Telo svetlobe

0
826

Petek popoldne je in mi smo na obisku pri prijateljih. Klepet ravno pripelje do zanimivih globokih tematik, ko gostitelj predlaga, da bi odigrali igro Pikada.

“Presneto, niti približno se mi ne da” si mislimo in upamo, da s tem, ko bomo izrazili naše počutje, ne bomo užalili gostitelja. Obenem pa se sprašujemo, kako to, da se nam ne da igrati Pikada, ko pa zna biti tako zelo zanimiva in napeta igra. Zaključimo, da v tem trenutku pač za Pikado ni prave energije.

Prava energija

Prave energije v našem primeru ni bilo, ker pred tem nismo namenili dovolj misli igri pikada. Lahko tudi rečemo, da dogodek v duhu sploh ni bil ustvarjen. Če bi po drugi strani v preteklosti razmišljali o pikadu, bi s tem dogodku namenjali vedno več energije, saj vemo, da z mislimi ustvarjamo energijo in ji dodajamo vztrajnostni moment. Preden pa bi se dogodek potem manifestiral v fizični svet, pa bi v našem tretjem očesu tudi že dobesedno videli obrise prihajajočega dogodka, drugje v telesu pa bi že čutili njegovo energijo in željo po udeležbi.

Prihodnost

Da je karkoli narejeno v fizičnem svetu, mora biti najprej narejeno na nivoju duha/vizij oziroma občutka prihodnosti. Naša fizična prihodnost bo odrazila to, kar obstaja danes na nivoju duha in čimbolj se tega zavedamo, bolje jo lahko napovemo. Prihodnost človeštva je enaka današnjemu stanju v glavah posameznikov. Status Quo obstaja zato, ker večina ljudi poizkuša spremeniti zunanjost na silo, redko kdo pa se potrudi in spremeni svoj pogled na svet. Čeprav je danes svet za nekoga slab, vseeno lahko spremeni svoj pogled nanj in ga začne gledati v lepši luči. Revolucionarji in demonstranti se vedno borijo zgolj s svojo slabo podobo/vizijo sveta, ki jo na silo seveda ne bodo spremenili.

Razlog za takšno ravnanje lahko iščemo tudi v trenutnem šolskem sistemu, kjer nas teh principov namenoma ne naučijo zaradi sebičnih interesov vodilnih ljudi. Poleg tega pa nas preko televizije in filmov učijo napačnega ravnanja in nam na tak način vcepljajo sliko realnosti, kakršno želijo imeti oni. Dejansko pa smo potem mi tisti, ki takšno realnost ustvarimo.

Zunanjost lahko spremenimo le tako, da najprej spremenimo naš pogled nanjo. Enako velja tudi za spreminjanje nas samih. Tudi naša lokacija znotraj prostora je ena izmed naših lastnosti. Če na primer želimo nekam iti, se moramo najprej strinjati s to idejo in jo ponotranjiti, da se lahko najprej vidimo na novi lokaciji, to pa nam navadno vzame nekaj časa. Kadar po drugi strani nemudoma reagiramo na vse želje soljudi in skočimo iz svojega stola na vsak njihov poziv, takrat bomo zapustili našo energijo in zašli izven našega centra.

V situacijah, ko sedimo v svojem stolu in nas nekdo zmoti, da naj mu na primer pridemo pomagati pri čem, bomo začutili enega izmed dveh različnih občutkov. Ali se bomo z veseljem odzvali ali pa se bomo počutili kontrolirane. Razlika je v tem, da je prijatelj v prvem primeru ustvaril našo pomoč (čutil je/videl nas je, da mu bomo pomagali in s tem ustvaril potrebno energijo), preden nas je kontaktiral.

Telo svetlobe

Pred kreacijo obstaja izvorno polje, ki ima neskončen potencial. Vsak od nas osvetljuje del tega neskončnega potenciala in ga s tem definira/manifestira. Našemu osvetljenemu delu lahko rečemo naše svetlobno telo in to smo mi. Osvetljujemo lahko vse naše kreacije, našo hišo, vrt, družino, delovno mesto, prijatelje, izdelke, situacije in seveda samega sebe. Kjer vidimo samega sebe v tretjem očesu, ta vizija definira našo prihodnost. Vizijam pravimo tudi projekcije torej lahko rečemo, da je naša prihodnost odvisna od tega, kam samega sebe projiciramo. Pomembno je, da sledimo svoji projekciji, da ostanemo v naši energiji oziroma svetlobi. Če nam ta projekcija ni všeč in bi se ji radi izognili, bomo šli namreč v temo. Občutek bomo imeli, da smo se v življenju izgubili, življenje v temi pa ne ponuja energije, torej bomo postali negativni, da bi iz ostalih izvlekli malo svetlobe.

Telesa svetlobe lahko zaznavamo. Če recimo stopimo v sobo nekoga, ki ga ni doma, je tam še vedno njegova svetloba (njegovo svetlobno telo torej on sam), ki sobo dobesedno poživi. Znanstveni poizkusi so dokazali, da svetlobo v našem fizičnem telesu hrani DNK, fotoni pa lahko ostanejo v prostoru do enega meseca po tem, ko je DNK odstranjen. Dokazano pa je bilo tudi, da s tem, ko si predstavljamo določen prostor v tretjem očesu, se v tem prostoru poveča število fotonov svetlobe.

Telo svetlobe definira svet okoli nas. Definirati svet dobesedno pomeni, da definiramo stanje elektronov in posledično materije (dokazano v kvantni mehaniki). Vemo, da lahko nekdo živi v svoji hiši dolgo časa brez dodatnih popravil, potem pa ko njegova zavest in svetloba odideta, se hiša počasi začne sesuvati – hitro se podre kakšen strop ali pa celo streha.

Enost

Ko se nam zavest dvigne do tretjega očesa, se torej začnemo zavedati, da smo mi tisti, ki s svetlobo osvetljujemo nam znano vesolje. Vse, kar za nas obstaja/vidimo, je torej le del nas. Na tem nivoju zavesti zato ni več kazanja s prstom navzven, češ da je nekdo drug naredil nekaj, s čimer se ne strinjamo. Imeli smo dovolj časa, da bi raje osvetlili situacijo, ko bi naredil prav. V kakšni luči vidimo nekoga, je odvisno od nas. Če naketere ljudi vidimo le v slabi luči, moramo pri sebi nekaj spremeniti, kar pa je včasih precej težko. Pomagati zna, če čimbolj odpremo naš srčni center in naša prihodnost s to osebo se nam bo spremenila pred očmi.

Ne spreglejmo pa dejstva, da smo tudi mi del ostalih in da vsak izmed njih v svoji zavesti drži kopijo nas, kar nas posledično tudi definira. Zbrana vizija večih ljudi ima namreč zelo močan energijski primež nad nami/komerkoli. Tudi oni bodo imeli lahko težave s tem, da bi nas nekoč videli v drugačni luči. Ponavadi pa nas bodo videli v takšni luči, kjer se bodo počutili najbolj udobno. Marsikomu na primer ne bi bilo udobno videti nas kot spoštovano osebo, če oni to ne znajo biti. Takšni ljudje na primer v svoji zavesti velikokrat ustvarijo tudi kakšnega pijanca ali pa brezdomca, da se bolje počutijo v svojih kožah.

Tisto vodilno elito, ki nam s svojimi sebičnimi interesi greni življenje torej tudi lahko poiščemo v sebi in najdemo lepši pogled nanjo.

Predvidljivost in samoumevnost

S tem ko sami sebe projiciramo v naprej, kje se bomo v prihodnosti nahajali, damo ostalim možnost, da se na nas pripravijo oziroma da nas pričakujejo, kar pomeni, da smo v življenju dobesedno predvidljivi. Nekoč pa je nekdo pojmu predvidljivost dal negativen prizvok, zato so se ljudje začeli izogibati svoji svetlobi in začeli zahajati v temo, da ne bi bili preveč predvidljivi. V praksi to pomeni, da sprejemajo odločitve v zadnjem trenutku in skačejo po svetu gor in dol.

Na drugi strani pa je nekdo izumil izraz samoumevnost in tudi zaradi tega se nekateri izogibajo svoji svetlobi. Recimo, da sami sebe vidimo v tretjem očesu, kako pospravljamo stanovanje in tudi naš partner nas pri tem vidi in nam na tak način pomaga ustvari pravo energijo. Pospravljanje stanovanja je v duhu narejeno, torej je samoumevno, da ga bomo pospravili tudi v fizičnem svetu. Potem pa se nam kar naenkrat dvigne nos in si mislimo: “Partnerju se zdi samoumevno, da bomo pospravili stanovanje, torej ga nalašč ne bomo!”

Medsebojna projekcija

Nekdo ima na primer mnenje o nas, da smo nerodni. V njegovi bližini bo to povzročilo veliko situacij, kjer bomo izpadli nerodno in verjetno še kaj polomili. Zraven te osebe se bo naša nerodnost nadaljevala vse dokler bo imela ona takšno predstavo o nas. Ko pa bo to predstavo izpustila, bo opazila, da nismo več nerodni in želela nas bo pohvaliti, medtem ko bi morala pohvaliti le sama sebe.

To samo še poudari dejstvo, da je vse, kar se dogaja zunaj nas, naša lastna kreacija. Vsakdo izmed nas se verjetno spomni kakšnega dogodka, ko smo bili slučajno dobre volje, nakar smo srečali nekoga, ki je imel o nas nasprotno mnenje (da smo slabe volje ali pa še kaj hujšega) in naša energija se je v trenutku spremenila. Možno, da smo tudi mi kdaj komu na tak način pokvarili trenutek. No, ali pa smo ga mogoče izboljšali.

Kakršnakoli definicija drži našo zavest ujeto na teh nižjih stopnjah, kjer želimo na linearen (časovno dolgotrajen) način izkusiti našo definicijo, dokler je nekoč ne izpustimo. Če želimo dvigniti zavest sebe in ostalih ljudi, moramo ovreči naša mnenja in prepričanja o njih, da jih začnemo gledati v nedefinirani luči. Spustimo tudi definicije o tem, kdo oziroma kakšni smo mi sami.

Večina medsebojnih projekcij pa je stvar prihajajočih dogodkov. Če nas na primer nekdo v tretjem očesu spontano vidi, da smo prišli k njemu na večerjo, potem ta možnost v duhu obstaja. Na nivoju svetlobnih teles, se je posvetoval z našim višjim jazom, ki mu je odgovoril pritrdilno. Sploh ni pomembno, da se sedaj z nami še pregovarja po telefonu, ker je že samoumevno, da bomo res prišli. Dogovarjanju na nivoju misli in svetlobe pravimo telepatija in je mnogo hitrejša od verbalnega pogovarjanja. Da postanemo dober telepat in začnemo zaupati natančnosti prejetih in oddanih informacij, pa je seveda potrebnega precej treninga in izkušenj.

Skrivanje naših misli

Učenje telepatije je težko tudi zato, ker večina ljudi, predvsem tistih, ki si želijo več negativnih situacij, ne bo priznala svojih misli in projekcij, češ da nimajo nič zraven. ‘Niti pomisliti si nisem upal na to’ pravijo potem, ko pride do najhujšega.

  • Prijatelj se bo delal, da mu je žal, ko nas je zapustila punca, čeprav je to projiciral, saj je pogrešal naše druženje.
  • Mati ne bo priznala, da si je predstavljala, kako bodo sina vpoklicali v vojsko. Saj ne, da si je to res želela, le ustrašila se je, da se to lahko zgodi, potem pa se je takšna izkušnja njeni duši zdela zanimiva, zato ni mogla nehati misliti na to.
  • Projekti vodja ne bo priznal, da si je predstavljal polomijo projekta.
  • Trener ekipe ne bo priznal, da z mislimi ni več pri stvari, nam pa ni jasno, zakaj točno naša ekipa izgublja.
  • Naša punca ne bo priznala, da si v bistvu ne želi, da naša ekipa zmaga, ker nas noče videti z naraslim egom.
  • Prijatelj nam tega tudi ne bo priznal, ker bi bil ljubosumen na naš uspeh.
  • Sodelavec nam ne bo priznal, da noče, da mu pošljemo materiale, ker še nima časa za nas ali pa z mislimi ni pri stvari, s tem pa nas bo dobesedno v duhu držal nazaj.
  • Gospa ne bo priznala, da si je predstavljala situacijo, kjer se je njen mož navadil hoditi v igralnico ali pa v gostilno, ker ji je prav prišlo malo časa zase vsake nekaj dni.

Tudi v pozitivnih situacijah marsikdo ne priznava svojih misli in projekcij. Direktor podjetja lahko izjavi, da takšnega uspeha pa res ni pričakoval. Tudi kakšen športnik noče priznati svojega uspeha in reče, da sploh ni pomislil na to, da mu lahko uspe.

Da bi dohiteli misli ljudi, moramo zato začutiti trenutno stanje in smeri gibanja energije in ugotoviti, kako le to odraža stanje in procese v njihovih glavah. Da pa dohitimo njihove misli v povezavi z nami, pa se moramo naučiti v življenju obračati v smer največje energije in na tak način začutimo, kje nas potrebujejo/vidijo/kam nas projicirajo.

Ko-kreacija v duhu

Z besedo ko-kreacija označujemo medsebojno sodelovanje pri kreaciji. Ko-kreacija je pomembna, ker z njo eden drugemu ojačamo obstoj oziroma okrepimo vizijo prihajajoče situacije. Ker je kreacija v fizičnem prostoru nemogoča brez predhodne kreacije v duhu, je zato dobro obvladati tudi ko-kreacijo v duhu. Za začetek si dovolimo, da smo predvidljivi in ne delajmo big deala iz stvari, za katere čutimo, da so samoumevne, da bodo drugi lažje začutili naše svetlobno telo.

Kadar torej želimo organizirati nek dogodek, na primer turnir v Pikadu pri nas doma, vsem udeležencem sporočimo v naprej, da bodo lahko miselno/energijsko prispevali k njegovem oblikovanju. Dogodek lahko najavimo daleč v naprej, da bo prejel čim več energije in bil zato čimbolj pomemben in globok. Udeleženci bodo komaj čakali, da se ga udeležijo in izživijo vso to energijo/svetlobo.

Naše vizije so torej naše svetlobno telo, ki obstaja v brezčasnosti in definira naše življenje. Že v tem trenutku zato vemo/vidimo, kakšna bo naša prihodnost.

Takojšnje izkušanje prihodnosti

Ko imamo na primer sami pri sebi že okvirno vizijo igre Pikada pri nas doma, to idejo predlagamo prijatelju. Na tej točki pričakujemo, da se bo prijatelj projiciral v prihodnost na naš dogodek, kar bi okrepilo našo vizijo in občutek prijatelja na tem prihajajočem dogodku. Nemudoma bi ga začel ko-kreirati v duhu. Nekaj pač mora izkusiti, preden bo vedel, ali naj se na povabilo odzove z DA ali pa NE. Občutku sogovornika v prihodnosti pravimo tudi, da je nekdo z mislimi pri stvari. Vsi verjetno poznamo tudi razliko v občutku, ko nekdo ni z mislimi pri stvari.

Zavest človeštva trenutno še ni tako močno razvita v te višje dimenzije. Ljudje se ne zavedajo pomembnosti kreacije najprej na nivoju misli/projekcij. Zato marsikomu ni dovolj zgolj ko-kreacija na tem nivoju in ji ne namenja prevelike pozornosti. Raje vidi, da se dogodek fizično manifestira, medtem ko bi ga lahko izkusil že precej prej oziroma kar takoj. Tako bi tudi bolje začutil, kako naj se odzove na povabilo, da ne bo delal praznih obljub. Seveda pa moramo biti tudi mi dosledni, da ne predlagamo idej, preden sami sebe ne vidimo ali pa vsaj čutimo v kontekstu naše ideje, da se bodo ostali lahko priklopili na našo vizijo.

Kadar sebe projiciramo na neko točko v prihodnosti, nas bo življenje vodilo v to smer. Na primer da nas partner prosi, če mu po službi prinesemo nekaj iz trgovine. Če si takoj vzamemo nekaj sekund in se vidimo v trgovini, nas bo po službi energija vlekla tja, brez da bi morali misliti na to. Partner bo tudi zadovoljen, ker bo čutil, da smo z mislimi pri stvari.

Takojšnja izkušnja prihodnosti je dobra tudi zato, da lahko predvidimo situacije, katerim bi se raje izognili. Pred javnim nastopom na primer lahko začutimo, česa ne smemo reči, ker bi poslušalci reagirali v nasprotju z našimi željami. Glasbena skupina se pred svojim nastopom tudi koncentrira na njihovo prihodnost in njihove medsebojne višje jaze in začuti, pri katerih delih skladb še niso usklajeni in jih je potrebno še izmojstriti.

Ker govorimo tokrat o svetlobnem telesu bi lahko rekli, da s koncentriranjem ugotovimo, kje v prihodnosti se še skriva tema, da jo osvetlimo.

Ego v duhu

Tudi na nivoju projekcij ima vsak od nas aktiven ego, ki nas hoče ustvariti unikatne in zato vedno sprejema svoje odločitve, ki so največkrat v nasprotju s kolektivno zavestjo. Kadarkoli opazimo, da nekdo izmed nas projicira neko svojo idejo v prostor, si ne moremo pomagati, da ne bi pomislili na alternativno možnost.

Na primer: Vemo, da se naši hišni ljubljenčki zanašajo na naše misli in projekcije in jim sledijo. Recimo, da smo v hišo pripeljali novega psa in sami pri sebi sprejeli odločitev, da bo kuža nastanjen samo v pritličju, v zgornje nadstropje pa ne bo smel iti. Takšna je bila naša vizija in projekcija, kateri je kuža pridno ubogal. Potem pa smo to naše pravilo povedali še ostalim, ki so takoj pomislili na nasprotno možnost, da bo pes ušel v zgornje nadstropje, kar se potem res zgodi. Posledica tega pa je seveda prepir in razburjanje na ubogega psa, ki ni nič kriv in bo od sedaj naprej le zbegano gledal češ, kaj sploh želimo od njega.

Soočiti se z dejstvom, da nam vedno avtomatsko vsi nasprotujejo zna biti precej težko. Nasprotovanje naši resnici je boleče, saj ima vsak od nas eterično telo resnice, ki je občutljivo na nasprotovanja. Vsak proces, ki ga nosimo v svoji zavesti, pa je tudi naša resnica. Vendar je vesolje pač tako narejeno, da je posledično čimbolj razgibano in da se vse možne prihodnosti lahko zgodijo. V situacijah, podobnih zgoraj omenjeni, nam bodo naši lastni družinski člani ali pa prijatelji, ki naj bi nas imeli radi, solili pamet češ, da so itak že takoj vedeli, da bo pes slej kot prej pobegnil gor. Seveda so vedeli, saj so sami to projicirali, ker so nezavestno poslušali svoj ego.

Ali pa če smo na primer ravno postavili vazo z rožo na neko mesto v sobi, pa jo je nekdo premaknil drugam, ko nas ni bilo doma. Na katerem mestu mi vidimo rožo definira naše svetlobno telo (nas), kateremu je ravno nekdo nasprotoval, zato se počutimo globoko užaljene.

Morda je res zanimivo preigravati vse alternativne možnosti obstoječim, je pa vseeno lepše biti z mislimi v duhu povezan z ostalimi.

Za svoj ego, ki je bolj ali manj v nasprotju s kolektivno zavestjo, moramo velikokrat plačati takšen ali drugačen/dejanski davek. Včasih so na primer trgovcu, ki je (nepričakovano) prišel v mesto, da bi zaslužil na račun mesta, že pred vstopom v mesto zaračunali davek. Če bi po drugi strani celotno mesto komaj čakalo/projiciralo trgovca, bi ga prišli pozdravit z odprtimi rokami.

Vsiljevanje volje na nivoju svetlobe

Človeštvo duhovno še raste, zato je vsiljevanja volje na dimenziji svetlobnih teles še veliko. V prejšnjem članku sem že omenil primer, da ne velja, da se kar naenkrat prikažemo v nekih izpadajočih oblekah v družbi, ki nas pričakuje oblečenega drugače. Označili nas bodo za wannabeja oziroma da se ga nekaj gremo. V njihovih očeh bomo jasno videli samega sebe in ugotovili, da v tem trenutku želimo biti nekaj, kar nismo. Tudi naš izgled je v kontekstu kolektivne zavesti namreč ko-kreacija.

Dober primer je tudi situacija, ko smo povabljeni na zabavo in se odločimo na zabavi tudi nekaj zaigrati na kitaro. Vse lepo in prav, le da tega ni nihče predvidel, ker gostitelj gostom ni omenil, da prihaja nekdo s kitaro. Naš glasbeni intermezzo torej ni bil ko-kreacija. Zaradi tega bomo čutili precej negativnih misli udeležencev, ki nas ne bodo hoteli več poslušati in če bomo z nastopom nadaljevali, nas čaka občutek moralnega mačka oziroma karmičnega neravnotežja. Naslednjič pa naš nastop le najavimo v naprej.

Naslednji primer pa je situacija, ko organiziramo kosilo čez teden dni pri nas doma in povabimo še prijatelje. Oni se bodo na primer cel teden videli, da sedijo za mizo v naši kuhinji, mi se pa zadnji trenutek premislimo in prestavimo mizo za hišo na vrt in jih tako ločimo od njihovih svetlobnih teles v naši kuhinji. Po kosilu pa jim potem še sporočimo, da imamo za njih pripravljeno presenečenje … in povlečemo ven tisto tablo za pikado. V takšnih primerih gre zgolj za vsiljevanje volje in ne za ko-kreacijo, h kateri so prispevali prijatelji, ki bodo zdaj samo še čakali, kdaj bo konec tega dogodka, da se bodo lahko vrnili k svoji svetlobi.

Na zabavi se nam na primer nasmehne dekle, ki s svojimi prijateljicami pije koktejl pri baru. Naš prijatelj to opazi in mora takoj nekaj predlagati: “Daj jo povabi na plesišče.” Po celem telesu nas preplavi občutek groze ob misli, da bi to res naredili. Saj ne da ne bi radi, tako hitro pa vsekakor ne bo šlo, saj še ni prave energije za to. Idejo je potrebno najprej oblikovati v duhu in jo ponotranjiti, da se bomo lahko najprej videli v takšni situaciji. Po možnosti se v mislih srečamo še z njenim svetlobnim telesom, ki bo ojačalo našo vizijo, občutek in željo, da to res izpeljemo. Vzamemo si torej nekaj minutk in se poigramo s to mislijo, ko nas prijatelj označi za revo in sam pristopi do nje brez kakšne posebne energije. Ni nam potrebno posebej poudariti, da je s tem uničil čarobnost trenutka.

Kam se ljudem včasih tako mudi? Ali se ne nahajamo znotraj prostora in časa ravno zato, da izkusimo prostor in čas?

Časovnice

Lahko bi rekli, da se v zgornjih primerih nismo držali časovnic (ang. timelines) in smo hoteli narediti nekaj po svoje. Časovnica je v duhovnem kontekstu pravzaprav spontani tok energije skozi čas, katerega energija porabi, da se manifestira iz duhovnega v fizični svet/iz prihodnosti v sedanjost. Kadar se ne držimo časovnic, dobesedno na silo spreminjamo kreacijo sredi njenega poteka. Posledica pa je kot vedno karmično neravnotežje v naših čakrah. Kadar preveč razmišljamo in se ne prepustimo energiji, takrat lahko hitro zaidemo izven časovnice.

Opazimo lahko, da so zgornji primeri povezani z našim izražanjem samih sebe/izražanjem naše svetlobe. Čakra, ki skrbi za naše izražanje se nahaja v grlu in je po vrsti takoj naslednja za tretjim očesom. Neravnotežje v tem centru lahko hitro opazimo, ker se med drugim pozna na našem glasu. Če želimo nekaj povedati/se izraziti na časovnici, ki ne obstaja, povišamo ton našega glasu, kar našo grleno čakro vrže iz ravnotežja. Sicer nas, kadar se na tak način izražamo, tako ali tako nihče ne upošteva, saj vsi čutijo, da ne sledimo energiji. Če tak način neuravnoteženega izražanja vseeno nadaljujemo, pa nas čakajo težave z grlom, vratom, ščitnico, ušesi, usti in zobmi.

Fizična poškodba je tudi dober indikator, da smo zašli izven svoje časovnice. Želeli smo doseči nekaj na silo oziroma naredili nekaj nepredvidenega, in ker smo šli s tem proti energiji, smo naleteli na enako nepredvideno silo, ki nas je poškodovala.

Kadar se ne držimo svojih časovnic, nas tudi bolj zebe in pa bolj lačni smo.

Neponovljivost trenutka

Ko se enkrat energija, ki je bila ustvarjena v duhu, manifestira v fizični prostor, je v prihodnosti ni več. Potrebno jo je ponovno ustvariti in za to je ponovno potreben čas. Kdor je kdaj želel ponoviti strasten poljub takoj potem, ko ga je doživel, ve, o čem govorim. Nima smisla sploh poskušati. Vse kar lahko naredimo je, da ustvarimo misel o ponovnem strastnem poljubu in se prepustimo našemu višjemu jazu, da nas vodi v njegovo smer. Pomembno je tudi, da naše pameti ne vpletamo v ta proces in ne razmišljamo preveč.

Zanimiv je tudi primer, ko nam nekdo izrazi, da nas ima rad. Ker ga imamo tudi mi radi, bi mu vsekakor radi vrnili to dejanje, vendar nismo prej še nikoli pomislili, da bi svoja čustva izrazili, zato ta časovnica še ne obstaja. Naše besede bi zato zvenele precej pusto.  Vse kar lahko naredimo je, da ustvarimo občutek naše iskrene izpovedi v prihodnosti in počakamo, da bo energija prava. Če smo bili mi tisti, ki smo to prvi izrazili in še nismo dobili nič v zameno, se zato nikar ne sekirajmo. Predvsem pa v zameno ne pričakujmo ničesar, ker če nekaj pričakujemo, bo realnost poskrbela, da bomo čakali, dokler ne bomo nehali pričakovati. 

Nadutost in ponižnost

Zaradi pravila medsebojne projekcije, nas kdorkoli lahko postavi ‘na realna tla’. Če na primer naduto pridemo do prijateljev športnikov in jim rečemo, da bomo čez 5 let najbolj uspešni od vseh, smo lahko prepričani, da nas bodo oni projicirali ravno v nasprotno smer. Čutili bomo njihovo energijo, ki nas bo ovirala na vseh nadaljnjih treningih in tekmovanjih. Naša želja, da bi postali uspešni športnik nam bo kar na lepem predstavljala velik napor in delo.

Boljša možnost je seveda do njih pristopiti s ponižnostjo in reči: “Moja velika želja je biti čim boljši. Ponižno bi vas prosil, da mi pri tem stojite ob strani.” Kot večina ostalih stvari, je tudi naš uspeh ko-kreacija … če že nočemo iti preko samega sebe in na poti do tja pregoreti.

Naslednji primer: imamo se za zelo učinkovitega in uspešnega delavca, ko se s sodelavci naduto skregamo in jim povemo, da jih ne moremo več gledati. Rečemo jim, da jih pri svojem delu ne potrebujemo več in da bomo ustvarili svoje podjetje. Ne mine niti minuta, ko začutimo, da je njihova energija, ki nam je pomagala biti učinkovit delavec, v trenutku usahnila. Občutek naše prihodnosti je postal temnejši in občutimo globok občutek osamljenosti in strahu, da smo naredili nekaj narobe.

Dober primer je tudi situacija, ko nas ljudje poznajo kot pijanca. Če bomo šli na odvajanje brez njihove notranje privolitve, nam to ne bo ravno veliko pomagalo, saj v njihovih glavah obstaja veliko naših kopij, katere niso šle na terapijo. Vrnili se bomo torej na stara pota, vsi pa bodo ponosno dejali, da so vedeli, da se bo to zgodilo. Edini način, da se odvadimo pijančevanja je tak, da se s ponižnostjo odpravimo do čim večih oseb, ki nas poznajo kot pijanca, jim rečemo, da bi se radi tega odvadili in jih prosimo, da nam stojijo ob strani. Glede na to, da so ostali tudi le del nas, pa se nam ni treba dejansko fizično odpraviti do vsakega posebej. Situacijo lahko že precej dobro uredimo tako, da v svoji glavi najdemo občutek ponižnosti v povezavi z njimi.

Naša izkušnja v tem vesolju je zasnovana tako, da slej kot prej ugotovimo, da brez ponižnosti ne bo šlo. S ponižnostjo ljudem pokažemo spoštovanje do ustvarjalne moči njihovih projekcij in jih na dušni ravni prosimo, da jo uporabijo v naše dobro. Tistemu, ki pa naduto misli, da je samo on bog, potem pa dolgo časa ni nikogar, pa se lahko v prispodobi nebo hitro poruši na glavo … kar ga bo upamo da naredilo ponižnega.

Mnenja so trdovratna

Naša mnenja so del našega eteričnega telesa, kar pomeni, da smo naše mnenje mi sami. Izpustiti neko mnenje dobesedno pomeni, da uničimo del samega sebe. Naš ego nas od tega vedno odvrne in nam da občutek, da bomo nehali obstajati, da bomo umrli. Poleg tega pa nam na vest šepeta podobne besede: “Pa ja ne boš rekel, da si s tem, ko si sprejel to mnenje, naredil nekaj narobe?”. Ali pa morda: “Svoje mnenje si že izrazil drugim in vsi ste se strinjali z njim… a ni to fajn? Če se boš sedaj prikazal pred njimi v eteričnem telesu, kjer ni več tega mnenja, te morda sploh ne bodo prepoznali.”

Za dobra mnenja nam jasno ni žal, da jih imamo. Problem je v mnenjih, ki delujejo v nasprotju z našimi željami, mi pa jih kar nekako ne moremo izpustiti. To pa so največkrat prav mnenja in projekcije o soljudeh. Z nekaj vaje in posvetovanjem z našim egom pa se lahko navadimo izpustiti še tako trdovratno mnenje. Zlasti sedaj, ko vemo, kako naša mnenja definirajo našo realnost. Z naših egom pa se tudi že enkrat dogovorimo v naprej, da naj nam stoji ob strani samo takrat, ko ga bomo res potrebovali.

Spomnimo se situacije, ko nam je bila neka oseba všeč in smo to naše mnenje delili še z ostalimi. Ko pa se z njo ni najbolje izšlo, nas je bolj skrbelo za našo integriteto in čast kot pa za to osebo, na katero preprosto nismo mogli nehati misliti, ker se je naše mnenje zaradi tega v nas še bolj globoko zasidralo. Medtem ko bi lahko preprosto rekli ‘Pač …’ in šli dalje.

Upati si izpustiti oprijem nad našimi mnenji in resnicami je ključnega pomena, če bomo želeli dvigniti našo zavest in posledično globalno zavest. Ko se bo to zgodilo, bomo lahko ustvarili precej bolj fluidno realnost v primerjavi z rigidnostjo, ki jo ustvarjamo danes. Takrat bomo na primer povabili prijatelja na pogovor in mu, če bo potrebno, pomagali spremeniti njegov pogled na cel svet okoli njega in s tem celotno njegovo realnost. Vsi se bomo zavedali, da so soljudje le del nas in enako velja tudi za naša mnenja o njih. Točno bomo vedeli, kako naša mnenja vplivajo na našo realnost. Strinjali se bomo tudi, da je energija osebe s čimmanj mnenji lepša, ker je dobesedno bolj nedolžna. Eden drugemu bomo pomagali odkriti skrita mnenja, jih ozavestiti in očistiti. Čutili bomo spremembo zavesti v njih, ker bomo čutili spremembo prihodnosti. Samoumevno nam bo tudi neko mnenje izkušati le kratek čas in mu ne namenjati celotnega življenja.

Ustvarili bomo realnost, ki se bo nemudoma odzivala na naše misli in projekcije.

Duhovni mojstri

Pot do te realnosti pa zahteva marsikaj od nas. Zaradi takojšnje manifestacije naših mislih se moramo najprej naučiti prevzeti kontrolo nad njimi. Pomembno je seveda znati čimprej zaznati in odmisliti tiste misli, katerih nočemo doživeti.

Prevzemimo stoodstotno odgovornost za vse naše življenjske izkušnje. Vemo, da so naše projekcije naša prihodnost, torej vemo kakšna bo. Če nas doleti kakšna neprijetna izkušnja je razlog lahko le to, da ji v duhu nismo namenili dovolj svetlobe, da bi jo preoblikovali v nekaj lepšega, preden se je manifestirala.

Začnimo se zavedati naših svetlobnih teles in kako ona definirajo našo brezčasno realnost – sedanjost, preteklost in prihodnost. Naučimo se začutiti tudi svetlobna telesa ostalih ljudi, se z njimi povezati v brezčasnosti in z njimi ko-kreirati.

Nehajmo preveč razmišljati in analizirati. Verjetno je kdo ob branju tega članka pomislil: ‘presneto, na kaj vse je treba misliti.’ V bistvu je treba razmišljati čimmanj, da se lahko zavemo vsega tega.

Naš ego pa poizkusimo čimbolj transcendirati, da se ne bo preveč umešaval. Saj ne da je kaj narobe z njim, le včasih zna biti precej glasen. Če ga bomo preveč poslušali, bomo hitro ponovno spregledali dejstvo, da smo vsi skupaj eno bitje in da smo tukaj eden za drugega. 

Tako bomo postali že skoraj čisto pravi duhovni mojstri, zavestni ko-kreatorji naše realnosti. Če pa nam bo uspelo dvigniti zavest tudi na kolektivni ravni, pa bomo tako ustvarili pravi raj na Zemlji. 

 

Deli
Prejšnji članekTelo resnice
Naslednji članekLjubezen