Skoraj pol tisočletja nazaj se je v filozofskih skupnostih pojavil izraz ‘mislim, torej sem’. Skozi vidik našega ega, bi temu lahko pritrdili, vendar pa v naši temeljni resnici temu seveda ni tako. Pa si poglejmo, zakaj ne. Najprej pa ponovimo en odstavek iz prejšnjega članka.
Kako razmišljanje zadržuje ustvarjalno energijo ljubezni
Ni situacije, kjer nas ego ne bi prepričal v razmišljanje.
- Kadar razmišljamo, kdaj nam bo prijatelj vrnil denar, ga s tem le odvračamo od tega dejanja.
- Kadar na primer razmišljamo, če bo na našem vrtu kaj zraslo, bomo s tem dejansko le zavirali stvarnikovo energijo in se poslovili od pravega pridelka.
- Kadar na zabavi razmišljamo, če se bo kdo zraven nas usedel/pristopil, se to ne bo zgodilo.
- Kadar na primer med tekom razmišljamo, če nam bo uspelo preteči zadano razdaljo, nas bo to razmišljanje zgolj držalo nazaj.
- Kadar med skupinskimi športi razmišljamo, nas soigralci ne bodo začutili. Pa še koš ali gol bomo zaradi tega zgrešili.
- Če smo prodajalec v trgovini in razmišljamo, če bo kdo kaj kupil, bomo s tem v duhu nakupe držali nazaj.
- Kadar razmišljamo, kdaj nam bo naša simpatija vrnila klic, jo bomo s tem držali proč od klicanja.
- Če postavimo kosilo na sredo mize in razmišljamo, če si ga bo kdo vzel, si ga nihče ne bo vzel oziroma si ga bo vzel s težavo.
- Kadar razmišljamo o naši bolezni ali kakšni drugačni tegobi, s tem le zaviramo njeno zdravljenje.
- Kadar na sestanku ali pa v družbi predlagamo nek predlog in razmišljamo, če bo komu všeč, takrat ne bo všeč nikomur.
- Rešitve problema ne bomo našli, ko bomo o njej razmišljali, ampak se nam bo pojavila v glavi, ko bomo z razmišljanjem prenehali. Da razumemo težavo, jo moramo dati torej ven iz uma. Raz-umiti. Podobno kot razbiti.
- Kadar pri seksu ali pa na primer pri meditaciji v našem telesu vzbudimo kakšno kul energijo, če se z mislimi osredotočimo nanjo, jo zadušimo.
Dokaz Bogu, da obstajamo
Ker je ljubezen stvarnik/Bog, takšno razmišljanje ni nič drugega, kot pa napad na Boga. Ljubezen je pozitivna energija, razmišljanje pa ljubezen duši oziroma zavira, torej je razmišljanje negativna energija.
Zakaj pa imamo tako močno željo, da bi razmišljali?
S tem, ko se z našimi mislimi upremo (pritiskamo) na pretok Božje energije ljubezni, Bog lahko začuti, da mu nekdo nasprotuje, da nekdo torej obstaja. Razmišljamo, da bi dali torej Bogu vedeti, da obstajamo. Naš ego je namreč zelo globoko v našo zavest zakopal željo/nujo, da bi obstajali. Kar je seveda lažen podzavestni program, ker obstajamo že tako ali tako kot ljubezen/Bog. Zakaj bi torej potrebovali samemu sebi dokazovati, da obstajamo?
Za ego je torej lahko edini način, da dokaže, da obstaja, negativnost. To se pravi že samo razmišljanje ego-uma in vse posledice takšnega razmišljanja – negativne besede, negativna dejanja ipd.
Naš ego je v našo zavest seveda vkopal tudi močno željo, da bi z našimi mislimi nekaj ustvarili, da bi imeli na stvarstvo nek učinek. Čeprav bomo z razmišljanjem ego-uma lahko ustvarili le nekaj negativnega, pa bo naš ego ob tem vseeno zadovoljen. Rekel bo: ‘sem vedel’, oziroma ‘sem ti rekel’.
Občutek, da smo naredili nekaj narobe
Kadarkoli nekaj rečemo ali pa naredimo iz razmišljanja, imamo takojšen občutek, da smo naredili nekaj narobe. Pa tudi, če naše besede ali naša dejanja niso bila prav nič sporna. Lahko naredimo (na prvi pogled) dobro dejanje – ker smo na primer želeli posnemati nekoga, ki je naredil podobno dejanje. Vendar ker smo izhajali iz našega razmišljanja in ne iz srca, bo takšno dejanje le navidezno, fake. Torej bo v osnovi negativno.
Občutek, da smo naredili nekaj narobe, lahko bolje prepoznamo na koncu dneva, ko se uležemo v posteljo. V naši zavesti začutimo nemir. Nemir izhaja iz tega, ker smo z našo negativnostjo zavrli energijo v naših čakrah.
Kadar je bilo naše razmišljujoče dejanje navidezno dobro, se hitro lahko zgodi, da na ta nemir v naši zavesti ne bomo pozorni. Kar bo posledično samo še bolj vkopalo naš ego. Mislili bomo, da je nemir v naši zavesti nekaj vsakdanjega.
Opravičilo
Egov program nam daje zmotno vedeti, da obstajamo le, če razmišljamo. Slej kot prej pa bomo ugotovili, da s tem delamo nekaj narobe. Vse, kar je v nasprotju s stvarnikom/ljubeznijo, je dobesedno narobe/napačno. Zato se bomo neizogibno znašli v situaciji/situacijah, ko se bomo morali nekomu opravičiti, priznati napako.
Z opravičilom uravnovesimo energije iz naše preteklosti, česar nam ego ne bo dovolil narediti, ker bi s tem sami sebi dokazali, da v preteklosti nismo obstajali. Če v preteklosti nismo bili negativni, potem takrat, glede na egov program, očitno nismo obstajali. Zato nas bo na vsak način hotel odvrniti od opravičila.
Ko pa bomo premagali ta program in se bomo opravičili, bomo izravnali naše negativne energije v naših čakrah. Da se bodo naše čakre popolnoma uravnovesile, si bomo morali slej kot prej priznati tudi napačno delovanje za vse besede ali dejanja, katera so bila posledica razmišljanja. Tudi, če so bila navidezno dobra. In sami sebi odpustiti.
Prazna glava – prava alternativa razmišljanju
Da pridemo do stanja prazne glave, moramo najprej uravnovesiti vse čakre. S tem, da priznamo napako, se opravičimo, meditiramo … Nato pa se vzdržimo nadaljnjih želja/nuj, da bi nekomu dokazali, da obstajamo.
V stanju prazne glave ostanemo, kadar v vseh situacijah izhajamo iz naše brezčasne zavesti, kjer imamo naše želje ponotranjene/integrirane v naše brezčasno bitje. Kar pomeni, da naše želje nekje v prihodnosti že obstajajo. Namesto, da razmišljamo, intuitivno začutimo kaj naj rečemo ali naredimo, da naše želje pripeljemo bližje naši izkušnji. Zraven pa zaupamo vesolju, da se bodo stvari slej kot prej odvile po spontani poti.
Kadar imamo torej prazno glavo in ne razmišljamo, takrat stvari čutimo oziroma vemo. Resnico (ljubezen) pa takrat lahko tudi vidimo. Več o tem malo kasneje.
Kako obstajati ali biti prisoten – glede na ego
Egov edini način, da bi dokazal, da je prisoten (da obstaja), je torej razmišljanje in s tem dušenje stvarnikove energije.
Kadar pridemo v kontakt z osebo, ki nam je všeč (v njej vidimo ljubezen – Boga) ji želimo z našim razmišljanjem pokazati, da obstajamo. Občutek imamo, da če bomo nehali razmišljati o njej, da bo pozabila na nas. Da nas bo izgubila izpred oči (kar je res – izgubila bo naš ego izpred oči, naš napačen jaz). Kadar smo zaljubljeni, torej zaradi lažnih podzavestnih programov ne moremo nehati razmišljati o naši simpatiji. S tem pa dušimo našo energijo in njeno. In zaradi tega ji nismo zanimivi in se dejansko le oddaljimo od nje.
Kadar pridemo na zabavo, napnemo naše misli, da bi ljudem pokazali, da smo prišli, da smo sedaj prisotni. Občutek imamo, da če bomo prišli s prazno glavo, da bodo ostali pomislili, da nas sploh ni tam (kar je res, našega ega ne bo tam, končno bodo lahko začutili naš pravi jaz). Ker z razmišljanjem na druženjih dušimo ljubezen, čutimo pritisk na srce. Več gostov, kot jih razmišlja, večji pritisk oziroma večjo turbolenco občutimo v srcu. Zaradi skupinskega dušenja kolektivne energije smo na zabavah zato vsi zelo hitro lačni. Hitro pa postanemo tudi psihično izčrpani.
Kadar se zjutraj zbudimo, napnemo misli, da bi dali našemu partnerju vedeti, da smo prisotni. Tega s prazno glavo seveda ne moremo narediti (vsaj tako smo zmotno prepričani). Hipersenzibilni partnerji to občutijo kot napad in raje izkoristijo neprecenljive trenutke miru v glavi v času ko spimo. Ko nas ni. Ko ni našega ega, seveda. Ker takrat ne razmišljamo.
Kadar nas partner vpraša, če smo za seks, rečemo “da”. Nato pa napnemo naše misli, da bi mu dali vedeti, da smo prisotni (jasno, kdo noče biti prisoten, ko se gre za seks), s tem pa dejansko uničimo vso energijo seksa/ljubezni. Partner morda nato prižge še kakšno svečko in mi še bolj napnemo misli, da bi mu še bolj pokazali, da smo prisotni, da smo “z mislimi pri stvari“. Ego seveda ne vidi nobene logike v tem, da s prazno glavo lahko komu dokaže, da je prisoten. Kaj šele, da je s prazno glavo “z mislimi pri stvari”. Če pa dejansko kje nimamo biti kaj prisotni z mislimi, je to pri seksu. Nespontanost, katero ustvarimo na tak način, čutimo kot pritisk. Pritisk na samega sebe, na naše srce.
Biti “z mislimi pri stvari”
Na druženjih ali pa na primer pri seksu imamo zaradi ega torej občutek, da moramo biti “z mislimi pri stvari”. Ker bi v nasprotnem primeru ostali imeli občutek, da smo izginili. Kar je res, naš ego bi vsekakor izginil.
Enak občutek imamo v večini ostalih situacij:
- Na primer na sestanku za sejno mizo sklepamo, da je edino prav, da smo “z mislimi pri stvari” in razmišljamo, posledično pa predlagamo nespontane ideje.
- Kadar nam nekdo nekaj razlaga, razmišljamo o povedanem, da bi s tem pokazali, da smo “z mislimi pri stvari”. Naši komentarji so posledično pod pritiskom oz. nespontani.
- Kadar nas nekdo nekaj vpraša, sklepamo, da od nas pričakuje, da razmišljamo in mu odgovorimo čimprej. To je egu edino smiselno, zato nas še pričakujoče gleda, kaj bomo odgovorili, kakšen bo naš nespontani odziv.
- ipd.
Vse te situacije nas zaradi razmišljanja seveda psihično utrujajo. Dejansko nikoli ne rabimo biti “z mislimi pri stvari” ker smo mi že v osnovi ta stvar.
Enako smo v osnovi tudi seks, kjer pa nas sploh prevečkrat zanese v razmišljanje. Sredi seksa nam da partner na primer nasvet: ‘Všeč mi je, ko narediš to, tisto, tretje…’. Da bi partnerju pokazali, da smo slišali njegov nasvet, razmišljamo o njegovem nasvetu. Partnerju želimo pokazati, da smo “z mislimi pri stvari”. Že s tem uničimo spontani pretok energije, nato pa iz našega razmišljanja še izhajamo in naredimo tisto, za kar je naš partner rekel, da mu je všeč. To naše dejanje je seveda fake in dejansko negativno, v nasprotju z Bogom/ljubeznijo in bo tudi dejansko zadušilo pretok energije. Ampak našemu partnerju smo pa le dokazali, da smo bili skrbni z njegovim nasvetom. Kar seveda ni OK.
Če nas ne skrbi, smo brezskrbni ali malomarni?
Našemu partnerju bi seveda radi (imamo zmotni občutek, da moramo) dokazali, da nas skrbi zanj. In da nas na primer skrbi za našo skupno prihodnost. Da nas skrbi za to, da ga bomo lahko preskrbeli in da nas jasno skrbi, kaj bo za večerjo. Že takoj zjutraj, ko se zbudimo, napnemo misli, da bi pokazali, da nas skrbi za vse to. Ego nas namreč prepričuje, da če bi ob našemu partnerju imeli prazno glavo oziroma da nas ne bi nič skrbelo, da bi nas partner imel za malomarnega. Sklepamo, da bi imel partner občutek, da nam ni mar zanj.
Zaradi tega na našega partnerja mislimo tudi, ko ga ni zraven nas. S tem mu od daleč dajemo vedeti, da nas skrbi zanj, da “mislimo nanj”. Njega pa s tem le dušimo. Seveda nanj mislimo tudi zato, ker imamo v nasprotnem primeru občutek, da bo pozabil na nas. Seveda bo pozabil na nas… ampak ne na naš pravi jaz, temveč na naš ego. Kar bi bilo dejansko super!
Energijo, ko nekdo misli (ga skrbi) na nas, se čuti na daleč. Če nam uspe imeti prazno glavo, se bomo počutili precej bolj blizu partnerju, kot pa če bi razmišljali o njem. Skrbni partner nam bo pošiljal nespontana skrbna sms sporočilca ali maile in s tem dušil našo energijo. To bo počel tudi zaradi tega ker, kadar razmišlja o nas, se namreč ne počuti povezanega z nami, ker je takrat v egu in tako ločen od nas.
Skrb za otroke
Ko pa dobimo nato še otroke, sklepamo, da je edino pravilno, da nas skrbi zanje. In jih s tem dušimo, spravljamo pod pritisk (pritisk egovih misli). Enako se bojimo, da nas bodo v nasprotnem primeru ljudje in partner imeli za malomarnega. S tem pa energiji naše lastne družine delamo veliko škodo.
Z drugimi besedami, ego nas je pretental, da skrbeti pomeni ljubiti. Da izkazovanje skrbi pomeni izkazovanje ljubezni. To pa je dejansko ravno nasprotno od resnice.
Ko naše otroke pošljemo nato v vrtec, smo prepričani, da moramo kot dober starš nanje misliti, da nas mora zanje skrbeti. Otrok na drugi strani dobro čuti našo zadušljivo energijo in zboli. Za otrokovo bolezen nato s prstom kažemo in na tak način zgolj sami sebi lažemo. Za otrokovo bolezen krivimo druge otroke in pa majhne in nevidne delčke DNK naših odmrlih celic, katerim pravimo virusi. Posledično smo mnenja, da je potrebno otroke cepiti proti čimvečim virusom, medtem ko bi jih morali cepiti samo proti eni stvari – zadušljivi energiji naših skrbi.
Strah ljubezni?
Ker ljubezen deluje s pozitivno energijo, mi jo pa v negativni smeri dušimo z razmišljanjem, se bosta v našem srcu srečali dve sili. Začutili bomo tresenje, kar bomo interpretirali kot strah. Strah pred ljubeznijo?
Ker pa strah čutimo v našemu srcu, našem pravem jazu, tam čutimo le zadušljivo energijo egovega razmišljanja. Strah nas je torej le samega sebe (našega ega).
Biti eno s partnerjem
Kaj pa se zgodi, kadar v družbi našega partnerja ne razmišljamo. Takrat energijo ljubezni, ki jo vidimo v partnerju, začutimo znotraj nas. Ta energija nas “vzburi”, poživi, dejansko naredi žive. Energijo osebe, ki jo vidimo zunaj nas, začutimo znotraj nas v našem telesu, kar pomeni, da smo s partnerjem eno. Česar pa seveda ne moremo začutiti, kadar smo v egu.
Kadar imamo prazno glavo, takrat v našem partnerju vidimo ljubezen. Vidimo sebe. Z njim smo eno bitje, ena ljubezen. Kadar pa razmišljamo, pa izgubimo stik z ljubeznijo, z njegovim pravim jazom. In našim. Takrat imamo občutek, da je partner fizično telo. In da nismo eno z njim. Kar je dejansko napačno prepričanje. Sklepati, da je ljubezen ujeta v telesu, je še en način egovega napada na neomejenost Boga/ljubezni, torej napad na nas in na partnerja (na naša prava jaza).
Biti v tem trenutku
Ker smo imeli v nekem trenutku po naključju prazno glavo, nam je uspel poljub s partnerjem, zaradi katerega smo oboji kar po celem telesu zadrhteli. To seveda izrazimo partnerju, nato pa želimo ta drhteči poljub ponoviti, le da ugotovimo, da tega ne moremo narediti. Problem je bil seveda v tem, da smo in mi in naš partner razmišljali o poljubu iz preteklosti.
Ali pa nam je na primer uspelo poživiti seks z zapeljivim spodnjim perilom. Naslednjič oblečemo enako perilo v želji, da bo učinek enak, ko ugotovimo, da temu žal ne bo tako. Trenutek nam je pokvarilo razmišljanje o pretekli izkušnji. Ker si vseeno želimo še enkrat te izkušnje, gremo v trgovino po novo seksi spodnje perilo, kar celo pomaga.
Morda pa smo se nekoč s partnerjem celo posvetovali ravno o tem, da je pri seksu bolje imeti prazno glavo. Potem pa smo oboji, namesto da bi imeli prazno glavo, razmišljali o tem nasvetu.
Namesto, da bi imeli našo zavest usmerjeno v ljubezen, ki jo vidimo v partnerju, smo jo torej z razmišljanjem usmerili v preteklost. To smo naredili iz zmotne in nepotrebne želje, da bi našemu partnerju pokazali, da smo z mislimi pri tisti stvari, katera nam je bila v naši preteklosti všeč, o kateri smo se pogovarjali.
Da se izognemo takšnih in podobnim zagatam, torej ne reagirajmo na podzavestno željo, da bi partnerju pokazali, da smo z mislimi pri kakršnikoli stvari. Če njegovih besed ne moremo sproti ponotranjiti, jih preslišimo, da nam niso v napoto v naši zavesti in lahko ohranimo prazno glavo, pogled na ljubezen in povezanost s sedanjim trenutkom. Edina prava preteklost tako ali tako ne obstaja v naših mislih ampak je del našega brezčasnega duha, do katerega dostopamo z občutkom in ne z razmišljanjem.
Ko je spomin v napoto
Kadar bi radi živeli v tem trenutku, nam je naš lasten spomin v napoto. V napoto nam je tako tudi neskončna množica različnih mnenj, ki smo jih sprejeli o različnih osebah, zaradi česar v tem trenutku v njih ne moremo videti ljubezni.
Ker človek sam ne zna počistiti glave in spomina in se zaradi tega od ljubezni zgolj oddaljuje, mora slej kot prej zamenjati telo, da lahko začne znova. Kar se lahko iz tega naučimo je, da je za vsako stvar, ki z našim telesom umre na koncu našega življenja, vseeno, če jo sproti počistimo iz naše zavesti. V nasprotnem primeru naša zavest vedno gleda le nekam v preteklost in zato ne vidi Boga (ljubezni). Ne obstaja v tem trenutku.
Polaganje misli drugim v glavo
Zavedajmo se, da je način, na kakršnega ljudje razmišljajo o nas, odvisen od nas samih. Kar neposredno pomeni, da lahko drugim ljudem polagamo misli v glavo. Vsi smo eno in naše misli lahko vsak zazna.
- Kadar se naprimer spotaknemo in pomislimo, da se nam bodo vsi smejali, se bo točno to zgodilo. Če se o tem ne sekiramo, se pa ne bodo.
- Kadar nas je strah, da nas bo šef poklical na zagovor, mu bomo s tem položili to misel neposredno v glavo in to se bo zgodilo.
- Kadar razmišljamo, da našemu partnerju ni všeč naša frizura, bo le ta točno o tem razmišljal.
- Morda so nas po tv naučili, da imamo neprijeten vonj, če ne uporabimo tega ali onega izdelka. Potem bomo zraven našega partnerja o tem razmišljali, in naš partner posledično tudi.
Da in mi in naš partner ohranimo stik z ljubeznijo, se moramo torej naučiti že sami imeti prazno glavo in hkrati seveda ne polagati misli v glavo partnerja.
Psihična utrujenost
Na koncu dneva smo utrujeni le zaradi našega razmišljanja. Kadar morda ne razmišljamo o partnerju, razmišljamo o nekih drugačnih agendah, katere so po definiciji negativne, ker so izpeljane iz razmišljanja.
Kadar pa imamo prazno glavo, takrat ne razmišljamo ampak kanaliziramo naš pravi jaz/ljubezen. Takšne misli pa so lahko le pozitivne. Takšne misli nas ne utrudijo. Ne utrudijo nas posledično tudi besede ali dejanja, izpeljana na tak način. Medtem ko se ego z razmišljanjem trudi ustvariti nekakšne vizije svojih agend (tudi zato, ker je tako prebral v kakšni knjigi – zakon privlačnosti), pa s prazno glavo in kanaliziranjem spontano začutimo vizije naših možnih prihodnosti, kar nas ne utrudi.
Da razmišljanje na naše telo učinkuje z negativno energijo, lahko ugotovimo, kadar bi radi zjutraj vstali iz postelje prej, kot smo navajeni. Ker nam je na primer nekdo dal takšen nasvet – da se na primer splača zjutraj zgodaj vstati in kaj narediti. Ker bomo vstali zaradi našega razmišljanja, bomo posledično samo še bolj utrujeni. V nasprotnem primeru pa nas lahko zjutraj srce (neka želja, navdušenje) vrže iz postelje in ne bomo sploh utrujeni. Kar je verjetno tudi izkušnja tistega, ki nam je dal takšen nasvet.
Mislim, torej nisem ljubezen
Ker obstajamo že tako ali tako kot ljubezen, ne rabimo nobene dodatne potrditve, da obstajamo. Kakršnakoli želja v naši podzavesti, da bi obstajali, je zato lažna. Lažna je tudi vsaka nuja, da moramo biti z mislimi pri stvari ali da nas mora karkoli skrbeti. Lažna je torej kakršnakoli nuja, da bi razmišljali.
Če bomo ob partnerju razmišljali, bomo s tem zadušili ljubezen, iz katere smo izhajali, ko smo začeli naš odnos. Zaradi tega se bomo našega partnerja slej kot prej naveličali in bomo že gledali za drugim. Enako se lahko naveličamo tudi ostalih naših bližnjih. Na prvi pogled se nam bo zdelo, da smo s tem zadušili zgolj ljubezen ob pogledu nanje in si mislili, da zaradi tega ni take panike. Dejansko pa smo s tem zadušili naše lastno srce, samega sebe!
V našem srcu prebiva stvarnik/Bog. To je naš pravi jaz. Ker je ljubezen vsem nam skupna, v našem srcu čutimo, da smo eno z vsem. V naših mislih pa prebiva naš ego, ki pa se tej enosti z razmišljanjem neprestano upira. Ego želi namreč Bogu dokazati, da obstaja in da je ločen od njega. To pa želi doseči tako, da Boga/ljubezen/nas ubija/duši. Ubijati samega sebe pa si jasno da ne moremo privoščiti, torej ne dovolimo egu tega več.
Kar smo ugotovili, je torej: kadar mislimo, takrat nismo ljubezen, naš pravi jaz.