Kako čas ne obstaja

0
1277

Trditev, da čas ne obstaja, se verjetno marsikomu sliši nenavadna, kajti res ni težko opaziti, da se nahajamo znotraj tako prostora kot tudi časa. Vendar prostor in čas nista osnova za obstoj tega vesolja. Večina energij je bila ustvarjena pred njima. Ker je bil prostor ustvarjen znotraj izvorne zavesti, mu ne moremo pripisati neke prave trdnosti in je iz tega vidika torej le navidezna projekcija. Če želimo tudi čas videti iz enake perspektive, se začnimo zavedati indikatorjev, ki nam izdajajo, da je tudi on samo navidezen.

Sedanji trenutek

Za začetek poizkusimo tale naš trenutek, v katerem se konstantno nahajamo, razumeti za točno to, kar on je – neskončen trenutek. Trenutek v katerem jaz pišem tale članek in trenutek, v katerem ga vi berete, je isti neskončen trenutek. Malo več abstraktnega razmišljanja je potrebnega, da do tega pridemo, ker smo navajeni razmišljati o času, ampak se da. Mogoče bo komu postalo jasno ob pogledu na sliko neskončne ure zgoraj. Vprašajmo se, če je kdaj kdo od nas živel 10 minut naprej od tega trenutka? Ali pa 10 minut pred tem trenutkom? Odgovor na to vprašanje je za vse enak in sicer ne. Vsi vedno živimo v tem enem in istem trenutku. Tudi preteklih dogodkov se spominjamo v tem trenutku in enako velja za vizualiziranje prihodnosti. Za čas torej lahko rečemo, da stoji pri miru, le energija tega trenutka se spreminja – a le v primeru, da jo nekdo spremeni.

Preteklost in prihodnost obstajata v tem trenutku

Do preteklosti v tem trenutku dostopamo s spominom, do prihodnosti pa z vizijo. Oboje obstaja sedaj. Lahko se odpravimo tudi k regresijskemu terapevtu, ki nas bo s hipnozo spravil v stanje, ko se bomo začeli zavedati tudi svojih preteklih življenj. Ali pa si na to temo preberemo kakšno knjigo. Opazili bomo, da so pripovedi o preteklih življenjih tako realne, da dejansko ne morejo biti plod domišljije. Vse pripovedi imajo na primer vedno pravilna vzročno-posledična zaporedja dogodkov in realno interakcijo med ljudmi.

Na podlagi teh dejstev lahko zaključimo tudi, da se naš spomin ne zapisuje v naše možgane ampak postane del izvorne zavesti.

Ker prihodnost že obstaja sedaj, jo lahko čutimo

Kdor je kdaj skakal čez potok, streljal na gol ali pa izvajal kakršnekoli druge akrobacije, ve, da brez pravega občutka ne gre. Pri skakanju čez potok ponavadi že takoj vemo, ali nam bo uspelo skočiti čezenj, ali pa jo bomo odnesli zgolj z vodo v čevlju. Če želimo streljati na gol čez živi zid, se moramo zanašati na rotacijo žoge, da zleti v loku proti golu. Tudi v tem primeru lahko že kar čutimo, kako bo žoga zavila. Pri žongliranju je pomemben občutek, kje se bodo v prihodnosti nahajale žogice, da tudi naše roke pravilno utirimo.

Do sedaj smo tem sposobnostim rekli dobra motorika ali pa koordinacija gibov in zasluge zanjo pripisovali malim možganom. To definicijo lahko sedaj prilagodimo in rečemo, da je motorika občutek za prihodnost pozicije našega telesa, katero pa nam pomagajo izbrati mali možgani, če že.

Glede na to, da se pri izbiranju prihodnosti lahko zanašamo zgolj na občutke, lahko tudi misliti prenehamo. Vemo, da kdor se pri gibanju zanaša na razmišljanje, deluje zelo robotsko oziroma rigidno.

V naše sposobnosti lahko verjamemo ali pa dvomimo

Kdor verjame, čuti tisto prihodnost, kjer mu bo to tudi uspelo, kdor pa dvomi, čuti tisto prihodnost, kjer mu ne bo uspelo. Obema se bo seveda uresničila izbrana prihodnost, če ne bosta nič spremenila. Kadar torej v nekaj dvomimo, se raje ustavimo in preden se te zadeve lotimo, poizkusimo odpraviti naš izvor dvoma, da bomo začeli verjeti v to, kar želimo doseči.

Bolj kot se zanašamo na naš občutek prihodnosti, bolj ga krepimo in vse bolj začnemo čutiti tudi, kaj nam bo življenje prineslo naslednji dan.

Koncentracija

S koncentracijo dobesedno izberemo svojo prihodnost tako, da najdemo tisti občutek prihodnosti, ki nam bo prinesel optimalen rezultat in ga v naših mislih tudi že podoživimo. V naših mislih lahko naenkrat čutimo vse možne prihodnosti. Glede na to, da so te prihodnosti skoncentrirane na enem mestu v naši glavi, mogoče iz tega tudi izhaja beseda koncentracija.

Koncentracija pa ni omejena samo na šport. Koncentriramo se lahko tudi pred javnimi nastopi, sestanki, razgovori za delo, prodajnimi predstavitvami in nenazadnje tudi pred vožnjo z avto. Koncentracija pride zelo prav tudi v primerih, kjer moramo razpolagati z delovno silo, na primer pri filmski režiji. Konec koncev, zakaj pa se ne bi koncentrirali kar na celo naše življenje oziroma prihodnost?

Izkušnje in tradicija obstajajo v tem trenutku

Ne bomo kaj dosti zgrešili, če rečemo, da naše življenjske izkušnje sestavljajo kar večinski del naše trenutne osebnosti. Za predmete, ki imajo dolgo preteklost pa pravimo, da imajo tradicijo.

Izkušnje nato definirajo našo prihodnost. Še pred tem pa nam že v tem trenutku pomagajo izoblikovati našo vizijo prihodnosti in ta prihodnost potem na nivoju misli že začne obstajati. Brez izkušenj in čiste vizije želenega rezultata, se nam ta ne bo uresničil, ker nismo mogli dobro izoblikovali energijo, ki je bila potrebna zanj. Kdor je kdaj poizkusil kaj na silo doseči, se tega verjetno zaveda.

Izkušnje pa niso vedno dobra stvar. Če dolgo časa živimo v nepospravljenem stanovanju, bomo tega tako navajeni, da bo naša vizija stanovanja avtomatsko nepospravljena. Tudi, če ga bomo potem na silo pospravili, takšno ne bo zdržalo dolgo. Če se nekoč preselimo v drugo stanovanje, bomo imeli tudi tam nered.

Negativna dejanja iz preteklosti so zapisana v sedanjosti

Če smo se v preteklosti nekomu zamerili, oziroma smo povzročili katerokoli drugo negativno dejanje, smo s tem povzročili energijsko neravnotežje nekje v našem telesu. To neravnotežje bo ostalo del našega energijskega telesa, vse dokler ga ne popravimo. Zabeleženo bo v naših čakrah. Kadar imamo v telesu neravnotežje, nam misli vedno uhajajo na to in na pripadajoče dejanje naše preteklosti. Slej kot prej moramo vsako neravnotežje razrešiti, zato je najbolje, da se mu posvetimo takoj. Ne odlašajmo in ne glejmo raje televizije, da bi ubežali svojim mislim. Čas na žalost ne bo zacelil ran, ker ne obstaja. Torej dlje, kot bomo odlašali, bolj bomo neravnotežje potisnili v podzavest.

Regresijski terapevti velikokrat pravijo, da se po smrti naša zavest znajde izven prostora in časa, kjer ima natančen pregled nad vsemi še neuravnoteženimi dejanji iz preteklosti, zaradi katerih si mora potem najti primerno naslednje življenje, kjer bo lahko te energije uravnovesila. Ni pa seveda potrebno čakati na to.

Preteklost zdravimo s prihodnostjo

To pa nam lahko uspe v tem trenutku. Če imamo v mislih situacijo iz preteklosti, ki nam ne da miru, jo lahko razrešimo tako, da premislimo, s kakšnimi dejanji jo bomo v prihodnosti uravnovesili. Izbiramo lahko med naslednjimi možnostmi:

  • Vpletenim osebam se bomo opravičili in priznali, da smo se motili
  • Nekoga bomo začeli razumevati in mu tako odpustili
  • Povedali bomo po resnici
  • Odprli se bomo, izdali naše skrite misli, motive
  • Vrnili bomo odtujeno lastnino

Da se nam umirijo razburkane misli je velikokrat dovolj že to, da najdemo pravo možnost in si samo predstavljamo, kako smo jo uresničili. Naše izbrano dobronamerno dejanje tako postane del prihodnosti, do katere pa moramo samo še priti. Se pa že v tem trenutku počutimo bolje, saj smo se dejansko že telepatsko pobotali z ‘višjimi jazi’ vpletenih oseb.

Trenutno stanje našega energijskega sistema definira našo prihodnost, naš višji jaz

Če na hitro ponovimo: naš energijski sistem je sestavljen iz sedmih čaker. Prva (fizična) čakra z energijo napaja naše fizično telo. Druga (sakralna) čakra hrani naše zasebne želje in napaja dejanja, ki jih radi počnemo v naši zasebnosti in obdržimo raje zase. Preko nje smo povezani z našo družino in tesnejšimi prijatelji. Za tretjo čakro (solarni pleksus) lahko rečemo, da definira naš jaz, kdo smo, naš poklic, našo osebnost. Preko nje se lahko povežemo z našo širšo skupnostjo, sodelavci. V četrti (srčni) čakri hranimo naše želje, hrepenenja, preference in pa nenazadnje razum. Preko nje smo potencialno povezani s komurkoli, če smo ga le pripravljeni razumeti. V peti (grleni) so shranjene naše resnice in naša mnenja. Preko nje smo povezani z vsemi, ki imajo enake resnice, kot mi. Šesta čakra (tretje oko) je nivo naših misli in vizij. Preko nje se lahko telepatsko povežemo z celotnim nam-znanim vesoljem. V sedmi (kronski) čakri pa je vse našteto združeno v celoto in ta skupek energij sestavlja našo prihodnost, ki jo v sedmi čakri na vrhu glave dobesedno čutimo. Občutek samega sebe v prihodnosti imenujemo tudi naš prihodnji jaz oziroma naš višji jaz, ki se torej nahaja izven prostora in časa.

Energija namreč v našem telesu teče od sedme čakre proti prvi. Lahko rečemo, da kondenzira skozi filtre, ki jih predstavljajo naše čakre, iz fine miselne energije proti bolj viskozni fizični energiji. Naš zunanji svet pa se tej notranji energiji konstantno prilagaja. Hitrost toka te energije in s tem spreminjanje našega zunanjega sveta si lahko vsak od nas prilagodi po svojih željah in udobju. Naša ročna ura namreč ne zna uravnavati hitrosti tega toka.

Našo prihodnost torej definirajo stanja naših čaker, kjer so v tem trenutku zapisane tudi naše izkušnje. Ker vsaki čakri pripisujemo svojo barvo, si lahko našo prihodnost predstavljamo tudi kot platno, na katerega slikamo v tem trenutku. Več kot imamo odprtih čaker, več barv se zlije v našo kronsko čakro in bolj svetla oziroma odprta je naša prihodnost. Bolj, kot imamo ponotranjena naša mnenja, preference in želje, bolj izrazito čutimo njihov vpliv v naši prihodnosti. Z več ljudmi in energijami kot smo povezani preko čaker, več potencialnih situacij čutimo v naši prihodnosti. In bolj, kot smo izkušeni na nekem področju, večje projekte si lahko znotraj tega področja predstavljamo.

Na tak način živimo spontano uravnoteženo življenje, ko se ravnamo izključno po naših občutkih in se ne zanašamo na našo svobodno voljo. To je tudi optimalen način, ker imamo la tako naše življenje vedno v svojih rokah. Na tak način energija lepo in neovirano teče skozi naše telo in vemo, da smo v življenju na pravi poti – na poti energije. V nasprotnem primeru, kadar nismo v uravnoteženem stanju imamo zaradi slabega pretoka energije skozi nas občutek, da življenje teče mimo nas in ga zamujamo. To energijo pa lahko tudi popolnoma zaustavimo in v življenju stagniramo. Takrat imamo zaradi slabega pretoka energije skozi solarni pleksus tudi konstanten občutek lakote, na primer.

Svobodna volja

Nihče nam ne brani, da od zgoraj omenjenega spontanega načina našega življenja in ustvarjanja ne odstopamo. Morda smo si po pomoti naslikali preveč temačno prihodnost, kateri bi se radi izogibali dokler se bo dalo. Ali pa smo si naslikali še preveč megleno prihodnost in smo sedaj nestrpni, ker se nam naše želje še niso manifestirale in začenjamo dvomiti in delati neumnosti. Ne pozabimo, da se nahajamo v fizičnem vesolju, ki je najbolj oddaljeno od izvornega polja, zato se naše misli vanj ne manifestirajo v trenutku. Če želimo svoje želje izkusiti takoj, lahko kadarkoli zapremo oči in se čimbolj vživimo v našo vizijo. Takšna izkušnja obstaja na miselnem nivoju vesolja in je tudi popolnoma resnična.

Zamik med našimi mislimi in njihovo manifestacijo v fizični svet predstavlja potencial, znotraj katerega se lahko izoblikuje naša svobodna volja. Dejansko je ta zamik in z njim čas in prostor ustvarjen prav s tem namenom – da lahko poizkusimo življenje s svobodno voljo. Kadar uporabljamo svobodno voljo, se ne zanašamo na občutke ampak delujemo iz našega ega in analitičnega razmišljanja. Stvari se lotevamo na silo in to nam ne prinese želenih rezultatov. Prinese pa nam kvečjemu konflikte, stres, glavobole in bolezni. Na žalost pa se lahko samo na tak način naučimo, kakšna so pravila igre v tem vesolju.

Seveda pa se nihče od nas ni rodil z že utirjenim telesom oziroma odprtimi čakrami, zato vsak od nas začne živeti življenje z uporabo svobodne volje. V zadnjih letih je očitno večina prebivalstva celotno življenje preživela na tak način, saj ni znala drugače. Razlog je tudi ta, da jih nihče ni naučil duhovnosti oziroma kaj človeško bitje dejansko je. Po mojem mnenju bi bil že čas, da se to tematiko uvede v šole.

Navdih dobimo iz prihodnosti

Iz prihodnosti, ki seveda obstaja v tem trenutku. Zato se lahko kadarkoli osredotočimo nanjo in predstavljamo, kaj želimo z našo novo stvaritvijo doseči. Če si predstavljamo, da si ljudje želijo naš produkt, nam bo to dalo navdih, da razvijemo produkt, ki jim bo všeč. Če pa dvomimo in mislimo, da nihče ne bo hotel kupiti našega produkta, ne bomo mogli dobiti navdiha zanj oziroma bomo dobili takšnega, ki nam bo pomagal narediti polomijo. Na enak način iščemo svoj navdih pri ustvarjanju glasbe, filmov, knjig, pri ostalih umetnostih in nenazadnje tudi pred javnimi nastopi.

V tem svetu pa obstaja ena zanka. Če razvijemo dober in uspešen produkt, z njim dobimo tudi naval energije denarja oziroma slave, katere pa naša energijska telesa morda niso navajena, zato bodo v takem primeru avtomatsko zablokirala vizijo uspešnega produkta. Energijsko telo je pač potrebno postopoma privajati na vedno več energije.

Dober primer umetnikov, ki za svoje ustvarjanje iščejo navdihe, so glasbeniki. Ko bo glasbenik komponiral novo pesem, si bo predstavljal, kako jo igra pred navdušenim občinstvom. Za začetek potrebuje izkušnjo, da je že igral pred občinstvom, da si lahko sploh predstavlja svoj naslednji (bolj obiskan) nastop. Nato pa se mora osredotočiti še na publiko in začutiti, kakšen energijski odziv želi z glasbo povzročiti v njihovih telesih. Ali naj publika skače, vriska, umirjeno pleše, so njihova čustva vesela, napeta ali žalostna? Na podlagi te vizije bo lahko dobil navdih za pravo zaporedje tonov, ritem in vse kar spada zraven.

Vesolje se je na začetku poleg vseh delitev razdelilo tudi na aktivni in pasivni pol.  Tudi ta dva pola ne moreta obstajati eden brez drugega. Aktivni pol si je predstavljal kako vpliva na pasivnega (oziroma si je pasivni pol predstavljal, kako aktivni vpliva nanj) s pomočjo vibracije in na teh valovih, predhodnikih glasbe, so se tako oblikovala naša metafizična telesa, vsako na svoji frekvenci. 

Kadar slišimo pesem, ki v našem telesu povzroči odziv, se lahko zavemo, da jo je glasbenik napisal z občutkom in vizijo. Kadar slišimo zimzeleno pesem, vemo, da jo je nekdo napisal z občutkom daleč v prihodnost. Mi nismo izključeni iz tega procesa ustvarjanja, saj se je glasbenik ob komponiranju glasbe moral opreti na naše višje jaze, ki sestavljajo kolektivno zavest in začutiti, kakšna pesem nam bo ugajala. Umetnik ne bi mogel obstajati brez tistega, za katerega ustvarja.

Po drugi strani pa kadar se naše telo na pesem ne odzove, je glasbo napisal nekdo brez vizije – s premalo izkušnjami, v naglici ali pa z uporabo logičnega razmišljanja, ega oziroma svobodne volje.

Kroženje Sonca in planetov nam daje občutek časa

Da imamo na Zemlji občutek časa se lahko zahvalimo Soncu in planetom, ki skupaj sestavljajo pravo kozmično uro. Poleg tega pa so Sonce in planeti tudi vpleteni v spreminjanje energije na Zemlji. Nekdo pač mora prevzeti pobudo. Vsak izmed njih s svojim magnetnim poljem, ki je seveda precej večje od vidnega planeta, po svoje vpliva na energijo na našem planetu. Na primer s tem ko se planet Zemlji približuje, se njegov vpliv krepi in obratno. Vendar pa orbite planetov niso neskončne in se kmalu ponovijo, torej tudi kozmična ura le kroži. Energija, ki jo čutimo iz njihove strani, se torej ponavlja. Najbolj očiten je vsekakor sončev cikel, ki vsako leto povzroči popolnoma enake letne čase in s tem dogajanje v naravi in v nas. Vsako leto je iz stališča sončevega vpliva popolnoma enako prejšnjemu. Torej si ne moremo obetati, da nam bo novo leto prineslo nekaj novega, razen seveda, če bomo sami pri sebi napredovali svojo energijo. Večina ljudi pa tega ne naredi in zaradi enake energije kozmične ure vsako leto ob bolj ali manj istem času počne iste stvari.

Biti v koraku s časom

Če ima še kdo občutek, da mora biti konstantno v koraku s časom si lahko na tem mestu malo odpočije in razmisli, kako realen je sploh čas. Ponavadi to načelo uporabljamo v povezavi z najnovejšo tehnologijo torej se lahko vprašajmo še, kako pomembna nam sploh je tehnologija, glede na to, da se v našem življenju ne bo spremenilo veliko, dokler ne spremenimo energije v nas. Bomo to spreminjanje energije lahko uravnavali z novim računalnikom? Se bomo lahko ženi odkupili za prepir z novo večjo televizijo za v dnevno sobo in pustili ‘času’, da zaceli rane? Bomo poglobili svojo vez z direktorjem, če nas bo ta opazil v novem audiju?

Nekdo bo našel argument, da s tehnološkim razvojem lahko na primer pridelamo večje količine hrane naenkrat. To je sicer res, je pa takšna hrana precej manj kvalitetna od tiste, ki jo je nekdo sam pridelal z veseljem in ljubeznijo do tistega, komur je namenjena. In jo je zato tudi potrebno pojesti v večjih količinah.

Dobro, morda malo karikiram. Seveda ni nič narobe, če si vsake toliko časa privoščimo kakšno tehnološko mojstrovino ali pa hodimo po sadje na tržnico, pomembno je le, da se na to preveč ne zanašamo, da ostanemo v svojem centru, ne hitimo skozi življenje in ne pozabimo na kvalitete kot sta veselje in ljubezen. 

Vse obstaja sedaj

Le na različnih nivojih vesolja. Na izvornem nivoju seveda obstaja vse. Ta celota potem predstavlja potencial za miselni nivo,  kamor se skondenzira le del tega potenciala, ki nato nudi potencial za fizični nivo (vmes so seveda še ostali nivoji). 

Za tistega, ki si želi avto, bi torej lahko rekli, da že ima avto v svoji prihodnosti. Bolj kot si bo živo predstavljal ta avto, večja je možnost, da se bo avto manifestiral tudi v fizični nivo. Kogar je strah, da mu bodo ukradli kolo, ga je strah zato, ker je to situacijo že izkusil v svoji prihodnosti. Šef, ki je konstantno na preži za osebjem, ki zabušava, jih je take že ustvaril v svoji prihodnosti in jih bo slej kot prej take tudi našel v fizičnem svetu. Ljubosumno osebo je partner že prevaral v njeni prihodnosti – prepir se torej lahko kar prične. Hecam se! Sedaj je na njej, da se preneha oklepati te misli, da se ji ne bo to pripetilo tudi v fizičnem svetu.

Vsak od nas ima verjetno tudi dominanten življenjski cilj, ki ga čuti v svoji prihodnosti in kateremu sledi. Občutek tega cilja zna biti tako izrazit, da začutimo energijo navdušenja v telesu, kadar se naše energijsko telo in čakre poravnajo s tem ciljem. Naš višji jaz, ki prebiva izven prostora in časa, nas na tak način na tej poti usmerja. Kadar zaidemo iz zastavljene poti, nas zna tudi opozoriti s kakšno manjšo nezgodo, če močno zaidemo s poti pa z večjo. Kadar se nam približuje nevarnost, nas lahko s kakšnim neželenim pripetljajem zadrži, dokler nevarnost ne mine in nenazadnje, ko svoje poslanstvo na tem svetu opravimo, nam pripravi tudi primeren izhod iz fizikalnosti.

Glede na to, da se naš višji jaz nahaja izven prostora in časa pa se lahko tudi vprašamo, če nismo imeli v tem primeru možnost načrtovanja celotnega življenja še predenj smo se rodili? Je svobodna volja dejansko samo odstopanje od tega pred-pripravljenega načrta? Ali bi koncept svobodne volje sploh lahko obstajal, če ne bi imeli že pripravljenega načrta za življenje, od katerega lahko odstopamo, če želimo? Predlagam, da si pa na ta vprašanja poizkusi odgovoriti vsak sam … in mi sporoči :)

US