Telo resnice

0
802

Človeško bitje je sestavljeno iz večih teles.  Astralno, mentalno, eterično, čustveno, energijsko in fizično so imena, ki smo jih skozi čas pripisali nekaterim izmed njih. Potrebujemo jih zato, da z njimi sprejemamo, zaznavamo in oddajamo energije na vseh različnih nivojih. Z drugimi besedami, ko življenje pride v našo smer, imamo na voljo vsa razpoložljiva telesa, da ga lahko izkusimo.

Določena telesa nam drugi priskrbijo za nas, medtem ko lahko nekatera sami zavzamemo. S tem, ko na primer zavzamemo neko mnenje, to mnenje postane naše subtilno telo. Če mnenje ponotranjimo, postane naša resnica, ki je že bolj oprijemljiva. Vemo, da mnenje in resnica nimata fizične substance in ker sta povezana z našo grleno čakro, sta torej del našega eteričnega telesa, katerega pa sem ga za lažje razumevanje naslednjega članka poimenoval telo resnice.

Poleg članka pa je tole tudi zgodba o treh dušah, ki so se prvič seznanile s telesom resnice. Zgodba je obarvana v rjavo barvo.

Miselno telo

Misel je predhodnica energije in energija je pogoj, da lahko karkoli obstaja v fizičnem vesolju.

Nekje visoko nad oblaki so za mizo sedele tri mlade duše, ki so se ravno odcepile od našega neskončnega stvarnika in so se zato še vedno zavedale, da so tudi same neskončen stvarnik in lahko ustvarijo, vse, kar si zaželijo – celotno vesolje lahko prilagodijo po svojih željah, tako kot to počne stvarnik sam, vse kar morajo narediti je, da svoje misli usmerijo v želeno izkušnjo. Naše tri duše so si zato izmislile mizo in stole in si predstavljale, kako sedijo na njih okoli mize. Miza, stol in predstava duše, da sedi za mizo – vse to je njeno miselno telo. Na miselnem nivoju mi poleg sebe ustvarjamo tudi našo zunanjost, saj je naša duša neskončen stvarnik.

Tudi na Zemlji vsak izmed nas ustvarja poleg sebe tudi vse, kar je izven nas, svoje okoliščine in nenazadnje tudi soljudi. Meje našega ustvarjanja so enake mejam naše zavesti, kar med drugim pomeni tudi to, da če nekoga ne razumemo ali pa ne spoštujemo, da z njegovo pomočjo ne bomo mogli ustvariti ravno veliko. Z brezpogojno ljubeznijo pa po drugi strani lahko ustvarimo vse, kar želimo. Na nivoju misli in ljubezni prostor ne obstaja, torej tu ustvarjamo vse znotraj nas samih. Te stvaritve pa se nato lahko odrazijo tudi v fizičnem svetu. Karkoli v našem življenju doživimo je torej naša lastna kreacija.

Telo resnice

S tem ko duša zavzame določeno resnico, se hkrati odreče vsemu, kar je tej resnici komplementarno. Ne počuti se več eno s stvarnikom, ker ni več vse ampak le del vsega.

Pogled na Zemljo izza nove mize je bil fenomenalen in vsake toliko je kakšno dušo tako prevzelo dogajanje na Zemlji, da je pozabila z mislimi ustvarjati svoj stol in padla na tla. Zato so duše iznašle način, kako misli (in posledično stol) obdržati dlje časa, brez da bi se jim bilo potrebno konstantno posvečati. Ustvarile so telo resnice, ki je misli shranilo. In ko so duše ponotranjile svoje misli, da sedijo na stolu v telo resnice, je bila vizija stola v njihovi prihodnosti bolj stabilna in dolgotrajna. Duša obstaja izven časa, zato ji ni težko čutiti in videti prihodnost.

S tem, ko ponotranjimo svoje misli, ustvarimo naše eterično telo resnice, ki nam odpre prihodnosti, ki se ujemajo z našimi mislimi. Telo resnice deluje avtomatsko, tako kot fizičnemu telesu avtomatsko bije srce. Tudi vsa ostala naša telesa prispevajo vsako posebej k kreiranju naših možnih prihodnosti. Če si naša telesa predstavljamo kot spekter barv v povezavi z barvami čaker, potem je naše telo resnice modre barve, naš prihodnji jaz pa je kombinacija vseh barv, torej bele barve.

Naše telo resnice deluje kot amortizer, da lahko svojo resnico doživljamo dlje časa in se nam realnost nekontrolirano ne menja pred očmi. Na primer če živimo v izobilju in v strahu pomislimo, kaj bi bilo, če bi vse izgubili, da nam davčna ne bi potrkala na vrata še isto sekundo. Ali pa če živimo v srečni zakonski zvezi in slučajno pomislimo, da bi nas žena zapustila, da žena ne odide takoj pakirati kovčke. In ker se telo resnice odziva na tako relativno počasen način poleg tega pa je vseeno pogoj, da nam vesolje v življenje pripelje želene izkušnje, to pomeni da moramo v primeru, da želimo izkusiti drugačno prihodnost, nekaj v sebi spremeniti že v tem trenutku!

Naš prihodnji jaz

Držati neko resnico pomeni namenjati misli in energijo našemu prihodnjemu jazu in našim bodočim okoliščinam. Kadar v življenju sledimo svojemu srcu oziroma pustimo energiji, da nas vodi, nas bo življenje vodilo v smer največje energije, torej v smer naše resnice. Lahko poizkusimo iti tudi v smer, kjer za nas ni prave energije, ampak jo ne bomo najbolje odnesli. Nekdo se je na primer zadnji moment odločil, da bo šel tečt, pa v preteklosti ni namenil dovolj misli svojemu prihodnjemu tekaškemu jazu. Tekel bo s težavo, v sklepih bo občutil trdoto, njegovo energijsko telo in aura bosta slabotna, zaradi pomanjkanja fluidnosti si bo poškodoval koleno. Mimoidočim ne bo jasno, zakaj ta oseba teče, saj bodo čutili, da tek ni njena resnica.

Kako močno je naša resnica povezana z našo prihodnostjo lahko opazimo v tem primeru: Če smo si zadnji hip kupili novo obleko, pa zato še nismo uspeli projicirati našega novega imidža v našo prihodnost, nas bodo vsi vprašali, če imamo novo obleko. S tem, ko nismo projicirali našega novega imidža v prihodnost, so nas ostali pričakovali oblečenega drugače. Lahko bi tudi rekli, da naše nove obleke še nismo ponotranjili. In če smo si kupili novo super kul dizajnersko obleko, pa jo še nismo ponotranjili, nas lahko še kdo označi, da ji nismo dorasli. Ponotranjiti novo obleko pomeni, da v prihodnosti ne čutimo več kakršnih koli podobnih opazk. Če pa že do njih pride pa nam le te dajo samo vedeti, da hočemo biti nekaj, kar (še) nismo. Kako si izbrati najlepšo ali pa najbolj kul obleko na svetu, jo ponotranjiti, v svoji prihodnosti ne čutiti opazk, samo pohvale, to bi znal biti zelo zanimiv duhovni izziv za vsakogar. Lahko se kar dogovorimo, da so pravila igre takšna: Če prejmeš eno opazko ali pa vidiš zavihan nos, izgubiš!

Prihodnost je dobesedno v naprej določena in odraža stanje v našem telesu resnice. Vse kar se dogaja na fizičnem nivoju, že ima neko kinetično energijo, ki se je osnovala na miselnem nivoju/nivoju resnice in katere nikakor ne moremo spremeniti, ko pride do nas. 

Čakra resnice

Kadarkoli je kakšna izmed duš hotela ojačati svoje prepričanje, da sedi na stolu je preprosto izrekla besede “Sedim na stolu za mizo”, ki so za vedno ostale zapisane v preteklosti. Ker duša obstaja izven časa, se vedno zaveda svojih preteklih izrečenih besed, ki krepijo njeno telo resnice. Poleg tega pa sta njene besede slišali tudi ostali dve duši in ker je vsaka od njih neskončen stvarnik, ki ustvarja tudi vesolje zunaj sebe, sta pomagali ojačati tudi njeno resnico tako, da sta jo zapisali v svoji telesi resnice.

Takšno je zaporedje ustvarjanja naše realnosti: z mislimi naciljamo spremembo zavesti in realnosti in ko sta nam občutek oziroma vizija všeč, ju z besedami zakoreninimo. Marsikdo še vedno najprej nekaj reče, potem pa mu je pa žal, ko vidi kaj je s svojimi besedami povzročil. Najprej je potrebno pomeriti in nato ustreliti!

Podobno je pri petju. V mislih držimo vizijo prihodnosti oziroma občutek na kakšen način bomo s svojim petjem vplivali na realnost, potem pa z glasom sledimo občutku in viziji. Marsikomu je zato med petjem bolje mižati, da se lažje prepusti občutkom.

Ko-kreacija

Dušam je bilo zelo všeč izkušati vesolje v telesih resnice, zato so želele z njimi eksperimentirati še naprej. Prvi duši je bil zelo všeč nogomet, zato je zavzela resnico, da je nogomet najboljša igra na Zemlji. Takoj je začutila veliko nogometa v prihodnosti svoje realnosti. Tudi inkarnirala se je v fizično telo in vpisala v nogometni klub. Druga duša je zavzela enako mnenje in začutila še več nogometa v svoji prihodnosti  in z njim tudi veliko prve duše. S svojo resnico o nogometu je ojačala njen obstoj. Tudi ona se je inkarnirala v fizično telo in postala nogometni navijač. Stvarnik je tretji duši naročil, naj za enkrat še ne zavzame nobene resnice.

Kadar z nekom zavzamemo enake misli/resnico, moč ustvarjanja skupne prihodnosti ni samo podvojena ampak potencirana. Mi dobesedno poleg sebe in svoje prihodnosti ustvarjamo še njega in obratno. To pomeni, da če nekdo pride k nam po pomoč, mu z našo vizijo pomagamo ustvariti to, kar si želi. To, da ga poizkušamo naučiti nekaj novega oziroma mu svetujemo kaj naj naredi je napačen način! Z razmišljanjem in svetovanjem mu dejansko ne bomo pomagali nič, ker si bo moral potem še vedno sam ustvariti vse. Boljši oziroma neposreden učinek pa bi bil dosežen takole na primer: Radi bi dobili službo, zato se dobimo s prijateljem in mu to povemo. Prijatelj bi potem sam pri sebi poizkusil začutiti, na kakšnem delovnem mestu nas v prihodnosti vidi. Potem bi nam to povedal, to resnico ponotranjil in na tak način držal vizijo za nas.

V tem svetu pa nam vsak najprej natvezi sto stvari, ki jih moramo najprej narediti, da bi dobili službo. Bolj kot ne zato, ker še sam ne verjame in nam bo sedaj še on pomagal dvomiti, medtem ko bo brez problema še naprej gojil popolnoma čisto vizijo, kako gre sosedu v življenju bolje kot njemu, kako nas bo vlada ponovno opeharila ali pa kako bodo teroristi preplavili svet! Od takšnih pogovorov vedno odidemo notranje prazni, ker nismo začutili tiste spremembe energije/zavesti/prihodnosti ki smo jo želeli, le čas smo porabili.

Negativnost in paralelna vesolja

Prvi dve duši sta bili v duhu povezani in to jima je bilo všeč, saj sta eno drugo ustvarjali in krepili. Nekoč pa je druga duša želela izkusiti nekaj novega in zavzela mnenje, da je košarka najboljša igra na Zemlji, nogomet pa je zanič. Prva duša je še vedno vztrajala pri resnici, da je nogomet najboljša igra, je pa tudi zavzela še mnenje, da je košarka zanič. Prva je v svoji prihodnosti videla več nogometa in zato manj druge duše, druga pa več košarke in manj prve duše. Dejansko sta na tej točki začeli ustvarjati vsaka svoje paralelno vesolje. Ko sta se duši srečali, sta zgolj s svojo prisotnostjo ena drugi uničevali prihodnost, torej sta uničevali tudi ena drugo, zato ju je bolelo v telesih resnice. Mogli sta iti vsaka po svoje, v svoje paralelno vesolje.

Kadar dve osebi zavzameta enako resnico, ena drugo ustvarjata in krepita v njuni prihodnosti in se zato ena od druge počutita ljubljeni. S tem, ko čutimo oziroma vidimo nekoga v naši prihodnosti, namenjamo energijo njegovemu prihodnjemu jazu in s tem povečamo možnost za njegov obstoj v naši prihodnosti. In obratno, kadar nekdo namenja energijo našemu prihodnjemu jazu, nas s tem ustvarja. Pravzaprav nam daje pozornost. Negativna oseba, ki se še vedno oklepa nekih svojih resnic, te pozornosti torej ne prejme, zato si jo mora drugače zagotoviti. Pri debatah opazimo veliko primerov, ko nekdo ravno zavzame svoje stališče in hkrati začuti, da se je s tem v duhu odrezal od ostalih, zato povzdigne glas oziroma drugače poudari svojo izjavo, da si zagotovi dodatno pozornost. 

Kadar dve osebi zavzameta nasprotujoči se resnici, ena drugo izničujeta in v svojih telesih občutita bolečino, zato se ena drugi zdita nevarni. Vsaka izmed njiju s tem ustvarja svoje paralelno vesolje, moč ustvarjanja vsakega izmed njiju pa je skoraj da izničena.

Nevtralnost

Kadar sta se prva in druga duša pomotoma srečali v kateremkoli izmed obeh paralelnih vesolij, sta ena drugo pretepli. Vsaka posebej sta se hodili potožiti tretji duši, ki ni zavzela specifične športne resnice, zato je bila sposobna razumeti obe duši. Tretja duša je bila nevtralna in je obstajala v obeh vesoljih.  Potem pa je imela nekega dne tretja duša dovolj drame in je ostali dve spomnila, da sta se v bistvu le igrali s telesi resnice in nehote zavzeli nasprotujoči se resnici. Po pogovoru sta ena drugi pričeli dovoljevati svojo resnico in ponovno sta lahko obstajali hkrati na istem mestu. Harmonija je bila obnovljena, zavest prve in druge duše se je dvignila nad nivo resnic in vse tri duše so se ponovno usedle za svojo mizo. Kakšna sreča, da je tretja duša ohranila trezno glavo.

Biti nevtralen pomeni, da nas bodo vsi videli in ustvarjali v svoji prihodnosti. Naši hišni ljubljenčki na primer obvladajo ta princip. Švica tudi.

Duše so za mizo debatirale o svojih izkušnjah in iz njih potegnile nekaj zaključkov. Strinjale so se, da je bila izkušnja zelo zanimiva in da bi jo bilo dobro nadaljevati vendar da vsake toliko počitek prav pride, tudi zato, ker se lahko duša izgubi v fizičnem svetu zaradi vseh nabranih resnic. Zaključile so, da nima smisla, da jih vedno nekdo zgoraj čaka in da bi bilo potrebno namesto tega uvesti nek avtomatski mehanizem vračanja.  Strinjale so se tudi, da je vesolje bolj razgibano, kadar kakšna izmed duš zavzame svojo resnico in začne ustvarjati svoje paralelno vesolje, ampak da pa je to lahko tudi precej boleča izkušnja zanjo. Ker nobena od naših treh duš zaradi izkušenj ne bo več hotela tega narediti, bi bilo potrebno uvesti neko nevidno silo, ki bi jo vodila k zavzemanju svojih resnic.

Naše vesolje pa je že sedaj tako narejeno.

Ego in spola

Še preden dve osebi planirata zavzeti vsaka svojo resnico, je bolje, da zavzameta vsaka svoj spol, kar bo povzročilo, da bosta osebi ena drugo privlačili. Privlačnost bo povzročila, da bosta osebi na neki točki prisiljeni izpustiti svoje resnice oziroma dovoljevati partnerjeve, da bosta lahko obstajali na istem mestu in se ljubili. In njuna zavest se bo na tak način vrnila višje.

Da pa v vesolju z dvema spoloma duše ne preživijo celo večnost v partnerjevem objemu in dejansko zavzemajo svoje resnice pa vsaka izmed duš ob fizični inkarnaciji dobi podzavestni program, ki mu pravimo ego. Ego je glasek, ki nam narekuje, da moramo vedno zavzeti nasprotno resnico od obstoječe. To naj bi narediti zato, ker samo na ta način obstajamo (ločeni od celote) in ker drugače umremo. To je na nek način res – naš individum umre, ker se zlije s celoto. Torej bomo zaradi ega velikokrat zavzeli nasprotno resnico od našega partnerja, kar nas bo potegnilo proč od njega, kjer bomo ustvarjali svoje paralelno vesolje. Dokler se ponovno ne srečamo in zaradi medosebne privlačnosti ugotovimo, da je bolje sprostiti svoje resnice in se mogoče spomnimo, da tako ali tako v osnovi obstajamo zunaj vseh resnic.

Naša duša torej želi ostati zlita s celotnim vesoljem in ohranjati enost s stvarnikom, ego pa želi izkusiti individualnost. Moč njunega vpliva na nas je popolnoma enaka, zato da je odločitev, katerega bomo bolj poslušali, odvisna od nas samih.

Program za dvig zavesti

Kako si še lahko dvignemo zavest na točko, kjer bomo ponovno čutili eterična telesa in prihodnost. Vemo, da nam naša telesa pogosto javljajo bolečino, kadar smo v svojem življenju ustvarili nekaj, kar nam ni všeč. Bolečina je pravzaprav glavni atribut programa za dvig zavesti, ki je vprogramiran v naša telesa.  Kadar začutimo bolečino, bi naredili vse, da se ji v prihodnosti izognemo in se na tak način iz nje učimo. Samo en namig potrebujemo: za bolečino, ki je v nas samih, ne krivimo drugih ljudi. Ko se enkrat naučimo izogibati bolečini na nivoju resnic, naše reakcije izgledajo približno takole: Stojimo zraven rdečega avtomobila, ko pride mimo nekdo, ki reče, da je avto rumen. Ker čutimo, da oseba dejansko verjame v svojo resnico, prepirati se pa nočemo, ker je vsak prepir za nas boleč, tej osebi mirno dovolimo njeno resnico.

Program za dvig zavesti se začne pri fizičnem telesu, na primer s plavim oteklim očesom, ker smo se razburili in za neko negativno dejanje okrivili nekoga drugega, čeprav smo imeli tudi sami prste vmes. Največkrat je prav naš ego tisti, ki nas privede v podobne situacije. Ego je mišljen kot pripomoček, s pomočjo katerega v otroštvu oblikujemo svojo identiteto in občutek jaza, potem pa smo ga skozi življenje tako ali tako primorani transcendirati, da se izognemo takšni ali pa drugačni bolečini.

Skupinsko telo resnice

Ko so naše tri duše sedele za mizo in se pogovarjale o svojih izkušnjah, so si izmislile zanimiv(nam dobro znani) ritual, kako bi lahko vsake toliko časa zavzele enako telo resnice. Ena je na sredino mize postavila šopek rož in vse tri so se strinjale, da je šopek rož lep. V duhu so se počutile povezane, ena drugo so bolje čutile v svoji prihodnosti(vizija, kako skupaj nabirajo rože) in to jim je bilo zelo všeč. Potem pa so prišle še na idejo, da bi zavzele enako fizično telo, zato so si šopek rož razdelile na tri dele in ga pojedle. Strinjale so se, da je šopek rož okusen in se sedaj počutile povezane na večih nivojih – na duhovnem in fizičnem. To jim je bilo pa še bolj všeč, zato so se odločile, da bodo ta ritual ponovile vsak dan.

Ko se navadimo čutiti, kako se bo prihodnost razlikovala, če ima poleg nas še nekdo enako resnico kot mi oziroma nima, takrat tudi vemo, kakšna je resnica vsake osebe, ki se pridruži naši skupini. Pri skupinskemu delu je to zelo pomembno, predvsem zato, ker resnice neke osebe na hitro ne moremo spremeniti. Če dobimo v ekipo/skupino osebo, ki dvomi vase, takoj začutimo, da bo rezultat našega skupinskega dela slabši. Naš analitični um se lahko še tako trudi in poizkuša to osebo nemudoma spremeniti, pa mu ne bo uspelo. Spreminjati realnost, ko je ta že v teku je tako nesmiselno, kot da bi želeli utirjeni vlak pri naslednjem križišču preusmeriti na cesto. Poleg tega pa, ko se enkrat naš um/ego začne vmešavati, takoj izgubimo občutek in vizijo prihodnosti. Največ kar lahko naredimo za čim boljši rezultat je to, da se na novo osebo ne zjezimo, jo sprejmemo kakršna je in jo nato poizkusimo naučiti, kar mora vedeti. S tem, ko smo začutili spremenjeno prihodnost, nam je postalo tudi jasno, katerih izkušenj oseba še nima in začnemo tam. Občasno se lahko odzove in reče: “Pa saj to že vem”. Lahko da ve, nima pa še ponotranjeno, to pa ji ne pomaga ravno veliko, saj s tem še ni vplival na svojo prihodnost.

Po drugi strani pa ni nič narobe, če pustimo, da naša barka tudi potone. Duši ni mar, kakšno izkušnjo imamo, ampak le, da jo imamo. Poleg tega lahko samo na tak način dobimo realno sliko, kaj smo kot skupina v nekem trenutku sposobni spontano doseči oziroma kakšne so naše trenutne resnice. Lahko bi tudi rekli, da samo na tak način ohranimo s tik s tem trenutkom. Čez nekaj let se bomo tega dogodka spomnili s ponosom in rekli ostalim: “A se spomnite takrat, ko smo ostali true eden drugemu, čeprav smo vse zaje….?”

Izkušnja je na prvem mestu

Za dušo je izkušnja prioriteta. Na duševni ravni je popolnoma normalno, da slišimo takšne pogovore: “Jaz želim izkusiti biti bogat…” In odgovor druge duše (malo tudi s pomočjo ega): “Pha, to je za slabiče… jaz bom raje izkusil biti reven…”  Na Zemlji so nas naučili, da je v življenju cilj biti finančno uspešen, sedaj pa vsi samo k temu stremimo in pozabljamo na ostale vrednote. Biti finančno uspešen je redkokdaj cilj naše duše, je pa vsekakor velik cilj naših voditeljev, ker na tak način delamo za njih. Če bi se za hip ustavili in prepustili naši duši, da ona dela to, kar si najbolj želi, bi bili precej bolj efektivni, opaženi in posledično tudi finančno preskrbljeni. Razen seveda, če je primarni cilj naše duše izkusiti revščino, potem nam ni pomoči!

Na lovu za resnicami

Karkoli se v našem življenju zgodi, je rezultat naših resnic, ki pa se jih včasih sploh ne zavedamo, saj je telo resnice del naše podzavesti in obstaja zato, da nam ni treba konstantno misliti na to, kar želimo v življenju izkusiti. Če nam dogodki v našem življenju niso všeč, se poizkusimo zavesti resnic v naši podzavesti, ki so bile zadnje zaslužne, in jih odstraniti ali pa spremeniti. Med naše resnice spadajo tudi naša mnenja in pomeni, ki smo jih pripisali določenim stvarem, koncepti in nenazadnje tudi naše znanje o čemurkoli.

Če nove resnice ne moremo ponotranjiti, ji je morda njeno nasprotje v napoto in bi ga morali najprej odstraniti. Če želimo na primer ponotranjiti resnico ‘Živim v izobilju’ in ne gre, poizkusimo najprej ozavestiti in razgraditi resnico ‘Ne živim v izobilju’. Na tej točki se nam lahko v spomin prikrade cela naša preteklost, kjer nismo živeli v izobilju.  Zdraviti jo lahko začnemo tako, da se začnemo zavedati, da je bila takšna zato, ker je bila določena resnica v preteklosti ves čas prisotna.

Ne pozabimo, da so naše resnice nekaj, kar smo si sami izbrali in so del našega eteričnega telesa. Zato bomo imeli pri njihovem ozaveščanju in razgrajevanju občutek, da razgrajujemo sami sebe, kar je dobesedno res. Naš ego bo mislil, da bomo umrli, zato nas bo hotel odvrniti od tega.

Sinhronizacija

Ko pa bomo zbrali dovolj močne volje in najprej pri sebi prečistili mnenja in resnice, katerih nočemo več živeti, pa se lahko skupaj z bližnjimi zavestno odločimo, da med sabo uskladimo naše resnice. Ali ne bi bil lep občutek, da bi imeli družbo, ki enako razmišlja in živi za eno in isto skupno izkušnjo? Družbo ljudi, s katerimi bi se počutili tako blizu, da bi imeli občutek, kot da smo eno bitje? Ne pa da se počutimo tujce zraven ljudi, s katerimi živimo morda celo v isti hiši. Takšen način življenja je na Zemlji precej pogost, kar kaže na to, da je situacija ušla izpod nadzora. Ljudje dobesedno verjamejo, da so oni ego in ga zato neprestano hranijo in krepijo. Vodilni ljudje so nam preko TV serij in filmov prodali že ogromno dram in mi smo jih slepo kupili. Glede na to, da je ena oseba z mislimi in projekcijami sposobna prilagajati prihodnost celotnega vesolja, pomislite kakšno moč ima potem šele sinhronizirana energija milijon oseb, ki so ravno videle nov akcijski film. Vodilni bi lahko z nekaj podobnimi potezami na tak način brez težav ustvarili kletko resnice, v katero bi se ujeli vsi zemljani. Oziroma so že.

Glede na to, da je v vsakem od nas prisoten ego program, ki vedno želi zavzeti svoje unikatno mnenje, poudarjam, da se moramo res zavestno odločiti, da bomo sodelovali pri zavzemanju skupnih mnenj in resnic. Sprostiti moramo tudi primež nad svojimi resnicami in se odločiti, da ne bomo zavzemali nekih novih resnic, da nas bodo ostali lahko dohiteli in mi njih. Nihče nas ni opozoril, da se s konstantnim debatiranjem in zavzemanjem mnenj v duhu samo oddaljujemo eden od drugega in dovolj je že nekaj let, da se bomo ob prej dobrih prijateljih počutili tuje.

Pomembno je tudi, da za naše ideje ne trdimo, da so le naše. Kolikokrat se zgodi, da za neko idejo trdimo, da smo se jo mi izmislili in sploh ne damo v zakup, da se nam je porodila šele takrat, ko se je naši skupini pridružila nova oseba, ki je zgolj s svojo prisotnostjo spremenila prihodnost in potek dogajanj, kar smo zelo verjetno mi začutili.

Čas je že, da se naučimo prevzemati kontrolo nad našimi mislimi in resnicami in jih začnemo uporabljati v svojo korist. Ko pa jih bomo uspeli uskladiti še z bližnjimi, pa bomo lahko izkusili še njihovo potencirano ustvarjalno moč. Čaka nas nov nivo zavestnega ustvarjanja, malo višje od fizičnega sveta, kateri nam je bil prioriteta do sedaj.

Naši druščini duš so se tako s časom priključile še druge duše in nekega dne je ena izmed njih sklicala večerjo, da bi si sinhronizirale telesa.  Zbranih je bilo enajst duš in vsem je postregla enako jed. Tudi vsaka izmed njih se je strinjala, da je jed odlična.  Potem pa se je iz stranišča vrnila tudi dvanajsta, pogledala na svoj krožnik in pripomnila: ‘A to bomo jedli? LOL, ali nimamo ničesar boljšega? Jaz bi raje fižol.’ Ostalih enajst duš je nemudoma vstalo izza mize in dvanajsto postavilo pred vrata, na Zemljo.