo na način, da dejansko nihče ni nikoli “naš”. Če pa smo že v vezi z njimi, pa se zato zavedajmo, da so nam le “na posojo”. Na posojo od Stvarnika oziroma Enosti.
Po drugi strani pa, ko nas bodo naslednjič vprašali, če bi bili v vezi z njimi, in pričakujejo odgovor DA ali NE, pa jim morda lahko odgovorimo kar “oboje”. Ko nas bodo čudno pogledali, jim razložimo: Če bi izbrali samo DA, bi se s tem omejili vsemu, kar nam ponuja NE in obratno, mar ne? Zato je še najbolj pravilen odgovor OBOJE. Naše srce/vesolje je pač neomejeno.
Če se bodo strinjali z našo ponudbo, se primimo z njimi za roke in skupaj stecimo v svet.
Stecimo v naše vesolje, kakršnega smo si ustvarili z ljubeznijo. Stecimo v sebe.
Na noben skriti kotiček našega vesolja nismo pozabili, nobenega nismo zapostavili!
Stecimo v pravo ljubezen!
Hvala za branje.
US