Spomin kot duševna motnja

0
192

V trenutnem svetu spomin velja za zelo zelo pomemben “pripomoček” brez katerega naj ne bi šlo in katerega je potrebno negovati, uriti in nenazadnje pridno polniti s po možnosti čimlepšimi doživetji. Spomin dobesedno tretiramo kot nekakšno nedotakljivo “sveto kravo”.

Če pa spomin pogledamo pod drobnogledom, odkrijemo njegove pomanjkljivosti, katerih posledice so za naše duhovno stanje lahko celo katastrofalne. Zato bo potrebno dobro premisliti, če ne bi bilo morda bolje, da to metaforično “sveto kravo” čimprej pošljemo v metaforično klavnico. No, naj vsak sam presodi.

Kar je stvarnik ustvaril, že obstaja

Energija, ki ji pravimo ljubezen, je izvorna stvarnikova energija z neskončnim ustvarjalnim potencialom. Znotraj tega potenciala, na najvišji dimenziji stvarstva, dejansko lahko rečemo, da je vse že ustvarjeno. Iz stvarnikovega zornega kota nam tako nižje dimenzije služijo za raziskovanje njegove že ustvarjene neskončne kreacije, ko se le ta manifestira in definira v prostor in čas, da jo lahko doživimo, izkusimo oziroma si jo bolje ogledamo.

Vse kar se dogaja v našem fizičnem vsakdanu je torej učinek ali posledica stvarnikove energije ljubezni. No, vsaj tako si je stvarnik vse skupaj zamislil. Za nas ljudi namreč vemo, da radi vse po svoje naredimo. Ker pa se s tem upremo stvarnikovi volji/ljubezni, pa jo seveda ne odnesemo brez posledic.

Avtentičnost in spomin

Ljudem nam je dana možnost, da stvarnikovi energiji ali sledimo, ali pa ne. Kadar delujemo iz srca, takrat ji sledimo, smo avtentični in tak občutek tudi dajemo navzven. Avtentični (skladni sami s sabo) smo seveda zato, ker dejansko izhajamo iz samega sebe (srca), saj smo mi del stvarnika. 

Če pa izhajamo iz sebičnosti, strahu, krivde, reakcije ali kateregakoli drugega razloga, pa sami sebi ne sledimo. Takrat nismo več avtentični in tudi navzven izpademo zlagano. Vemo tudi, da neavtentičnost povzroči tegobe kot so utrujenost, bolezni in na primer nemir pred spanjem. Za ta članek pa je bistveno dejstvo, da karkoli je ustvarjeno brez srca (narejeno, naročeno, prebrano, slišano…), kmalu tudi pozabimo.

No, razen če nas nekdo zaradi naše ‘pozabljivosti’ nahruli, potem si v bodoče bolj prizadevamo, da si stvari na silo zapomnimo. Lep primer je situacija, ko nam nekdo, brez da bi dal malo sebe (ljubezni) v interakcijo, naroči naj gremo po službi v trgovino. Mi seveda pozabimo, on pa se razjezi.

Neresnični dogodki, presenečenja

Razlog za pozabo je v tem, da karkoli ni ustvarjeno iz srca, stvarnik ni ustvaril, torej sploh ni resnično. Nima energije, zato ne obstaja. Opravka imamo torej z iluzijo. Neresničen, iluzoren dogodek lahko prepoznamo na primer po tem, da nas preseneti. Presenečenje lahko začutimo prav zato, ker dogodek v duhu ni bil nikoli ustvarjen in naše srce se tega dobro zaveda (dogodka se ne spomni). Nekdo nas lahko preseneti tudi z navidezno dobrim dejanjem, če ga je storil iz kateregakoli drugega razloga, kot pa iz srca.

Vsi fizični dogodki, kateri niso izpeljani iz naših src, torej niso resnični. Niso in nikoli ne bodo obstajali. Lahko bi rekli, da obstaja samo en resničen dogodek in sicer stvarjenje ljubezni in vesolja. Nato pa vse, kar mi v življenju ustvarimo iz ljubezni, štejemo v ta originalni dogodek.

Zaradi tega tudi ne moremo reči, da se ljubezen zgodi, ker se je že zgodila. Če imamo občutek, da je ljubezen nekaj, kar se zgodi, je to zato, ker se nahajamo v egu, kar nam daje občutek, kot da na stvarstvo (ljubezen) gledamo od zunaj. Posledici napačnega pogleda na realnost/ljubezen skozi oči ega namesto ljubezen rečemo zaljubljenost, ki pa torej nima nobene veze z resnico/ljubeznijo, kar seveda pomeni, da je tudi zaljubljenost iluzija.

Pravi (resnični) spomin

Marsikdo bo na tej točki verjetno pomislil, da pravi spomin predstavlja spomin na resnične/avtentične dogodke, vendar temu ni tako. Opazili smo, da se takšnih dogodkov sploh ne rabimo zapomniti, saj so v ljubezni (v duhu) že prej obstajali in se jih je naše srce spomnilo, ko so se zgodili (ali pa se jih ni, če niso obstajali). Le izkusili oziroma doživeli jih še nismo v naši dimenziji.

Pravi spomin je torej spomin na ljubezen oziroma resnico, ki že obstaja v našem srcu. To pomeni tudi na primer občutek, ko nek prebrani tekst resonira z našo dušo, medtem ko ga beremo (se spominjamo). Oziroma ko se spominjamo ljubezni, kadar pogledamo nekomu v oči. Vse to že obstaja, zato se nam vsega tega ni potrebno še enkrat posebej zapomniti. Dovolj je, da se spomnimo, saj se bo v primeru ponovnega pomnenja naš duh znašel v težavah. Več o tem malce kasneje.

Glede na to, da se naše srce vedno lahko spomni vsega, kar je resnično, nam pravzaprav sploh ni potrebno brati knjig. Le vprašajmo sami sebe in odgovor se nam bo samodejno pojavil v zavesti. Če seveda nimamo naše zavesti dodobra zabasane z umetnimi spomini.

Umetni (neresnični) spomin

Umetni spomin je torej spomin na vse stvari, katere doživimo v našem življenju. Resnične in neresnične.

Verjetno ni potrebno posebej poudarjati, da smo v primeru pomnenja neresničnega dogodka, ker se nam je pomotoma zdel resničen, sami sebe za v bodoče dobro zavedli in zmedli.

Tudi pomnenje resničnih dogodkov/stvari ima svoje neprijetne posledice, katere si poglejmo najprej.

Težave pri umetnem pomnenju resničnih stvari

Kdor je navajen opazovati stvarstvo skozi oči ega in je prepričan, da je ljubezen nekaj, kar se zgodi, ta si bo seveda želel zapomniti vsak ekstatičen blagoslovljen dogodek poln ljubezni.

Vendar pa si bo s tem zapomnil zgolj učinek/posledico ljubezni, kakor se je le ta odvila v fizični dimenziji in kakor jo je doživel skozi svoja čutila. Če bo na primer memoriziral podobo ljubljene osebe, bo v njej nekoč videl le še fizično telo in izgubil pogled na ljubezen. Občutek bo dobil, da je ta oseba izven njega in da je ločen od nje. Pozabil bo, da je to osebo pravzaprav nekoč čutil v svojem srcu kot ljubezen. Kar ga bo nekoč, obremenjenega s spomini, morda spodbudilo ljubezen iskati pri kakšni drugi osebi.

Spomini pa imajo tudi to slabo navado, da se radi prikradejo v naš sedanji trenutek. Če smo si zapomnili erotično noč z našim partnerjem, se nam bo ta slika prikradla v glavo ob naslednji podobni priložnosti in dodobra zmotila naš trenutek in pretok ljubezni. Oziroma če smo na primer športnik in smo zadeli koš, se nam bo ta spomin prikradel v glavo ob naslednjem metu iz podobne pozicije, in nam zameglil občutek. Ipd.

Izhajanje iz umetnega spomina je neavtentično

Kadar v življenju izhajamo iz umetnih spominov ali pa na primer nanje reagiramo, to seveda tudi pomeni, da takrat ne izhajamo iz srca in torej nismo avtentični. Enako se bomo morali soočiti z vsemi zgoraj omenjenimi tegobami neavtentičnosti, vse, kar pa bomo na tak način ustvarili, pa seveda ne bo resnično. Poglejmo si par primerov:

Ker smo se spomnili nekoga, ki je na tak način uspel, še mi ustvarimo spletno crowd-funding kampanjo. Ker smo reagirali na spomin, nam naš podvig spodleti na celi črti.

Čeprav bi lahko izhajali iz srca, za Božič izhajamo iz spomina in spečemo potico ter okrasimo jelko. Soočimo se s posledicami neavtentičnosti, zato postanemo utrujeni. Ko pride božični večer, ponovno izhajamo iz spomina, ko smo po TV videli, da je potrebno biti vesel, in si nadenemo nasmešek. Naša družba se bo po takšnem Božiču počutila prazno, mi bomo pa v kratkem zboleli.

Nobenega presenečenja ni, da nas uporaba umetnega spomina naredi neavtentične, saj ga stvarnik (ljubezen) ni ustvaril. Jasno, saj ga tudi ni rabil ustvariti.

Razlaganje o preteklih doživetjih

Dejstvo, da smo nekaj izkusili ali doživeli (resničnega ali neresničnega), nam samo po sebi seveda ne da tudi dovoljenja, da lahko o tem razlagamo naprej drugim. Vsekakor moramo naše razlaganje najprej ustvariti v našem srcu, katero nam bo (če bo) nato pokazalo pravi trenutek.

Ko pa se to zgodi, pa sedaj vemo, da ne razlagamo iz umetnega spomina (ker bomo ustvarjali iluzijo) ampak razlagamo iz našega srca. Razlagamo o tem, kako je naše srce doživelo, se spominjalo ali interpretiralo naše doživetje. Kakšen je bil torej uvid našega srca. Na podoben način lahko razlagamo tudi o neresničnih dogodkih. Razlagamo iz vidika, kako je naše srce uvidelo, da niso bili resnični.

Če se tega ne držimo in razlagamo iz umetnega spomina, naša grlena čakra ne prejema energije iz našega srca, zato se postopoma zablokira. Čakajo nas težave s ščitnico, usti/zobmi, ušesi, največkrat pa nas doleti kakšen prehlad.

Poleg tega, da s tem naše poslušalce dolgočasimo, nam takrat radi tudi nasprotujejo. Tudi če razlagamo zgolj o resničnih stvareh. Če o njih razlagamo iz spomina in ne iz srca, bodo poslušalci iskali banalne razloge, da bi nam nasprotovali, saj smo takrat mi tisti, ki nismo resnični. 

Strah, da bomo nekomu prizadeli čustva

Poglejmo si naslednji hipotetični primer:
Na zabavi se nekdo odloči razlagati o svojih doživetjih iz spomina. Že pet minut govori, pa še vedno nismo dočakali uvida njegova srca. Utruja nam z iluzijami, za katere misli, da so resnične, mi pa ne vemo, kako naj se iz te situacije izvlečemo. Preostali ga poskušajo pozorno poslušati z ušesi, saj se njihovih src pač ne dotakne. Nobeden pa nič ne reče.
“Gospod, to nas ne zanima,” naposled rečemo mi. Vsi se obrnejo in nas pogledajo, kot da smo z Lune padli.
“Pusti ga, naj pove do konca,” nam odvrne nekdo.
Gospod pove do konca, nekateri poslušalci nato psihično izčrpani odidejo, drugi pa si natočijo še malo kave.

Takšnih situacij je v našemu vsakdanjiku res na tone. Ker se pač bojimo, da bi nekomu prizadeli čustva. Posledično pa imajo ljudje še vedno prepričanje, da ljudi zanimajo njihovi umetni spomini. (osebno mi ni bilo nikoli jasno, zakaj se to sploh dogaja, saj že od nekdaj hitro začutim, kdaj govorim nekaj, kar nikogar ne zanima)

Težave pri pomnenju neresničnih stvari

Zgoraj omenjene težave so seveda minimalne v primerjavi s težavami, v katerih se znajde naš duh, kadar si pomotoma zapomnimo stvari, ki ne obstajajo:

Če bomo na primer brali/poslušali o neresničnih stvareh in si jih bomo želeli zapomniti kljub temu, da niso resonirale z našim srcem, bomo izgubljali stik z resnico, stik z ljubeznijo, torej stik s samim sabo. Izgubili bomo sebe.

Po drugi strani pa se vsi zavedamo, da vse kar ne izhaja iz našega srca, največkrat ni najbolj prijetno. Strah, jeza, sovraštvo, agresija, krivda, sram in vse podobne izpeljanke res niso prijetne. Ne dajejo nam energije, morda jo celo odvzemajo. Ker niso del srca, niso resnične. V kolikor pa se nam zdijo vredne zapomniti, pa postanejo resnične za nas.

Ko neresnično postane “resnično”

Omenili smo že, da imajo spomini to slabo navado, da se lahko prikradejo v našo zavest. Stanje naše zavesti oziroma slika vesolja, kot jo vidimo v naši glavi pa posledično definira našo realnost.

V kolikor smo torej neresnične stvari vzeli za resnične in si jih zapomnili, jih bomo tako nemudoma poustvarili v naši realnosti. Ker so vse omenjene neprijetne/neresnične stvari delo ega (hudiča) smo ga torej pripeljali v naše življenje. Zaradi umetnega spomina je torej “hudič za nas postal resničen”. In okoli nas bo iz vseh teh negativnosti zgradil kletko. Iz katere obstaja samo ena pot.

Odpustim ampak ne pozabim

Ljudje smo že odkrili način, kako pobegniti iz hudičeve kletke negativnosti. V kolikor se nam neprijetne situacije v življenju ponavljajo, začnemo vsem vpletenim odpuščati, pa se počasi umirijo.

Je pa hudič za ta primer pripravil še en rezervni načrt. Prepričal je človeka, da sicer lahko odpusti, ampak naj pa ne pozabi. Kar pa dejansko ni pravo odpuščanje.

Če smo na primer nekomu odpustili, ker nas je trikrat zapovrstjo pustil čakati na zmenek, bomo imeli v bodoče pred očmi še vedno vizijo, da bo zamudil. Kar bo vsekakor še vedno vplivalo na sinergijo med nami in njimi in posledično na razplet dogodkov. Pravo odpuščanje je torej tudi pozaba oziroma izbris iz spomina.

Sklepali bi lahko, da je umetni spomin torej ideja ega, ustvarjena z namenom, da bi ga začeli zmotno jemati za bolj in bolj resničnega. Medtem ko vemo, da je tudi ego umeten.

Vse se spreminja

Vesoljni zakon pravi, da je sprememba edina konstanta. Ko se nekaj v našem življenju spremeni, se ne rabimo več spominjati, kako je včasih bilo. Saj smo to stvar spremenili z namenom. Če se na primer z bratom ali sestro skregamo in nato čez nekaj časa pobotamo, ne rabimo več spomina na čas, ko smo bili skregani. Tista situacija namreč ne obstaja več. Ni nam bila všeč, zato smo jo namenoma spremenili na bolje.

Želja vsakega izmed nas je seveda v življenju rasti in se razvijati. Najprej telesno, nato pa tudi duhovno. S shranjevanjem spominov pa eden drugemu zgolj zaviramo ta razvoj. 

Vsak od nas pa se spremeni že zgolj s tem, da v sebi ustvari neko novo misel. Nova misel namreč postane del naše aure/telesa. V kolikor si nekoč nekoga zapomnimo, pri njem v bodoče ne bomo opazili nobene takšne fine spremembe, saj nam bo spomin v napoto. Kadar hranimo spomine, takrat nam torej tudi intuicija/telepatija odpovesta.

Ideja, da bodo drugi držali slab spomin na nas

Idejo, da si nas bodo drugi zapomnili, lahko odkrijemo skrito globoko v našem bitju. In sicer pride na površje v zelo specifični situaciji: Vemo, da če se na primer ‘osramotimo’, recimo da se na odru spotaknemo, da je naš prvi odziv občutek/ideja, da se nam bodo ljudje zasmejali.

Je pa takoj zraven te ideje skrita tudi ideja, da bodo vsi ljudje držali spomin na našo sramoto, ob kateri nas kar takoj postane groza. Morda lahko že na podlagi tega občutka groze začutimo in zaključimo, da spomin ni nekaj, kar si želimo za naše najvišje dobro.

Strah, da bodo drugi pozabili na nas

Ideja o hranjenju umetnih spominov za druge ni nič drugega kot še ena egova ukana, s katero bi rad ustvaril primež nad našo kolektivno zavestjo. No, sedaj, ko se je zavedamo, jo lahko izkoreninimo. Nehajmo torej hraniti umetne spomine na druge in nehajmo želeti, da jih bodo drugi hranili z nas.

“Počakaj malo”, bo rekel nekdo, “Jaz pa nočem, da me ljudje pozabijo. Hočem, da me imajo v lepem spominu!”

To zna reči tisti, ki je zaradi obremenjenosti z umetnimi spomini pozabil, da je ljudi nekoč čutil (se spomnil) v svojem srcu. In da so oni njega. Na ljudi je začel zmotno gledati kot na fizična telesa in je pozabil, da so v resnici ljubezen, prav tako, kot on sam. In je zato pozabil, da ga njihova srca v resnici nikoli ne bodo pozabila. No, vsekakor se ne bodo nikoli spomnila njegovega umetnega ega, ha!

Spomnimo se, kdo smo mi

Ugotovili smo, da stvarnik ni ustvaril umetnega spomina, saj se ne rabi ničesar zapomniti. Znotraj ljubezni namreč že vse obstaja. Vse, razen iluzij seveda, katere pa stvarnika ne zanimajo. V našem življenju se torej lahko začnemo zanašati le na resnični spomin, spomin srca. Tudi ko se naprimer izobražujemo za naš poklic in beremo čtiva, se lahko sproti spomnimo (ponotranjimo) napisano.

Umetni spomini nam morda lahko nekaj časa še služijo kot referenca, ko nekomu predstavljamo uvide našega srca. Služijo nam lahko kot poligon, da se nam pravi spomin povrne. Ko pa se nam bo povrnil, ko se bomo spomnili, kdo smo v resnici, pa umetnih spominov vsekakor ne bomo več potrebovali. In se bomo lahko ločili od te svete krave.

Resnični spomin deluje zato, ker smo mi del stvarnika oziroma nismo ločeni od njega. Torej smo na primer čtivo, katero resonira z našim srcem, nekoč sami napisali. Le kot druga oseba, katera je del nas samih.

Spomnili se bomo torej, da smo mi celotno vesolje. In ljubezen, ki ga ustvarja. In sem prepričan, da je to zavedanje boljše od vseh zbranih lepih umetnih spominov na kupu.

Hvala za branje!