Krona

0
258
halo

Skozi celotno zgodovino človeštva, kakor tudi v današnjih časih, je trenutek okrasitve glave s krono nekaterim predstavljal dobesedno vrhunec življenja. Na kraljevo kronanje je povabljena celotna dežela, ker to za kralja predstavlja najbolj pomemben trenutek v njegovem življenju. Vsako leto pa okronamo tudi nekaj missic in tudi ti trenutki so predvajani širom sveta ter nagrajeni z bučnim aplavzom in glasbo.

Vse te ceremonije pa so izpeljane iz spomina na tisto pravo kronanje. Na trenutek, ko se človek v svoji osebnostni rasti osvobodi omejujočih negativnih prepričanj, oziroma ko premaga svoj ego (strah, hudiča), da posledično v njem ostane le še ljubezen. To je trenutek, ko človek “prejme” tisto pravo, angelsko krono. Krono, ki je ni prejel na podlagi zunanje lepote, ampak notranje. Krono, s katero je lahko kronan prav vsak. To pa je tudi trenutek, ko se človek zave oziroma spomni, da njegov duh presega meje fizičnega telesa.

Ta članek govori o duhovnih resnicah in tematikah, katerih zavedanje nam bo prišlo prav pri osvobajanju omejujočih negativnih prepričanj na poti proti našemu kronanju.

Magična krona

Naša krona je precej bolj kul od tiste zlate, z diamanti in rubini okrašene fejk krone, katero si podajajo nekateri ljudje. Naša krona je pravi magični duhovni čudež. Narejena je iz bele subtilne svetlobe (energije), katero ustvarja ljubezen naše duše, ki se vrtinči na vrhu naše glave. Nato se ta bela svetloba skozi, recimo temu metafizično prizmo, porazdeli in napaja naše čakre v telesu, vsako s svojim delom barvnega spektra. Če čakre z negativnostjo zablokiramo, bodo posledično ugasnile tudi pripadajoče barve v spektru naše krone.

Ko je naša krona odprta, na vrhu glave čutimo gibanje energije, kar pa lahko opazimo le intuitivno. Nekaterim je intuitivno gledanje morda lažje, nekaterim težje, vsi pa se na nekem nivoju dobro zavedamo, da ima krono nad glavo tisti, ki je v svojem centru oziroma v svoji nedolžnosti (kot angel). Ena izmed stvari, ki jo moramo torej urediti, da se nam krona odpre, je ponovno vzpostaviti svojo nedolžnost.

Nedolžnost in njena izguba

Nedolžnost je tista lastnost, s katero smo kot otroci začeli življenje. Kadar je nekdo nedolžen, takrat izžareva ljubezen. Ko pa smo potem naša dejanja začeli delati brez ljubezni, pa smo svojo nedolžnost izgubili. Dolžni smo postali ljubezen.

Pravijo, da nedolžnost izgubimo s prvim spolnim odnosom. Tudi to je seveda možno, ampak le v primeru, da smo se vanj podali iz napačnega razloga, torej brez ljubezni. V kolikor pa je bil naš spolni odnos iz ljubezni, pa smo našo nedolžnost dejansko ohranili.

Nedolžnost izgubimo predvsem zaradi tega, ker v mladosti začnemo gledati na svet skozi oči ega, kateri nas v podzavesti prepričuje v negativna in sebična dejanja. Zaradi svoje sebičnosti se potem vedno bolj oddaljujemo od ljubezni in posledično izgubljamo na svoji svetlobi (energiji) in na primer na zdravju. Postajamo dobesedno temnejši.

Povratek v nedolžnost

Sprva se morda sploh ne zavedamo, da delamo nekaj narobe. Sto odstotno smo prepričani, da je sebičnost in negativnost prava pot, dokler na svoji lastni koži ne občutimo, da temu ni tako, da smo bili očitno nekako zavedeni. Da delamo nekaj narobe ponavadi ne ugotovimo prej, preden ne zadenemo dna, v kakršnikoli obliki se to dno že izrazi. Takrat nimamo druge možnosti, kot da postanemo ponižni in se obrnemo nazaj proti ljubezni in enosti. Sedaj pa se moramo prebiti skozi oziroma razrešiti vsa zmotna negativna prepričanja, katera nam je v tem času vcepil ego. Ko pa nam bo to uspelo, bomo nagrajeni s krono.

Da imamo možnost svojo nedolžnost vzpostaviti nazaj, je vsekakor dobra novica. Poleg tega, da se zavemo svoje negativnosti, pa se moramo le še opravičiti, pokesati oziroma priznati svojo napako. S tem v naše preteklo dejanje v sedanjem trenutku investiramo ljubezen in ga tako energijsko uravnovesimo. Ego nam bo seveda na vsak način želel to preprečiti in nam bo vcepil občutek, da je opravičilo nekaj najtežjega. Ego bi raje videl, da živimo še naprej v svetu brez ljubezni.

Naše telo se nahaja znotraj naše zavesti, ne obratno

Naša zavest in naše misli se ne nahajajo znotraj naše glave/telesa ampak če že, se le naše telo in glava nahajata znotraj naših misli, znotraj naše zavesti. V preteklosti (z izjemo nekaterih duhovnih mojstrov na primer Buddhe, Jezusa) ljudem ni uspelo doseči dovolj visoke stopnje zavesti, kjer bi nam to postalo očitno, zato smo zaključili, da se naša zavest nahaja znotraj naše glave, kar je napačno prepričanje.

Da se nam naša krona lahko odpre, se moramo tega dejstva zavedeti. V naši zavesti smo povezani s celotnim vesoljem. Ostali ljudje, kakor jih doživljamo v naši zavesti, niso le nek spomin, ampak so to njihovi “višji jazi”, s katerimi smo ves čas povezani. Kakor njihove višje jaze uredimo v naši zavesti, takšne jih bomo doživljali tudi v fizični realnosti. 

V naši zavesti ustvarjamo celotno naše vesolje

To dejstvo je najbolje opazno na primerih, kjer ustvarjamo in usmerjamo energijo množice oseb vključno z nami:

1. Kadar gremo na sprehod s še dvema, v naši zavesti hodimo trije. Enako hodijo trije v zavesti ostalih dveh. Na tak način se energija potem spontano porazdeli in pride do sinergije. Ljudje pa smo navajeni v takšnih primerih v svoji zavesti hoditi sami. Zaradi tega se potem vsak znajde v svojem vesolju oziroma na svoji časovnici in zaradi tega na primer eden zaostaja, drugi prehiteva, tretji pa ne ve, kam bi se postavil in daje vtis, kot da bi imel v riti palico.

2. Kadar gremo na pijačo s še dvema, se v naši zavesti pogovarjamo trije. Tako lahko začutimo, da ima drugi nekaj zanimivega za povedati, kar bi prav prišlo tretjemu in zato v naši zavesti ustvarimo pogovor med njima. Ko do tega pogovora tudi pride, smo tiho. Ljudje pa po drugi strani skoraj vedno dovolimo, da se v takšne situacije vmeša naš ego in začne pozornost in pogovor vleči samo nase.

3. Kadar igramo skupinski šport, na primer košarko, v naši zavesti igra pet oseb. Enako igra pet oseb v zavesti ostalih štirih igralcev in tako lahko pride do sinergije. Zato lahko tudi mi za ostale igralce v svoji zavesti najdemo odprto luknjo pod košem, v katero lahko na primer steče krilo medtem ko mu bo branilec podal žogo. Zaradi sinergije se bo to potem tudi zgodilo. Če pa sinergije ne bo, pa bo krilo spregledalo luknjo, medtem ko bo branilec nekaj po svoje odsoliral.

4. Kadar pripravljamo kosilo še z nekom, v naši zavesti pripravljata kosilo dva. Enako pripravljata kosilo dva v zavesti našega pomočnika. V tem primeru pride do sinergije in eden drugega ne oviramo pri delu. Če pa bomo v svoji zavesti mislili samo na nas, pa si bomo z našim pomočnikom vedno v napoto.

Podobno velja prav za vse situacije, v katere smo vpleteni. Če bomo hoteli ustvariti to, kar si želimo, se bomo morali naučiti naše kreativne misli kontrolirati in jih usmerjati v želeno smer. Kreativna misel pa smo dejansko mi sami (naša zavest) – s tem se pravzaprav naučimo kontrolirati same sebe.

Da pa si odpremo kronsko čakro, pa moramo za svoje kreativne misli prevzeti tudi odgovornost. Kar pa ni težko, ko enkrat ugotovimo, da one kreirajo naše življenje.

Prevzemanje odgovornosti za naše misli/življenje/vesolje

Vse, kar se zgodi v našem življenju, je posledica dogajanja v naši zavesti, zato lahko nase prevzamemo vso odgovornost zanj. Tako ali tako je naša. Ugotovili smo, da v naši zavesti urejamo energijo med nami in “višjimi jazi” ostalih ljudi, kar vpliva na to, kako se bomo z njimi razumeli v fizičnem svetu. Torej lahko nase prevzamemo odgovornost za način, s katerim se vedejo do nas in jim v določenih primerih tudi odpustimo. Če nas partner na primer prevara, najdemo povezavo tega dogodka z našo zavestjo, zanj prevzamemo odgovornost in partnerju odpustimo.

Potem pa lahko začnemo prevzemati odgovornost za celotno naše vesolje. Kadar na primer v svoji zavesti ustvarimo idejo, da smo mi delavni, ostali ljudje so pa lenobe, smo v našem vesolju mi ustvarili lenobe. In smo za to odgovorni. Kadar igramo timski šport in za naše soigralce gojimo občutek, da slabo igrajo, je slaba igra naše ekipe naša odgovornost. Kadar v svetu opazimo vojno in v svoji zavesti gojimo občutek, da bo še dolgo trajala, smo mi tisti, ki jo soustvarjamo, in smo zanjo odgovorni. Kadar smo v svoji zavesti mnenja, da smo mi pravični, drugi ljudje pa krivični, smo mi tisti, ki smo v svetu ustvarili krivico in bomo zanjo odgovorni. In tako dalje.

Negativne ideje pod drobnogledom

Fizična realnost v njenem bistvu ni nič drugega kot poligon za doživljanje naših misli in idej. Vemo, da lahko idejo ustvarimo zelo hitro, v nekaj sekundah, potem pa to idejo v fizičnem svetu doživljamo dlje časa, lahko tudi več let. Fizični prostor in čas torej delujeta kot povečevalno steklo naši ideji, zato da si jo lahko bolje pogledamo, jo doživimo in se iz nje kaj naučimo. Kaj pa se lahko naučimo iz doživljanja ideje?

Če je bil namen naše ideje na primer negativen, bomo za časa doživljanja naše ideje imeli občutek, da se nekaj(čakre) v našem telesu vrti narobe. In če je bila naša ideja dolgoročna, bomo v takšnem negativnem stanju tudi po več let, v najslabšem slučaju morda kar celotno našo kariero. V našem telesu se bo naša negativnost poznala kot občutek napetosti. Občutek bomo tudi imeli, kot da nas vedno nekdo opazuje oziroma da smo v centru pozornosti (je bil to morda naš namen?). Zaradi tega se ne bomo počutili sproščene oziroma ne bomo imeli občutka, da smo v našem pravem jazu. Kot po pravilu bomo postali tudi štorasti. Ostalim bo šla naša negativnost na živce in nas bodo na primer za našim hrbtom opravljali. Kadar nas nekdo opravlja, smo mi sami odgovorni za to.

Ker nam negativnost zablokira čakre, nam tudi krona ugasne. Da si jo ponovno vzpostavimo, moramo torej našo negativnost izkoreniniti že iz naših misli, idej in namenov.

Izkoreninjenje negativnih namenov

Ko pridemo do doživljanja situacije po našem negativnem namenu lahko začutimo, da postajamo napeti in štorasti. Vendar pa je takrat že prepozno, da bi karkoli ukrepali, saj je bil negativni namen sprejet za celoten čas trajanje situacije in nam kot tak sedaj visi nad glavo. Takrat nam ne preostane drugega, kot da se iz te situacije nekaj naučimo, da bomo v bodoče lahko to popravili in bili pazljivi že ob kreiranju namenov. Naučimo se na primer da:

  • za predsednika ne kandidiramo, ker bi radi imeli iz tega neko korist ali slavo, ampak ker bi radi ustvarili lepšo prihodnost za vse.
  • po inštrumentu ne sežemo, da bi ljudem pokazali, kaj znamo zaigrati, ampak, da bi jih pripravili k plesu.
  • ne pójemo zato, da bi ljudem dokazali, da znamo dobro peti, ampak da bi v njih spodbudili želene občutke.
  • obleke ne kupimo, da bi z njo pridobili pozornost, ampak da bo prišla naša ljubezen bolj do izraza. Iz enakega razloga gremo tudi k frizerju in iz enakega razloga se tudi naličimo.
  • fotografije ne posnamemo, da bi se pohvalili, kakšen fantastičen trenutek smo ujeli, ampak za spomin in da jo pokažemo, če bo koga zanimala.
  • na potovanje v eksotične kraje ne gremo zato, da bi bili prijatelji ljubosumni, ampak zato, ker nas nekaj res vleče tja.
  • na pijačo in pogovor ne gremo zato, da bi dali prijateljem subtilno vedeti, kako se nam godi bolje kot njim, ampak da bi z njimi delili svojo ljubezen.
  • na dobro delovno mesto se ne prijavimo, da bi bili boljši od prijateljev, ampak ker bomo tam lahko počeli to, kar radi počnemo.
  • izdelka ne ustvarimo zato, da bi z njim nekaj zaslužili ampak iz inspiracije in ker nam bo prišel prav. In če bo nam prišel prav, bo verjetno tudi komu drugemu prišel prav in bomo takrat kaj zaslužili.
  • na športno tekmovanje se ne prijavimo zato, da bi poželi čestitke ali slavo ampak da bi preizkusili samega sebe. Če smo profesionalni športnik, nam zaradi negativnega namena ne bo uspelo doseči prave forme, takšna pa se bo vlekla celo sezono.
  • večerje se ne lotimo pripravljati, da bi se pohvalili kaj znamo skuhati, ampak ker bi radi ljubljene osebe razveselili z okusno hrano.
  • filma z nami v glavni vlogi ne bomo posneli zato, da bi bili lahko končno v središču pozornosti, ampak da bi na umetniški način izrazili svojo ljubezen.
  • načina svoje hoje ne izumimo z namenom, da bi izpadli bolj kul, ampak da bomo svojo ljubezen lažje nesli tja, kjer se jo rabi. In obenem obdržali svoj center.
  • članka ne napišemo zato, da bi pokazali, kako smo pametni, ampak ker bi neko inspiracijo res radi izrazili v besedah.

Vse, kar se dogaja danes v fizičnem svetu, je bilo na nivoju ideje ustvarjeno nekje v naši preteklosti. Ideja za trenutno dogajanje pa je, kot vidimo, ves čas prisotna in na nas deluje z energijo, katere ne moremo na hitro popraviti. Ideje delujejo torej na nivoju brezčasnosti. Ponovno zavedanje te brezčasnosti je eden od korakov, da si odpremo krono.

Brezčasnost

Stanje naše zavesti (našega duha), z vsemi našimi idejami se nahaja v brezčasnosti. V duhu lahko v hipu začutimo za nas in za druge, kakšne ideje so bile sprejete v preteklosti, da je sedanjost takšna, kakršna je. Lahko pa se premaknemo tudi naprej v čas in pogledamo, kakšne prihodnosti so v tem trenutku možne. Za nas, za koga drugega ali pa kar za cel svet. V brezčasnosti lahko tudi takoj ugotovimo, kaj moramo danes spremeniti in kje, da bodo želene prihodnosti možne. Da moramo na primer v svoji (pod)zavesti nekaj premakniti. Nekaj, zaradi česar se danes še držimo nazaj.

V brezčasnosti lahko dostopamo celo do idej, na podlagi katerih je bilo ustvarjeno naše vesolje. In na primer naše telo. Ob tem pa nam postane logično tudi to, da časovno obdobje nastajanja našega vesolja sploh ni pomembno. Stvarnik tega vesolja se tudi nahaja v brezčasnosti, kjer se lahko prosto premika naprej in nazaj v času. Stvarnik si je torej zamislil parametre za fizično vesolje, vse skupaj sprožil z “velikim pokom” in se v hipu premaknil nekaj milijard let v prihodnost, da bi videl kaj je nastalo. Ko je videl, da je bil kakšen izmed planetov ugoden za življenje, je tam ustvaril celico, ji dal določena navodila (in avtonomijo) in se ponovno premaknil naprej v čas, da bi videl, kaj je celica zgradila. In tako dalje.

Medsebojne interakcije v brezčasnosti

Dober ali pa slab občutek, ki ga dobimo zraven nekoga, je posledica čutenja njegovega brezčasnega duha. Vsi se verjetno spomnimo kakšne situacije, kjer je bil nekdo do nas sicer vljuden, pa smo imeli zraven njega vseeno neprijeten občutek, da se lahko na primer vsak hip v nas vtakne. Tudi če je druženje minilo popolnoma brez zapletov smo imeli zaradi tega vseeno pomislek o nadaljnjih srečanjih s to osebo.

No, mi seveda nočemo, da bi nas drugi doživljali na podoben način. Zato prečistimo svoje negativnosti, ki se nahajajo v našem duhu, v naši brezčasnosti. Enako, kot smo to naredili z negativnimi nameni, saj nas tudi vse ostale negativnosti v duhu odvračajo od ponovne vzpostavitve krone.

Čistka naše brezčasnosti

Brezčasnost prečistimo tako, da se odločimo, da nikoli več ne bomo negativni. Nekdo se s tem ne bo strinjal in bo rekel: “Čakaj no malo, kaj pa če nekoč nekaj ne bo šlo v želeno smer in se bo potrebno na nekoga zjeziti?” Negativnost ni orodje za dosego ciljev, ki ga je fino imeti vedno pri roki, ampak posledica napačnega razumevanja samega sebe. Če si bomo dovolili imeti jezo ali pa kakšno drugo negativnost (na primer sarkazem) vedno pri roki, bomo s tem drugim v naši družbi konstantno spodbujali slab občutek, tudi če bomo do njih ves čas vljudni.

V tem trenutku se torej odločimo, da nikoli več ne bomo negativni. To pa na primer pomeni, da se na nikogar ne bomo nikoli več zjezili oziroma dvignili glasu, da bi ga v nekaj prepričali. Nikoli več ne bomo nikogar zbadali ali se vanj vtikali. Nikoli ga ne bomo negiralipodcenjevali ali presojali. Nikoli ne bomo nikomur nič vrgli naprej, mu karkoli očitali, pripravljali maščevanje, mu vzbujali krivdo ali nenazadnje z našim ponosom vzbujali ljubosumje. In nasploh ne bomo o nikomur negativno razmišljali – na primer da bo na avto konkurenčnega direktorja padel kak meteorit. In tako naprej.

Dopuščanje vseh možnosti

Na tak način začnemo pravzaprav v svoji zavesti vsem dopuščati, da lahko vedno počnejo, kar želijo. Nič več jih ne presojamo ali sprašujemo vprašanja na “zakaj”. Nikogar več ne omejujemo.

Če na primer srečamo nekoga, ki ima na svoji glavi mačka, ga ne sprašujemo, zakaj ima mačka na glavi, ampak, če ga lahko pobožamo. Če nam nekdo reče, da bi rad iz Tromostovja v Ljubljanico skočil, namesto da ga sprašujemo, če je nor, se raje ponudimo, če mu popazimo obleke in telefon.

Kadar opazimo, da nekdo nečesa, kar mi vemo, ne ve, iz tega ne delamo big deal. In obratno, kadar nam nekdo zaupa nekaj, kar se nam sliši še tako nemogoče, ga ne negiramo kar brez premisleka, ampak se postavimo v njegove čevlje in poskusimo začutiti, če je res kaj za povedanim. Če želimo, da se nam krona odpre, moramo biti “odprte glave”.

Poleg brezčasnosti naša krona predstavlja tudi brezmejnost našega duha. Seveda pa, če res želimo izkusiti brezmejnost, moramo v ta namen tudi nehati omejevati same sebe.

Brezmejnost

Vprašajmo se, kje sami sebe omejujemo? Ali moramo res na primer pogledati tisto nadaljevanko ali pa športno prireditev, ali bi bilo kaj narobe, če je ne bi? Moramo res skuhati kosilo ali ne bo nihče nič jezen, če ga slučajno ne bomo? Ali moramo res zmagati na naši naslednji tekmi? Česa nas je strah v nasprotnem primeru? Ali nam mora naša simpatija nujno vrniti klic, da nas ne bo v nasprotnem primeru konec?

Da si odpremo krono, si v vsakem trenutku dopustimo vse možne prihodnosti oziroma izide. Potem pa, če se lahko, se vedno pomikamo proti tisti prihodnosti, ki nam je v danem trenutku najbolj vznemirljiva, kjer čutimo največ energije. Morda bomo zaradi tega sredi spremljanja nadaljevanke po televiziji vstali in šli raje nekam drugam.

Namesto, da si naslednji dopust do potankosti splaniramo že v naprej, si raje v vsakem trenutku dopustimo možnosti, da se na našem dopustu zgodi kaj nepričakovanega.

Ugotovili bomo, da če delujemo na tak način, bo naš duh neomejen, zaradi česar bomo vedno polni energije. Omenjeno kosilo bomo dobesedno z lahkoto skuhali. Na naši naslednji tekmi bomo tudi lažje zmagali, če ne bomo odvisni od našega rezultata, saj bomo zaradi tega nastopili sproščeno. Tudi več čestitk za našo zmago bomo prejeli na tak način. Naš dopust bo minil zelo sproščeno in nenazadnje, naša simpatija nam bo tudi hitreje vrnila klic. Kadar nismo odvisni od izida situacije, takrat ne omejujemo ne sebe in ne drugih. Naš duh ostane v brezmejnosti in krona odprta.

Neomejena domišljija

Domišljija našega stvarnika je neomejena, saj je vesolje neskončno. Ker smo mi del stvarnika, tudi razpolagamo z neomejeno domišljijo. To seveda velja za vsakega izmed nas, kar v današnjem svetu še posebej hitro opazimo. Če se vsemu temu dandanašnjemu dogajanju v svetu čudimo in se sprašujemo “zakaj”, “kako pa to” oziroma “ali so ljudje nori”, s tem pozabimo na neomejenost stvarnika in samega sebe. In krona se nam zapre.

Kot smo že prej omenili, v naši zavesti urejamo naše odnose z “višjimi jazi” ostalih oseb. Na kakšen način pa njih doživljamo? Ali v njih tudi vidimo neomejen potencial ali jih držimo v primežu nekega negativnega mnenja? Ne pozabimo, da se bodo potem tudi v živo do nas vedli skladno z našim mnenjem o njih. Ker smo za njihov odnos do nas tako ali tako mi odgovorni, raje sprostimo negativno mnenje o njih. To naredimo tako, da njihovemu “višjemu jazu” v naši zavesti namenimo ljubezen, saj smo negativno mnenje sprejeli brez nje. In tako bomo še enemu delčku našega vesolja povrnili brezmejnost.

Kognitivno in intuitivno zavedanje

Ker smo v naši zavesti oziroma v duhu torej vedno povezani s celotnim vesoljem, lahko znanje in vedenje črpamo neposredno iz njega. Kadar nas neka tematika zanima, v sebi držimo občutek, da v duhu (v brezčasnosti, v prihodnosti) vse to že vemo, potem pa se nam bodo odgovori ob pravem času kar sam pojavili v zavesti. Če ne drugače, nas bo pa nekaj vleklo k pravi knjigi na polici v knjigarni.

Intuitivno zavedanje vesolja in neposredna interpretacija informacij ter znanja iz občutkov, je človekov primaren način učenja, širjenja svoje zavesti, bitja in delovanja nasploh. S tem, ko pa smo intuitivno zavedanje zamenjali s kognitivnim, pa smo na intuicijo pozabili in si zaprli kronsko čakro, našo povezavo z duhom in vesoljem.

Kognitivno je irelevantno

Pri intuitivnem zavedanju gre dobesedno za čutenje energije, medtem ko je kognitivno zavedanje zgolj opažanje zunanjega sveta in razmišljanje, kjer nismo v povezavi z nobeno energijo. Kar ni izpeljano iz čutenja energije je zato irelevantno. Vsi verjetno poznamo kakšno situacijo, kjer je nekdo, ki ga poznamo, ravno prebral neko knjigo, in nam je potem kar takoj pametoval s prebrano vsebino. Mislili smo si: “Prebral je tisto knjigo, sedaj pa misli, da je Bog in batina.” Ker prebranega ni ponotranjil, se nam je kljub “naučenemu” zdel irelevanten.

Prebrano knjigo je potrebno najprej ponotranjiti. Ponotranjiti knjigo pomeni, da poskušamo prebrane informacije v naši zavesti intuitivno začutiti in na tak način prebrano znanje integrirati v našo zavest. V nasprotnem primeru je naše znanje pač irelevantno. Morda pa nam prebranega sploh ne bo uspelo začutiti? V takšnem primeru obstaja velika verjetnost, da je knjigo avtor že v osnovi napisal iz kognicije in ne intuicije in je zato irelevantna.

Kognitivno zavedanje izkušenj je nepomembno

V kognitivno zavedanje štejemo tudi zavedanje naših lastnih življenjskih izkušenj. Zgolj opažanje naših lastnih življenjskih izkušenj je ponovno irelevantno. Tudi v tem primeru se namreč lahko intuitivno zavemo in interpretiramo vse energije v ozadju, ki so nas pripeljale do posameznih situacij. V kolikor bomo prijateljem o svojih izkušnjah razlagali zgolj iz naše kognitivne zaznave brez kakršnegakoli uvida, se ne bodo mogli povezati z nobeno energijo. Naše razlaganje bo irelevantno. Zaradi pustosti povedanega bodo postali utrujeni – ker smo jim mi pač utrujali. Mimogrede, na nas je odgovornost, da začutimo, da jih povedano ne zanima, ker nam tega iz “vljudnosti” v večini primerov ne bodo hoteli sami povedati.

Kadar našega kognitivnega znanja ne ponotranjimo, ga posredujemo ali pa uporabljamo lahko le iz našega ega in nadaljnjega razmišljanja. Poleg tega, da smo na tak način irelevantni, izpademo tudi pusto in dolgočasno. To zna biti v določenih situacijah celo nevarno, namreč nekoč lahko kakšen naš sogovornik tudi umre od dolgčasa! No dobro, morda malo pretiravam … ampak njegov duh bo pa definitivno umrl!

Ker kognitivna zavest torej ne bazira na nobeni energiji, iz stališča duha oziroma vesoljne zavesti dejansko ni resnična.

Kognitivno ni resnično

Resnico začutimo z intuitivnim zavedanjem. Resnica v sebi nosi energijo, ki nas takoj pritegne. Kadar na primer po televiziji gledamo oddajo o domnevni zgodovini Zemlje in zraven malodane spimo, takrat predstavljeno ne more biti resnica in je torej posledica kognitivnega razmišljanja. Če je govora na primer o grajenju piramid, bomo ob uveljavljeni zgodbi zraven zehali. Če pa nam bo po drugi strani nekdo predstavil ideje na podlagi intuitivnega zavedanja, pa bomo imeli oči na stežaj odprte.

Tudi, če imamo občutek, da se je intuitivni interpretator malo zmotil, se na to ne oziramo, saj nas je poleg svoje razlage seznanil tudi z občutkom resnice, iz katerega je on izhajal. Če imamo občutek, da se je zmotil, se lahko vedno neposredno sami povežemo s to energijo resnice in jo po svoje bolje interpretiramo.

Poplava kognitivnih irelevantnih pustih neresnic

Na Zemlji je prisotnih ogromno pustih informacij, za katere nam sistem konstantno ponavlja, da so resnične. Vsekakor je pustih informacij več kot tistih, ob katerih intuitivno čutimo energijo. Zaradi tega smo ljudje puste informacije vzeli kar za privzete resnice, se z njimi sprijaznili in sedaj sploh ne pomislimo, da bi bilo z njimi karkoli narobe. Posledično se zato nikoli ne namenimo razpoznavati resnico od neresnice. Oziroma se sploh ne zavedamo, da to dvoje lahko sami intuitivno ločimo.

V šoli nas ne naučijo, da je potrebno prebrano ponotranjiti. Nato nas pred tablo sprašujejo, kaj smo se kognitivno naučili, mi pa te informacije na irelevanten način serviramo nazaj iz našega ega, zanje dobimo dobro oceno in smo veseli. Tako nadaljujemo vsaj petnajst let šolanja, saj je izjem, ko profesorji iščejo intuitivno znanje, bolj malo. Na koncu pa zaradi pustosti vsega kognitivnega znanja skoraj da ne izgorimo (ali pa tudi). Po šolanju se potem sprijaznimo z življenjem v pustem svetu, kjer irelevantne informacije znamo brez premisleka le copy-pastati dalje in tako izgubljamo stik z resnico, energijo, svetlobo in ljubeznijo. Še naprej izgorevamo in krona nam zato ugasne.

Ločevanje živega zrnja od puste slame

Kot smo zgoraj ugotovili, ima resnica v sebi energijo, ki nas takoj pritegne. Resnica nas dobesedno poživi. Edino z resnico lahko naša duša zraste. Edino s čutenjem in zavedanjem resnice si lahko odpremo krono, saj edino tako lahko postanemo kot stvarnik vsevedni. No, skoraj vsevedni. Energijo resnice zaznavamo s tretjim očesom, katerega moramo prečistiti in aktivirati, da se nam bo krona lahko odprla.

To naredimo tako, da naše kognitivno znanje intuitivno prečešemo in ga, ali ponotranjimo, ali pa ovržemo. Prečešimo tudi svoje spomine, katere imamo v kognitivni zavesti. Oglejmo si jih iz vidika brezčasnosti – kaj nas je vodilo, da smo v življenju prišli iz ene točke do druge do tretje do mesta, kjer smo danes? Oziroma po kakšnem spletu okoliščin smo padli v situacijo, ki nas je nekaj naučila? Začutimo energije v ozadju dogodkov našega življenja in po možnosti kakšno povezavo med njimi.

Ker je tretje oko dejansko tudi fizična žleza v naši glavi, ga pomagamo oživiti tudi s tem, da se dovoljkrat nadihamo svežega zraka, spijemo dovolj sveže vode in se na primer izogibamo jedem, ki vsebujejo živo srebro. Po možnosti zamenjamo tudi zobno pasto s tisto brez fluorida. Nenazadnje pa si lahko privoščimo tudi malo sončne joge.

Med izvajanjem sončne joge pa nas bo morda kakšen ego izpod čela opazoval in si mislil: “Poglejte tega, ki bi rad dosegel neko popolnost.”

Stremenje k popolnosti

Verjetno je ego vsakega izmed nas ob predlogu, da bi bili popolni, res pomislil: “Nihče ni popoln. Kdor pa hoče biti popoln, ta je zelo nadut.” Oziroma nekaj v tej smeri.

Dejansko pa nas k popolnosti vodi že naše telo. Kadarkoli naredimo nekaj brez ljubezni, nam bo telo javilo bolečino, bolezen ali pa kakšno vizualno neprijetnost. Če smo pozorni, nam telo javi bolečino tudi že ob negativnih mislih, ali pa negativnih besedah. Ker z negativnostjo zablokiramo določene čakre, telo v tistih predelih namreč ni pravilno oskrbovano z energijo, kar nam bo tako ali drugače slej kot prej javilo.

Ker je naše telo na tak način sposobno odraziti vsako najmanjšo negativnost v naši zavesti, nas dobesedno vodi v smer, kjer bomo tako zelo izmojstrili svoje delovanje, da bomo postali popolni. Ljubezen je popolnost. Popolnost je naša usoda. In z njo odprtje krone.

Glavobol je pokazatelj izmaličene krone

Prvi indikator naše negativnosti pa je glavobol. Kadar katerokoli izmed čaker zablokiramo ali pa kako drugače vržemo iz ravnovesja, takrat se ta negativna energija skozi metafizično prizmo prenese v našo kronsko čakro, kar začutimo kot glavobol.

Kadar si na primer ustvarimo stres in pritisk, bo le ta v metafizični dimenziji pritiskal na okolico naših ramen in nam tam zablokiral grleno čakro. Z uporabo kognicije si zablokiramo tretje oko. Z jezo si lahko zablokiramo srčno čakro. Morda si ustvarimo situacijo, kjer nas bo sram in si zablokiramo pleksus, ali pa situacijo, kjer bomo občutili krivdo/strah in si s tem zablokiramo sakralno čakro. Pretiravamo lahko tudi s fizičnimi aktivnostmi in si zablokiramo fizično čakro. Poleg težav v telesu nas bo v vseh teh primerih bolela še “glava”.

Glavobol bomo začutili tudi ob prehitevanju samega sebe, kar pa je tudi ponavadi izpeljano iz neke sebičnosti (negativnosti) ali strahu. S prehitevanjem sebe tudi vržemo naše čakre iz ravnovesja. Ne pozabimo, da se naša krona nahaja v brezčasnosti, kjer hitenje že po logiki ne more obstajati.

Da se osvobodimo glavobolov, ne gre drugače, kot pa da se osvobodimo naše negativnosti.

Napolnimo telo s svetlobo

Ko bomo našo zavest prečistili negativnosti, se bo naše telo začelo polniti s svetlobo in tako bomo postajali ponovno svetli. Pri tem pa lahko aktivno sodelujemo na več načinov:

Uživajmo čim več sadja. Sadje že na pogled kar poka od svetlobe.

Glede na to, da je kognicija irelevantna in brez energije, potem so tudi vsa dejanja, ki jih naredimo na podlagi kognicije, irelevantna in ne bodo imela energije. S tem, ko pa v našem življenju sledimo intuiciji, sledimo energiji, s katero se bo polnilo naše telo.

Meditirajmo vsaj toliko, da se naučimo zaustaviti kognitivne misli, da bo naše tretje oko ostalo odprto.

Človek hkrati z dihanjem zraka diha tudi svetlobo skozi čakre. Zato se velikokrat poudarja trebušno dihanje s katerim predihamo energijo v pleksusu in sakralni čakri. Nekateri prisegajo tudi na primer na testikularno dihanje, s katerim dihamo svetlobo skozi fizično čakro. Svetlobo pa lahko dihamo tudi neposredno v krono, če se pri dihanju osredotočimo na vrh glave.

Da ne bomo po nepotrebnem vse te svetlobe izgubljali, se nekaj časa vzdržimo od orgazmov. Kakšen mesec bo dovolj, da začutimo občuten premik v naši zavesti. Seks je še vedno zaželen, saj nas prav seks napolni z ljubeznijo/svetlobo.

In ker je naša krona svetlo/sveto mesto, jo karseda spoštujmo. To pomeni, da si za umivanje las izberemo le najboljše možno čistilno sredstvo v vesolju – vodo.

S tem, ko se bo naše telo lepo polnilo s svetlobo, se bo naša zavest dvigala po “lestvi v nebesa”. Bela svetloba naše krone seveda predstavlja nebesa, naša hrbtenica pa lestev, da pridemo do tja. Ko pa bomo pri vrhu lestve, pa nas čaka še zadnji korak…

Predajmo se

Jap, čas je! Dovolj dolgo smo se skrivali. In zraven mislili, da je tako prav. Dovolj dolgo smo se skrivali pred svetlobo in živeli v temi. Dovolj dolgo smo se skrivali pred ljubeznijo in se tudi sami zamaskirani pretvarjali, da smo vse drugo kot pa ljubezen. Ideja o egu nas je tako pritegnila, da smo jo pogoltnili s trnkom in vrvico vred. Od teme prestrašeni, od negativnosti napeti, v bolečinah, bolani in od pustosti izgoreti pa smo ugotovili, da tako očitno ne gre.

Predajmo se zato nazaj ljubezni/stvarniku/vesolju/enosti. Predajmo celotno svoje bitje, svoje skrite misli, svoje izkušnje, svoje znanje, svoje življenje, svojo zavest. Odločimo se, da vse kar smo, predamo vsem ostalim. Da nikoli več ne bomo ničesar skrivali pred nikomer. Skrivali oziroma držali nazaj.

Predvsem pa ne bomo nazaj držali svoje ljubezni. Vsem jo bomo namenili toliko, kot jo bodo želeli ali potrebovali in nič več in nič manj. Poudarimo si, da se dejansko nikoli več ne bomo igrali kakršnihkoli igric, kjer bi svojo ljubezen zadrževali, zato da se ta naša ideja zapiše v brezčasnost, v našega duha. 

In predajmo svoje telo oziroma energijo našega spola našemu partnerju. V mislih se mu predajmo za vedno, da s tem počistimo vse zadržke v našem brezčasnem duhu, ki ga, kot smo ugotovili, naš partner vedno čuti v tem trenutku.

Kronanje

Ko bo vesolje začutilo, da smo se mu v celoti predali in ko bodo naše čakre ponovno polne svetlobe, takrat pa bomo prejeli tudi našo krono. Naš duh bo takrat transcendiral naš ego, telo, prostor in čas. Takrat nam bo postalo očitno, da smo vesolje mi, in še na misel nam potem ne bo več prišlo, da bi vanj (vase) še kdaj investirali karkoli drugega, kot pa ljubezen.

Ugotovili bomo, da smo bili dobesedno ujeti v telesu zaradi tega, ker smo bili negativni. In ker smo bili zaradi tega odrezani od vesoljne zavesti, nismo mogli začutiti, zakaj je bilo temu tako. Stvari so nam hodile narobe in sploh nam ni bilo jasno, kaj se dogaja. Ujeti v času smo se morali zanašati na pusto kognicijo in energijo iz sendvičev, da smo povezali dejstva in ugotovili, kje smo zaj**ali. Pri tem pa nam je z namigi pomagalo naše telo, ki nam ga je stvarnik temu primerno pripravil iz njegovega vidika brezčasnosti/ljubezni.

Za konec pa, da se ne bo kdo ustrašil, da bomo s tem, ko bomo dosegli nebesa, kam odšli in zapustili svoje ljubljene za sabo? O ne, ravno nasprotno! S tem, ko bomo dosegli nebesa in polno zavest, bomo dejansko šele v svoji popolnosti prisotni tukaj in zdaj. In bomo tako dejansko le nebesa pripeljali na Zemljo!

Hvala za branje!

p.s. upam, da ste članek prebrali intuitivno ;)