Čigav je v resnici “naš” otrok

0
63

Če na kratko povzamemo naše ugotovitve iz prejšnjega članka: razpravljali smo o tem, kako nobena stvar v resnici ni naša, ampak pripada t.i. Enosti (vesolju). Ugotovili smo, da naše srce (naš pravi jaz) odraža naše vesolje (mi smo vesolje) in v kolikor si neko stvar “prilastimo”, smo jo s tem torej svojemu vesolju le odvzeli. Odvzeli smo jo samemu sebi, svojemu srcu.

S “prilaščanjem” neke osebe torej v svojem srcu ustvarjamo luknjo, katera se bo odrazila v čustvih takoj, ko bo ta oseba odšla iz našega vsakdana. Odšla pa bo slej kot prej, saj smo jo iz našega vesolja/srca kot rečeno odstranili. V našem srcu jo bomo torej pogrešali. Tega se iz izkušenj bojimo že v naprej, zato jo bomo poskušali le še bolj privezati nase.

To velja za naše partnerje, prav tako pa seveda tudi za naše otroke. Zaključili smo, da si ljudi ne moremo lastiti. Niti v mislih ne.

Otrok si ne moremo lastiti

Da si ljudi ne moremo kar lastiti se sicer že samo po sebi sliši samoumevno. Konec koncev ima vsak izmed nas zelo očitno svojo svobodno voljo. Vemo, da se otroci že v zgodnjem otroštvu začnejo upirati že ob samem sumu, da bo njihova svobodna volja omejena. Zato z njimi niti približno ne moremo početi, kar želimo… ker pač niso naša last.

Nekateri ljudje pa vseeno znajo ob ravno nepravem trenutku povleči fotografijo iz svoje denarnice in nam pokazati “njihovega” otroka. Sprva nas fotka morda še pritegne, vendar pa če smo pozorni, bo naše srce izgubilo stik z novim naraščajem naše družbe takoj ob omembi, da je “njihov” in ne “naš” oziroma “od vseh nas”. Oziroma ob občutku, da oseba s temi zaimki izraža lastnino namesto relacije.

Kažejo nam torej fotko otroka, hkrati pa govorijo, da nimamo prav nič z njim? To našemu srcu seveda ni logično. Ni sicer pravilo, ampak v takšni interakciji se zato hitro občuti prikrit ponos češ “glej kaj je moje, ne pa tvoje”. Oziroma je moč občutiti željo po pariranju nekomu, ki že ima otroka. Ali pa morda zgolj željo biti sprejet v skupnost staršev, zaradi predhodnega občutka manjvrednosti. Katerega pa so si sami v sebi ustvarili, ker otroka še ni bilo.

Otroka ne moremo načrtovati

Vsi se tega zavedamo. Otrok pride, “ko se njemu zahoče”. Nekateri starši se prizadevajo ustvariti družino tudi 5 let ali več, preden jim je naklonjen prvi otrok. Mnogi se zaradi tega tudi sekirajo. In v tem stanju si definitivno ne želijo, da jim nekdo pod nos pomoli sliko “njihovega” malega čudeža.

Za spočetje otroka morajo biti namreč prisotne tri duše. Duši staršev in otrokova. Otrok se na ravni duše odloči za starše, za njun genski potencial in za čas njegovega prihoda na svet. Ob tem seveda upošteva življenjske poti staršev oziroma želje njunih duš. Marsikatera duša ima v življenju namreč še odprte načrte zaradi česar še nima časa za otroka. Česar se dotična oseba morda niti ne zaveda. Opazi le, da ne more spočeti. Možno pa je seveda tudi, da njena duša v tem življenju sploh nima želje po materinstvu.

Otrok sam sebe projicira v svet

Ko pa do spočetja “končno” pride, otrok sam ustvari sinergijo med njim in staršema. Otrok dobesedno začne ustvarjati svoje “paralelno vesolje”, kjer sam sebe umesti v obstoječo kreacijo. Otrokova duša najprej s pomočjo matere sebi ustvari telo, po tem pa ustvari tudi dovolj sinergije, da ga starša preživita dokler ne odraste. Ustvari tudi sinergijo, da ga starša varujeta.

V kolikor pa se mu slučajno zgodi kakšna nesreča, pa ustvari takšno močno željo po preživetju, katera posledično v staršu ustvari energijo za “nečloveške” sposobnosti (s čimer se bo nato starš verjetno še dolgo ponašal). Ker je otrok (preden mu operemo glavo) del neskončnega Stvarnika ljubezni, se namreč zaveda, da je vse možno.

Michelangelo se lahko skrije

Če se nam še vedno dozdeva, da je otrok vseeno vsaj malce “naš”, si lahko osvežimo spomin, da ga mi definitivno nismo naredili. Otrokovo telo je bilo ob njegovem rojstvu resnično dovršeno, pri čemer vsekakor nismo imeli nič zraven. To je dejstvo, kateremu tudi Michelangelo ne bi mogel nasprotovati.

Seveda je razmišljanje zgolj o njegovem fizičnem telesu brezpredmetno, saj je tako kot mi, tudi otrok celo vesolje, skupaj z vsemi čustvi, željami, prepričanji in ostalimi energijami, katere se nato kot po čudežu odražajo na njegovem telesu. Enako čudežno se tudi karakter njegove duše odraža na njegovem obrazu.

Vsega tega seveda nismo mi ustvarili. Mi smo zgolj ležali na kavču, gledali TV in jedli sendviče. Medtem pa nam je bil otrok dobesedno dostavljen od Stvarnika ljubezni in vesolja. Česar si je želel otrok sam.

Naj se igre pričnejo!

Ker otrok na svet prispe skozi materin porodni kanal, to starša seveda hitro zavede, da je otrok torej “njun”. In da je potemtakem tudi sosedov pamž od soseda… na srečo. Bolje, da je sosedov res pamž, če ne bi se starša še sekirala, da je bolj lušten od “njunega” otroka. Oziroma da je v kakšnem drugačnem pogledu boljši. Ampak “njun” je vsekakor shodil prej!

Starša ponavadi nato v želji, da bi bil “njun” otrok še naprej boljši od vseh ostalih, ki niso “njuni”, otroka malodane forsirata v cel spekter različnih aktivnosti oziroma športov. Naj se igre, kdo bo boljši, torej pričnejo!

Z vsemi temi aktivnosti pa zgolj odvračata otroka od idej in želja njegove duše, katere je imel otrok pripravljene za svoje življenje, v katerega se je podal po svoji volji. Na neki točki v njegovem življenju bo zaradi tega kazalo, da se je otrok izgubil. In bo morda potreboval tudi kakšno terapijo za popravilo smeri. 

Ko ima ljubezen našega življenja… že otroka

Takrat bi ga najraje utopili v žlici vode. Ampak to samo zaradi tega, ker tako zelo zmotno gledamo na vse skupaj!

V kolikor smo spoznali ločeno gospo samohranilko, se torej zavedajmo, da otrok poleg nje dejansko ni “njen” oziroma last njenega bivšega moža. Otrokova mati ni nič drugega kot njegova skrbnica skozi katero deluje njegova duša. Tudi otrokov oče je zgolj njegov skrbnik, katerega pa je mogoče otrokova duša celo že odslovila, si zaželela spremembe in ustvarila sinergijo za prihodnje dni z nami. In zaradi tega ga pač… ne bomo utopili v žlici vode.

Če se “našemu” otroku kaj zgodi

Takrat si ne bomo mogli odpustiti, morda celo do konca življenja. Ponovno pa je razlog za bolečino naše zmotno prepričanje, da je otrok “naš”.

Omenili smo, da smo s tem prepričanjem otroka zgolj odvzeli svojemu vesolju in posledično v našem srcu naredili luknjo. Zaradi česar nas sedaj boli. Oziroma smo si morda na teh zmotnih temeljih egotistično prizadevali, da bi bil naš otrok najboljši od vseh, da smo bili lahko ponosni nanj. V tem primeru pa nas bo seveda bolel naš ponos (ego). 

V kolikor pa je prišlo do najhujšega in se je otrok dejansko poslovil iz tega sveta, pa ne pozabimo, da je tudi prišel po svoji volji in da ga je spremljala in varovala njegova duša. Lahko da je preprosto ugotovil, da to življenje pač ni bilo zanj in odšel. Morda nam bo takšno zavedanje pomagalo prebroditi težke občutke ob tej specifični situaciji.

Energija, ki strga štrik

Dejstvo je torej, da smo vsi tukaj po svoji volji. Drugo dejstvo pa je seveda, da smo vsi eno. Kar pomeni, da lahko kdorkoli izmed nas ustvari željo in energijo, da bi preživel nekaj časa s komurkoli drugim.

Kar pomeni, da lahko naš brat ali pa sestra ustvarita sinergijo z njihovim nečakom torej z našim otrokom. V želji, da bi skupaj preživeli nekaj kvalitetnega časa in šli skupaj na primer v kino. V takšnem primeru lahko nato samo nemočno gledamo, kako bo otroka kar odneslo skozi vrata.

Naj nas ne skrbi zanj, takšna sinergija je lahko ustvarjena zgolj iz ljubezni/srca. In je dovolj močna, da če bi imeli otroka privezanega na štriku, bi se le ta zagotovo strgal.

Hvala za branje!
Uroš

Deli
Prejšnji članekIzziv partnerske zveze