Nastanek spolov in ideja o brezčasni spolnosti

0
189

V tem trenutku je v svetu uveljavljeno prepričanje, da sta spola nastala po nekakšnem naključju, ker je narava potrebovala način, kako se reproducirati. Vemo, da v naravi to še zdaleč ni pravilo, kar pomeni, da razmnoževanje očitno ne more biti razlog za nastanek spolov. K takšnemu razmišljanju pa napeljuje tudi dejstvo, da želja po spolnosti ni enaka želji po razmnoževanju.

Vemo, da ima seks pozitivne učinke na naše zdravje in občutek sreče. Vemo tudi, da kadar dlje časa nismo v kontaktu z “nasprotnim” spolom, naša življenjska moč začne upadati. Kaj se dogaja v tem primeru? Seks ima tudi močan vpliv na našo psihično stanje in zavest. V najboljšem primeru zna biti dejansko “mind-blowing” (tako veličasten, da mu naš um ne more več slediti). Kako je to mogoče?

Za ljubezen smo rekli, da je izvorna stvarnikova energija, s katero Bog/stvarnik ustvarja vesolje/življenje in katera je z namenom ustvarjanja dana tudi nam. Potencial ljubezni je neomejen, z njo lahko ustvarimo neskončno vesolj. Na neki točki pa se je očitno prav ta neskončna energija ljubezni odločila, da se bo razdelila na dva pola/spola. Kaj je bil torej razlog za to idejo?

Čas je, da najdemo odgovore na vsa ta vprašanja. Začnimo pa pri vprašanju, zakaj zna biti seks “mind-blowing”.

Razlika med našim zavestnim umom in ego-umom

Kdor je pozoren na svoje misli, je morda že pravilno posumil, da v naši glavi hkrati delujeta dva uma. Prvi je naš pravi zavestni intuitivni kreativni um, ki se zaveda svojega vesolja in ga s tem zavedanjem tudi ustvarja. Naš pravi um deluje skladno z ustvarjalno energijo ljubezni, z našim srcem. Deluje po principu kanaliziranja in prizemljevanja energij iz višjih energij (inspiracij) v fizično realnost.

Drugi um pa je razmišljujoči um, ki pa deluje dejansko v nasprotju z našim intuitivnim ustvarjalnim umom in njegovo energijo dobesedno drži nazaj. Ta um je torej destruktiven. Pravimo mu tudi ego-um oziroma ego. Ker ego drži ljubezen/stvarnika/Boga nazaj, mu radi rečemo kar hudič. Egovo zadrževanje ljubezni mi občutimo kot nekakšen pretiran pritisk v naši glavi.

Ego nismo mi. Je pa seveda res, da imamo ego ravno z namenom izkušnje, kako je to, če mi nismo mi (stvarnik/ljubezen), saj zaradi njega naš pravi jaz (ljubezen) ne more priti do izraza/manifestacije. Ego nam s tem namenom tudi vedno vzbuja misli, ki so ravno nasprotne od resnice. Zato je dobro, da smo na dogajanje v naši glavi vedno pozorni.

Kako razmišljanje zadržuje energijo ljubezni

Ni situacije, kjer nas ego ne bi prepričal v razmišljanje.

  • Kadar na primer med tekom razmišljamo, če nam bo uspelo preteči zadano razdaljo, nas bo to razmišljanje zgolj držalo nazaj.
  • Kadar med skupinskimi športi razmišljamo, nas soigralci ne bodo začutili.
  • Če smo prodajalec v trgovini in razmišljamo, če bo kdo kaj kupil, bomo s tem v duhu nakupe držali nazaj.
  • Kadar razmišljamo, kdaj nam bo naša simpatija vrnila klic, jo bomo s tem držali proč od klicanja.
  • Če postavimo kosilo na sredi mize in razmišljamo, če si ga bo kdo vzel, si ga nihče ne bo vzel oziroma si ga bo vzel s težavo
  • Rešitve problema ne bomo našli, ko bomo o njej razmišljali, ampak se nam bo pojavila v glavi, ko bomo z razmišljanjem prenehali.
  • Kadar razmišljamo o naši bolezni ali kakšni drugačni tegobi, s tem le zaviramo njeno zdravljenje.
  • Kadar razmišljamo, kdaj nam bo prijatelj vrnil denar, ga s tem le odvračamo od tega dejanja.
  • In kadar na primer razmišljamo, če bo na našem vrtu kaj zraslo, bomo s tem dejansko le zavirali stvarnikovo energijo in se poslovili od pravega pridelka.
  • Ipd.

Razmišljanju ego-uma pravimo tudi obremenjevanje – logično, ker z njim po nepotrebnem bremenimo ljubezen, ki je v osnovi lahkotna.

Kadar smo v prisotnosti ljudi, ki v nas zbudijo ljubezen, takrat lahko najbolj občutimo agresivnost ego-uma, ki razmišlja in jo s tem drži nazaj. Prepričuje nas na primer v razmišljanje o agendah z osebo, zraven katere občutimo ljubezen, s čimer potem dejansko le bremenimo spontani pretok ljubezni. Ali pa nas prepričuje v izgovore, zakaj ne smemo čutiti te ljubezni v sebi. Da to na primer ne bi bilo “fer” do nekoga drugega. To nam v končni fazi pobere (zadrži) ogromno energije, zaradi česar postanemo močno utrujeni. Morda se zaradi tega odločimo tudi izogibati nadaljnjim podobnim situacijam.

Vsi pa poznamo tudi situacijo, kjer naš gostitelj na mizo prinese novo jed, po kateri bi najraje kar takoj stegnili roko, pa nas nekaj zadrži. Zadrži nas ego z razmišljanjem, da je takšno delovanje sebično, posledično pa se gostitelj počuti nesprejeto/neljubljeno.

Ljubezen/stvarnik ne razmišlja

Vemo, da če razmišljamo na primer med poljubom, v poljubu ne bomo občutili nobene ljubezni. Enako velja za seks – če med seksom razmišljamo, bomo s tem zadušili pretok energije ljubezni. Če pa se energiji ljubezni prepustimo, pa bo le ta naše telo napolnila z energijo.

V tem stanju pa potem nič ne razmišljamo. Naše telo je v ljubezni polno energije. Takrat stvari dobesedno čutimo/vemo, zato ne rabimo razmišljati. Kar pomeni, da se je naš ego-um v bistvu razgradil in nehal razmišljati. Naš pravi zavestni um, s katerim se zavedamo samega sebe in svoje izkušnje, seveda ni šel nikamor, medtem ko je bil ego-um izničen (če se sklicujemo na besedo “mind-blowing”, ga v določenih primerih očitno kar raznese).

Stanje brez ego-uma, ki sploh ni naš um, je seveda naše pravo stanje. To je stanje, ko se nahajamo v energiji ljubezni, katera nima nič z razmišljanjem. Lahko se spomnimo tudi poznanega primera iz naše mladosti – če bi imelo razmišljanje kaj skupnega z ljubeznijo, potem bi imeli v srednji šoli piflarji in piflarke najbolj zaželene punce/fante.

Delitev ljubezni/stvarnika na spola

Opomba: Ker Bog/stvarnik/ljubezen obstaja pred deljenjem na spola, mu/ji na tem nivoju spola še ne moremo pripisati. Ker pa smo nekako navajeni o “Bogu/stvarniku” govorit v moškem spolu, pa storimo enako tudi v tem pisanju.

Stvarnikova energija se je razdelila na dva spola v trenutku, ko je stvarnika zanimalo, kako on izgleda. Zanimalo ga je, kako on – ta mogočna živa energija, s potencialom da ustvari vesolja in kateri pravimo ljubezen – izgleda. V naslednjem trenutku je pred seboj zagledal ljubezen (svoj odsev), hkrati pa je iz tega zornega kota tudi videl, kako sam sebe opazuje. Razdelil se je torej na dva vidika, pola oziroma spola.

Pomembno se je zavedati, da je najprej obstajala ljubezen, šele nato se je njen odsev odrazil v spolih. To pomeni, da kadar nam pogled na “nasprotni spol” zbudi v nas neko energijo (ljubezen, erotična energija, vzburjenje, živost), ta energija smo dejansko mi. Le zanimalo nas je, kako izgledamo, zato smo ustvarili navidezno zunanji zorni kot.

Pogled na “nasprotni” spol je torej le pogled na nas same, oziroma na našo interpretacijo samega sebe (ljubezni).

V naši zavesti čutimo oba vidika/spola

Ker se je naša ločitev na spola zgodila v brezčasnosti, to pomeni, da smo s to situacijo v duhu povezani vedno oziroma kadarkoli znotraj časa. Kar pomeni, da v naši zavesti (duhu) še vedno ustvarjamo našega partnerja v popolnosti ljubezni. In on enako še vedno ustvarja nas. Hkrati pa v naši zavesti tudi vedno urejamo razmerje med nami in njim. Kakor to razmerje uredimo v naši zavesti, tako se bo izrazilo tudi v fizični realnosti.

V praksi to pomeni, da se naš partner vedno odziva, kakor mu naroča naša projekcija. Če imamo občutek, da nas bo zapustil, nas bo zapustil. Če ustvarimo občutek, da nas bo prevaral, nas bo prevaral, itd. V kolikor pa ostanemo pri pravem zavedanju, da je naš partner del nas, pa ne bo odšel nikamor.

Izjema je seveda primer, ko se naš partner zaradi vpliva ega ne ravna po svojih občutkih ampak razmišlja in s tem blokira našo in svojo ljubezen. In obratno nas seveda lahko tudi naš ego (razmišljanje) zvleče proč od ljubezni našega partnerja. Kar dejansko tudi vedno poskuša narediti.

Naš partner nas pozna bolje, kot mi sami sebe

Partner, ki v nas vidi ljubezen, vidi naš pravi jaz. Ker smo mi odsev njegove ljubezni, v nas vidi samega sebe, torej nas pozna bolje, kot se poznamo mi sami. Vemo, da če mi medtem tičimo v egu in preveč razmišljamo, da bodo vse naše akcije nesmiselne, nelogične, prazne oziroma lažne (fake). Naš partner bo imel v tem primeru seveda na to takoj pripombe. “Sploh te ne poznam več,” nam bo dejal v šoku. Izpostavil nam bo naše “napake”. 

V vsakega izmed nas pa je ego ponavadi tako močno vkopan, da nam vzbudi sila neprijeten občutek, kadarkoli nas kdo kritizira ali pa nas želi popraviti. Zato se začnemo takoj braniti in zagovarjati. Ego nas je namreč prepričal, da je največji nesmisel, da nekdo drugi ve več od nas, kot mi sami. Seveda pa, kot smo ugotovili, temu ni tako.

Ko izpostavljanje napak “ni lepo”

Ker smo se ljudje začeli na polno izogibati temu neprijetnemu občutku, kadar nas nekdo “popravlja”, je v naši družbi postalo splošno nesprejemljivo, če eden drugemu izpostavljamo napake. Pravimo, da “ni lepo”, če kritiziramo eden drugega. Kadar smo mi tisti, ki v nekomu opazimo delovanje iz ega in nas to takoj zmoti, zaradi tega raje nič ne rečemo. Sicer morda tudi zato, ker nočemo biti mi tisti, ki nekomu vzbujamo te neprijetne občutke. Po drugi strani pa se nam morda tudi ne da potem prenašati njihovega branjenja in zagovarjanja.

Ker pa tako ne bomo nikamor prišli, raje sporočimo partnerju in bližnjim, da ne bomo nič hudi, če nam bodo izpostavili delovanje iz ega. In upajmo, da bodo oni naredili enako. Ker smo vsi bolj ali manj ujeti v ego, ne bo šlo drugače, kot pa da se bomo morali še ničkolikokrat soočiti s tem groznim občutkom, dokler ega nekoč ne transcendiramo. Kadar bomo pa mi imeli kakšno opazko pri drugih, pa jo le izrazimo čimbolj nežno in z uvidevnostjo.

Posledice življenja skozi ego niso zanemarljive

Rekli smo, da kadar se nahajamo v egu, zadržujemo ljubezen. Torej se kratko-malo norčujemo iz ljubezni, katero v nas vidi naš partner. Zaradi tega bo izgubil pogled nanjo in pozabil, kdo je. Prikrajšan bo za življenjsko energijo, katero čuti/ustvarja v sebi, kadar njegov pogled na ljubezen ni zastrt.

Kadar smo torej v egu, s tem dobesedno ubijamo našega partnerja. Zato smo pravzaprav lahko le ponižno tiho, če bo imel zaradi tega kaj za pripomnit.

Aura ljubezni oziroma svetlobno telo

Stvarnik je ljubezen sprva opazil (ustvaril svetlobo okoli nje) kot transparentno silhueto v obliki krogle, okoli katere je žarela bela svetloba. Svetloba je iz stvarnika (ljubezni) nastala v trenutku ločitve na spola. Nastala je okoli vsakega izmed spolov, da bi se spola lahko videla. Ta silhueta še vedno obdaja vsakega izmed nas. Odraža našo najbolj fino auro, ki pa predstavlja tudi enega naših prvih teles. Temu telesu rečemo svetlobno telo.

Svetlobno telo, ki nastaja iz ljubezni, zaznavamo z našim tretjim očesom. Kadar čutimo aktivnost v tretjem očesu, takrat vemo, da je zadaj ljubezen. Dobesedno jo s tretjim očesom vidimo/čutimo.

Utelešanje spolov in izguba spomina na delitev

Sprva je stvarnika zanimalo, kako on (ljubezen) izgleda. Potem pa je bil nad videnim tako navdušen, da je želel ta občutek tudi izraziti, se ljubezni dotakniti, jo objeti, poljubiti. Zanimalo ga je, kakšen je občutek, če se ljubezen njega dotakne, ga objame, pogreje, poljubi, se mu izrazi. Želel je slišati barvo njenega glasu, se z njo držati za roke, opazovati sončni zahod, se z njo ljubiti itd. Za vse te izkušnje je stvarnik ustvaril fizični telesi, prostor in čas.

V prostoru in času pa se je pojavila ena težava. Stvarnik, ki je sprva dobro vedel, da je ljubezen, ki jo vidi pred sabo, on sam, je to počasi začel pozabljati. Verjeti je začel v prostor in da to, kar vidi izven sebe, ni on/ona.

Osvajanje partnerja iz vidika ločenosti

Zaradi tega napačnega prepričanja vsak izmed nas sprva misli, da je naš partner nekaj ločenega od nas. In da ga je potrebno nekako osvojiti. V zavesti držimo zmotno prepričanje, da nismo isto bitje. Ker pa nam partner vzbuja lepe občutke (zraven njega se spominjamo, kdo smo in postajamo živi) pa se namenimo, da ga moramo na vsak način dobiti.

Če smo fant, se bomo postavljali pred punco češ kaj vse znamo in bomo na primer ves čas izkazovali svoj smisel za humor, da bi ji bili všeč. V službi se bomo pretirano trudili, da bi zaslužili dovolj denarja, s katerim bi jo bili sposobni preskrbeti, v upanju, da bomo morda s tem pritegnili njeno zanimanje. Namesto da bi samo popravili naše zavedanje, da smo s punco eno bitje, kar bi jo nato pripeljalo v naše življenje.

Kot punca pa se bomo tudi na svoj način trudili, da bi se fantu prikupili oziroma šli preko samih sebe, da bi mu pokazali, da smo boljši od vseh ostalih deklet. Namesto, da bi ponovno samo popravili svoje zavedanje, da smo s fantom eno. Mimogrede, brez tega zavedanja se prava sinergija v bistvu sploh ne more vzpostaviti zaradi česar bo v zvezi prihajalo do nesporazumov in prepirov.

Zavedanje, da smo s partnerjem eno (ljubezen) je vse, kar katerikoli izmed nas tudi rabi. Ne samo, da s tem oboji čutimo energijo življenja v sebi, s kreativno energijo ljubezni lahko skupaj tudi soustvarimo vse, kar potrebujemo oziroma si želimo.

Ljubezen zaznavamo s tretjim očesom

Ker ljubezen ustvarja energijo/svetlobo, jo, kot smo že ugotovili, zaznavamo s tretjim očesom. Da pa tretje oko lahko zazna svetlobo iz ljubezni, mora že samo po sebi vsebovati svetlobo, da lahko na svetlobo tudi reagira. Na enak način kot potrebujemo naše fizično telo za interakcijo s fizičnim svetom, potrebujemo tudi naše svetlobno telo za interakcijo s svetlobo, torej za zaznavo ljubezni.

Kadar je torej naše svetlobno telo polno svetlobe, takrat je naše tretje oko najbolj aktivno in ljubezen takrat najhitreje zaznamo. Takrat se spomnimo, da smo mi ta ljubezen, kar naše telo napolni od znotraj navzven s še več svetlobe/energije/življenjem.

Tretje oko med seksom

Kakšen je prispevek tretjega očesa na čutenje ljubezni znotraj nas lahko ugotovimo med seksom. Če se osredotočimo na partnerjevo telo zgolj z našimi fizičnimi očmi, takrat ne občutimo ljubezni oziroma vzburjenja. To energijo občutimo šele, ko začnemo zaznavati partnerjevo auro s tretjim očesom. Energijo morda bolje občutimo, če mižimo in se predamo domišljiji/viziji. Oziroma občutimo močno energijo v primeru, ko ima naš partner oblečeno zapeljivo perilo in nam domišljija začne delati zaradi tega.

Vemo tudi, da če se seksa lotimo v pijanem stanju, ne bomo občutili prave energije. Alkohol nam namreč opijani tretje oko. Moški bo zaradi prevelike doze alkohola zato izgubil tudi erekcijo.

Koliko bo vsakdo izmed nas užival med seksom, je torej odvisno od tega, kako dobro je v nekem trenutku sposoben zaznavati ljubezen partnerjeve aure s tretjim očesom. Kar pa je odvisno od tega, kako polno je njegovo svetlobno telo. Iz tega sledi tudi to, da dejansko niso naša dejanja tista, s katerimi bomo “zadovoljili” našega partnerja. Vprašanje “kako dobri smo v postelji” je iz tega zornega kota zato irelevantno.

Partnerjeva “zadovoljénost” ni odvisna od naših dejanj

V današnjem svetu je veliko govora o tem, kako dober je nekdo v postelji oziroma kako dobro zna zadovoljiti svojega partnerja. Kot pa smo ugotovili, partnerja ne moremo zadovoljiti, ker je njegov užitek odvisen le od njegove sposobnosti zaznavanja ljubezni, torej so vsi takšni pogovori brezpredmetni. Seveda ne smemo pozabiti tudi na blokade v naših energijskih telesih, katere ovirajo pretok energije in za katere je tudi odgovoren vsak sam. Največ, kar lahko naredimo, da bo naš partner zadovoljén, je da ostanemo v našem pravem jazu – v ljubezni in tako ne omejujemo njegovega pogleda nanjo.

Kaj pa nam pravzaprav manjka, da želimo biti zadovoljeni? Kadar prebivamo v ljubezni, nam to že tako ali tako predstavlja naše največje možno zadovoljstvo. Kadar smo ljubezen, takrat nam ne manjka nič in smo zadovoljni.

Biti še dodatno nekako zadovoljéni torej sploh ni naš cilj. Kakor tudi ni v našem največjem interesu, da bi zadovoljili našega partnerja. Predvsem pa ne na takšen način, kakor se nas večina dandanes tega loteva. Energiji ljubezni (energiji samega sebe) namreč rečemo “potrebnost”. In potem sklepamo, da je treba čimprej nekaj ukrenit okoli tega. In posledično ostanemo brez te magične energije ljubezni v sebi, s čimer naše dejansko dolgoročno zadovoljstvo pravzaprav obrnemo le na glavo.

“Potrebnost” in orgazem

Beseda “potreben” ima že sama po sebi energijo žaljivke/zbadljivke in implicira, da je v primeru, da se je v nas aktivirala energija ljubezni, z nami nekaj narobe. Da je potrebno sedaj nekaj ukrenit, da ne bomo več “potrebni”. V besedi je občutiti sarkazem, v sarkazmu pa prepoznamo delo hudiča. Hudič nas hoče pretentati, da to sploh ni naša energija, ampak neka nevsakdanja energija, ki se pojavi vsake toliko časa, da se lahko z njo morebiti malce poigramo. Morda nam celo pravilno namigne, da je to stvarnikova energija, ampak se nam potem zlaže, da mi seveda nismo ta stvarnik. In da torej nimamo s to energijo česa početi.

Razen se poigrati. Hudič nam zato predlaga, da se čimprej spravimo k seksu (v tem stanju, ko smo polni energije ljubezni, razmišljamo samo o seksu). V ljubljenju nadaljujemo z ustvarjanjem energije iz ljubezni, dokler nam hudič v nekem trenutku ne sproži misel, da je energija (naša lastna energija) postala premočna za nas. Da je ne moremo zdržati več. Zaradi česar se potem prepustimo orgazmu. Orgazem (organ spasm – krč organov) iz naših organov in čaker nato izloči večino svetlobne energije, ki smo jo ustvarili. Dobesedno iz našega telesa izloči ven naš pravi jaz (ljubezen in svetlobo), kar pomeni, da v telesu ostane le še ego-um. Hudičev um.

Na tej točki še omenimo, da bolj kot naše telo odvadimo energij ljubezni in svetlobe, prej bomo zaradi tega prišli do “točke brez povratka” in padli čez njo v orgazem.

Nihče si ne želi orgazma

Dejstvo je, da si nihče dejansko ne želi orgazma. Nekateri mu sicer pravijo vrhunec spolnosti, v resnici pa je le nezaželen konec, ki nam pobere precej energije. Francozi mu zato pravijo tudi “mala smrt”. Vsak bi seveda raje videl, da bi seks trajal v nedogled. Če bi bil orgazem res naš cilj, bi se ga vsi naučili dosegati čimprej. Tudi občutek orgazma ni najbolj zadovoljiv. Najbolj zadovoljiv občutek vemo, da je nekaj sekund pred orgazmom, ko smo najbližje ljubezni (stvarniku/svojemu pravemu jazu).

Čas, katerega potrebujemo, preden se predamo orgazmu, tudi ne predstavlja nobene razlike. Iz brezčasnega vidika stvarnika/ljubezni je vseeno, če orgazem dosežemo po eni minuti ali pa po treh urah. Končni produkt je isti, ljubezen in svetlobo odstranimo iz telesa.

Ker je po orgazmu naše svetlobno telo zdesetkano, naše tretje oko nima več dovolj energije, da bi zaznavalo ljubezen. V partnerju takrat vidimo le fizično telo, kar nas ne “vzburi”. Ker se počutimo žive le takrat, ko v partnerju vidimo ljubezen, se po orgazmu počutimo mrtvo in utrujeno. Postane nam dolgčas (padli smo namreč ven iz brezčasnosti ljubezni) in ker smo odstranili energijo iz telesa, nas prevzame lakota. Naša edina ideja takrat sta sendvič in televizija. Hkrati pa razmišljamo, kaj naj storimo sedaj, da bi se počutili ponovno žive.

Iskanje nadomestne živosti

Da bi se počutili bolj žive, si največkrat napravimo kavo. Ali pa si privoščimo kakšno čokolado (zanimivo, da vedno pozabimo na sadje – sadje je polno svetlobe, zato si z njim lahko še najhitreje obnovimo naše svetlobno telo in vsaj za silo povrnemo živost).

Po televiziji si nato prižgemo novice, kjer upamo, da se je zgodilo kaj pretresljivega, da bi nam to morda pognalo kri po žilah. Morda pa si raje kar neposredno prižgemo kakšno grozljivko. Za občutek živosti se začnemo zanašati na adrenalin. Zaradi tega se morda lotimo tudi kakšnih ekstremnih športov. Paše nam seveda tudi, da gremo na fitnes in si tam pospešimo srčni utrip.

Živost iščemo izven sebe. S partnerjem se odpravimo nekam ven na izlet ali pa na primer na večerjo. Ob tem pa nas ves čas spremlja nekakšen občutek omamljenosti, za katerega mislimo, da je dober za nas. Mislimo, da smo sedaj zadovoljéni. Da je to to. S fizičnimi očmi gledamo naokoli, da bi našli srečo kje izven sebe. Sreče nam ne uspe najti, opazimo pa veliko ljudi oziroma parov, ki so na enaki misiji, kot mi.

Vrtenje v krogu skozi čas

Če živimo naše življenje na tak način, je v njem polno vzponov in padcev naše spolne energije – katera pa je dejansko naša energija samega sebe. To pa zna biti precej naporno za naše zdravje.

Vrtimo se v krogu. Nekega dne v partnerju opazimo zelo živo auro ljubezni. To nas spomni, da smo mi ta ljubezen, kar nas zbudi/oživi. Naše telo se aktivira. Energija ljubezni v nas ustvari svetlobno energijo, katera se razporedi skozi čakre. Ugotovimo, da smo “potrebni”. Ljubezen izniči tudi vpliv ego-uma, zato ne moremo več “normalno razmišljati”. Ego nas prepričuje, da je razmišljati nujno treba, zato se odločimo, da se bomo slej kot prej vrnili k razmišljanju. Seksamo in z orgazmom odstranimo ljubezen in svetlobo iz telesa. Moškemu nam ud uplahne in sprašujemo se, zakaj ne moremo več seksati. Oziroma se tega ne sprašujemo, saj smo tako navajeni.

Vrnemo se k razmišljanju in živimo v stanju brez energije, kjer iščemo živost nekje izven sebe. Svetlobno telo se nam počasi regenerira, dokler se nam ne napolni ravno toliko malo, da naše tretje oko v našem partnerju ponovno zazna malce ljubezni. In potem ponovimo cikel.

Stanje brez energije/svetlobe/luči

Ljudje smo zaradi tega zavedeni v preživljanje večine časa v tem “post orgazemskem” stanju brez energije in v ego-umu/razmišljanju. Zadržujemo se v svojih nepravih jazih in smo zaradi tega na koncu dneva psihično izčrpani.

Ker se v tem stanju zaradi pomanjkanja svetlobe v tretjem očesu ne moremo zavedati ljubezni, temu stanju dejansko pravimo nezavestno stanje. Tretje oko nam ne dela. Zato v tem stanju tudi ne moremo razlikovati med resnico in lažjo. Ne moremo razlikovati, ali imajo situacije v našem življenju podlago v kakšni energiji (so izpeljane iz ljubezni oz. inspiracije) ali pa je nimajo. Svet postane tako igrišče za hudiča (ki definitivno nima nobene podlage v energiji), mi pa tega ne opazimo, ker smo “ugasnili luč”. Odstranili smo svetlobo.

Dolgoročno zadrževanje v tem stanju vsekakor ni dobro, saj smo tako odrezani od ljubezni/stvarnika in energije življenja, ki jo ljubezen ustvarja. Naše telo začne umirati, pojavljati se začnejo bolezni. Ker smo odstranili svetlobo (light=lahkotnost), se počutimo tudi težje. Sprašujemo se, zakaj nam je Bog/stvarnik poslal to ali ono bolezen. Začnemo dvomiti v njegov obstoj. Ni je seveda poslal Bog, temveč je zanjo krivo ravno naše zavračanje in odstranjevanje Boga iz telesa. Bog vedno obstaja in vedno bo obstajal, ampak mi mu ne pustimo do naše bolezni, da bi jo ozdravil. Seveda ne pozabimo, da smo mi ta Bog/stvarnik/ljubezen. Ampak smo se dobesedno odstranili ven iz svojega telesa.

Impotenca in spolne bolezni

Do impotence največkrat pride zaradi oslabljenega svetlobnega telesa moškega, ki zaradi tega v ženski ne more opaziti ljubezni. Oziroma do nje pride seveda zaradi razmišljanja (ega) kateregakoli izmed partnerjev, s čimer le ta blokira ljubezen, kar takoj občutita oba. Razmišljanje se še dodatno ojača, ko se zaradi impotence moški ustraši, da je z njim kaj narobe.

Do spolnih bolezni pride, če se seksa lotevamo preden čutimo ljubezen. V takšnih primerih nas srce sploh ne vodi v seks, torej je naše spolno dejanje ustvarjeno iz ega/razmišljanja in je prazno/fake. V seks brez ljubezni nas vodi naš ego, ki je v nas ustvaril različne želje po dokazovanju, po tem, da smo na šoli največji frajerji, da imamo še eno črtico za pasom, da bodo drugi ljubosumni ipd. V spolne bolezni nas torej vodi hudič.

Ker so spolne bolezni odvisne od energije vsakega posameznika, torej niso prenosljive. Kadar izgleda, da se je spolna bolezen prenesla iz ene osebe na drugo, je to seveda zaradi podobne energije oziroma motivov obeh vpletenih. No, vsekakor je vedno mogoče manifestirati spolno bolezen, če se na primer ustrašimo, da jo bomo od nekoga pobrali in si jo zaradi tega vizualiziramo. Kadar pa se zadržujemo v ljubezni, takrat se nam seveda ni treba ničesar bati ali ustrašiti.

Popolna intimna povezanost

Kadar v nekomu vidimo ljubezen, to z njim ustvari največjo možno intimno povezanost. Vsekakor nobeno abstraktno dejanje sklepanja partnerstva ali kakšne drugačne pogodbe ne more ustvariti tega pravega občutka povezanosti, kadar v nekomu vidimo ljubezen – same sebe. Ko se zavemo, da smo z njim isto bitje.

Pri seksu bi zato lahko rekli, da naj bi bili (ne glede na to kaj počnemo) sto odstotkov časa osredotočeni na zaznavanje ljubezni v partnerju z našim tretjim očesom in čutenje nastajanja energije v našem telesu. In seveda na ohranjanje prazne glave brez misli. Na začetku bomo imeli morda občutek, da smo zaradi tega sebični, vendar pa smo s tem dejansko hkrati ustvarili energijo v telesu našega partnerja (smo isto bitje). In ker smo s tem oživeli in odprli svoje telo, bo posledično naš partner v nas lahko bolje videl/čutil svetlobo/ljubezen in storil enako.

Ker smo s partnerjem eno, pri seksu torej z osredotočanjem na čutenje energije ljubezni in višanju naše lastne vibracije, ugodimo obema. Ego je seveda tisti, ki nas bo vmes namenoma napačno prepričeval, da je to sebično. Ne verjemimo mu. S kakršnimkoli posvečanjem partnerjevem telesu in poskusi zadovoljevanja bomo zgolj padli v razmišljanje/ego in s tem izgubili intimni stik z njegovim pravim jazom (ljubeznijo). Ko odmislimo, da je partnerjevo zadovoljstvo v postelji odvisno od naših dejanj, pa se s tem znebimo tudi marsikaterega psihičnega pritiska ali strahu pred spolnostjo.

Dilema orgazma

Vprašanje je torej, če je veliki O res v našem največjem interesu. Glede na naša opažanja tega ne moremo trditi, razen če ima slučajno kakšen skrit učinek, katerega smo spregledali. Orgazem je vsekakor v našem začasnem interesu, kadar si želimo ustvariti družino. Dolgoročno pa nam kot kaže ne koristi. Če bi nas orgazem zares napolnil z energijo, potem bi bilo edino smiselno seksati ves čas oz. kolikor le lahko.

Poleg tega pa je orgazem tako ali tako le posledica zmotnega prepričanja, da energija, katero čutimo ob pogledu na partnerja ali ob njegovem dotiku, ni naša, kar pa s tem člankom želimo popraviti. In vsekakor lahko živimo in normalno funkcioniramo tudi brez njega.

Verjetno bo marsikdo temu nasprotoval in bo mnenja, da mu v trenutnem spolnem življenju nič ne manjka in ne zato rabi ničesar spreminjati. V redu, super. V kolikor ima tudi dober občutek, da lahko na enak način nadaljuje skozi preostanek življenja, naj seveda ne spreminja nič. Dejstvo pa je, da je v našem svetu vse več nerazloženih bolezni, katerih razlogi se očitno skrivajo nekje globoko v našem bitju in jih bo torej potrebno tu poiskati. Presneto, nekateri poročajo o različnih boleznih že kmalu po 30. letu starosti.

Seveda nismo edini, ki se o teh stvareh sprašujemo. Mnogo ljudi je zato že poskusilo na primer seks brez orgazma in so poročali o pozitivnih učinkih takšnega pristopa. Povrnili so si na primer zaupanja v zveze in veselja/želje do spolnosti. Seksajo lahko vsak dan in v svoji vezi na primer tudi nikoli več ne občutijo dolgčasa. Takšen pristop nas torej pripelje v brezčasno spolnost.

Ideja o brezčasni spolnosti

Ideja o seksu brez orgazma oziroma o brezčasni spolnosti izhaja tudi iz ideje pripeljati nebesa na Zemljo, kar pa nam seveda ne bo uspelo, če bomo stvarnikovo energijo ljubezni in svetlobe zavračali oziroma periodično odstranjevali iz telesa. Prilagajanje našega spolnega življenja tej ideji pa nam bo vsekakor odprlo nekaj vprašanj, na katera si bomo morali odgovoriti. Ta vprašanja so na primer:

  • Kako seksati, ne da bi se orgazmu preveč približali in “padli” čez rob?
  • Bi se dalo približati tisti najvišji energijski točki pred orgazmom iz drugačne smeri? Skozi delo na sebi, na svoji ljubezni in brezčasnosti? Oziroma postopoma preko izgradnje naših svetlobnih teles?
  • Kako potem v našem telesu razporediti vso energijo, ki smo jo ustvarili? In živeti z njo.
  • Kako prilagoditi naše življenje v delovanje brez našega razmišljujočega uma? V delovanje zgolj z našim pravim intuitivnim zavestnim umom.
  • Kako izgleda cilj, glede na to, da ni ciljne črte?

Na vsa ta in podobna vprašanja pa si lahko odgovori vsak sam. In nato z ostalimi nami deli svoje izkušnje. Oziroma naj si seveda nanje odgovori v paru – skupaj z odsevom svoje ljubezni. Ob tem pa naj seveda ne razmišlja nič, niti o vsebini tega članka ;)

Hvala za branje!