Kolikokrat v življenju se lahko zalotimo, da pomislimo nekaj v smeri: “O šit, le kaj si bodo ljudje sedaj mislili o meni.” To se največkrat na primer zgodi, kadar se nekako osmešimo.

Ker smo vsi eno, pa na tak način ljudem v glavo položimo točno te naše misli. Če si mislimo, da se nam bodo smejali, se bodo smejali. Če pa v kakšni drugi situaciji na primer ustvarimo občutek, da si bodo o nas mislili dobro, pa je tudi to možno.

Ker pa s takšnimi mislimi ego-uma pritiskamo na srčno energijo ljubezni, pa je njihov glavni efekt pravzaprav, da nas ljudje opazijo. Kar pa je dejansko negativno (v nasprotju z ljubeznijo) v obeh primerih, dobrem in slabem. In ljudem bo šlo to v nos.

Naprimer da prečkamo cesto tam kjer ni prehoda in pomislimo, da nas bo policist opazil. Te misli dejansko vplivajo na policista, da nas opazi in ker misli zmotijo njegovo srce, mu gre naše dejanje “v nos” (nos je po meridianih povezan s srcem). Policistu smo pritisnili na srce.

Druga možnost je seveda, da pri prečkanju ceste o tem ne razmišljamo. Že na tak način smo takoj nevidni za policistovo srce, če pa nas slučajno opazi skozi oči in ušesa, pa mu z našim dejanjem ne bomo šli “v nos”.

V kolikor razmišljamo, zapustimo svoj srčni prostor. Če smo mati z otrokom, se bo otrok v tem trenutku začel jokati, saj je zaradi tega izgubil stik z nami. Če smo otroku stric, se nas bo ustrašil. V kolikor ostanemo v srcu, pa se nas ne bo. Tudi živali se na nas odzivajo podobno.

Kadar se pes podela sredi pločnika, on o tem ne razmišlja in posledično nam njegovo dejanje ne gre v nos. Pun intended. Če bi človek kaj takšnega naredil, nam njegovo dejanje tudi ne bi šlo nos, pač pa njegove misli, da je naredil nekaj narobe. Takšne misli v duhovnem smislu smrdijo.

Enako kot v prejšnjem primeru pa zaključimo, da v kolikor bi človek znal to dejanje izvesti brez razmišljanja, bi jo odnesel brez posledic. Morda ga ljudje še opazili ne bi. Seveda bi za sabo pospravil. Po pričevanju JK Rowling-ove naj bi včasih čarodejem prav to uspelo.

Podobno velja za situacijo, kjer se eden od partnerjev tušira, drugi pa gre vmes na potrebo. Partnerja pod tušem to zmoti le v primeru, da drugi zraven razmišlja in premišljuje, kaj si partner misli o njem. Ugotovimo torej, da dejstvo, da gremo na potrebo ni absolutno nič takšnega, za kar bi se sramovali. Če smo slučajno ujeti v takšno perspektivo, sedaj vemo, zakaj je prišlo do nje.

Manj drastičen primer je par, ki se odloči seksati sredi plaže ali pa parka. Ljudem gre par morda v nos in ju opozorijo (češ da to ni lepo oz whatever). Ne vedo točno, zakaj jih njuno dejanje moti, saj zakaj človek človeku ne bi dopuščal da počne kar želi. Vendar jih nekaj vseeno zmoti. Moti jih, ker par razmišlja da si bodo drugi ljudje o njiju nemara nekaj mislili.  

Vemo, da pri seksu vsaka misel zmoti pretok energije. Par se nekoč s pomočjo meditacije nauči vse njune misli obvladati. Nekega dne pa se par morda znajde v orgiji, kjer se mora vsak izmed partnerjev soočiti z istim spolom. Tudi tukaj ugotovimo, da v kolikor pri tem ne pride do razmišljanja, kaj si kdo o kom misli, da lahko brez težav uživamo tudi energijo istega spola.

Ljubezen je edina stvar, ki je v našem vesolju dejansko resnična oziroma ga v celoti ustvarja. Iz tega vidika razmišljati ali analizirati ljubezen z mislimi malodane meji na norost.

Ker smo z razmišljanjem opazni oziroma vidni, je bil odziv Stvarnika na to našo željo, da nam je namenil telo, ostalim pa oči in ušesa. V telesu so torej vsa bitja, katera si želijo biti opazna/vidna in so s tem Srcu negativna. V kolikor človek v življenju svojo željo o opaznosti ne razreši, bo ob prehodu v naslednje življenje dobil novo telo.

Razmišljanje zmoti med drugim tudi snemanje filmov. V kolikor je nastopajoči pozoren na kamero oziroma razmišlja, kaj si bodo gledalci o njem mislili, se to odrazi v nespontanosti njegovega nastopa. Njegovo razmišljanje se pozna na gibih in obrazu. Nastopajoči je morda pomislil, da mora biti viden, posledično vklopil misli in posledično poslal le rigiden.

Bitja, ki nič ne razmišljajo in so zaradi tega neopazni, so angeli. Obstajajo na 7. dimenziji in so dostopni le našemu srcu in tretjemu očesu.

Včasih si ne moremo pomagati, da ne bi razmišljali o tem, kako bi se odzvali na nekaj, kar so naše oči zaznale ali pa naša ušesa slišala. Za vse te stvari pa, v kolikor ob njim ni prišlo tudi do občutka v srcu, lahko rečemo, da niso resnične. Zato se ne rabimo na njih odzivati.

V kolikor pa je do občutka v srcu prišlo, pa je edini pravi odziv ljubezen iz naše strani.

V kolikor nič ne razmišljamo, smo torej nevidni za srce oziroma ostanemo eno s srcem. Zgolj z našo vrlino o nevidnosti je torej naša pot k ljubezni odprta.

Hvala za branje!
Uroš