Izgubil sem svoj center!

0
537

Da bi bili tisti, ki se ukvarjamo z duhovnostjo, lahko v kakršnokoli korist komurkoli, moramo biti čimbolj v svojem centru. Ko nekomu uspe najti svoj center pomeni, da je pravilno uravnovesil energije dejanj iz preteklosti, za nagrado pa so se mu umirile tudi njegove misli. Na tak način lahko hitro začuti vse energije ostalih ljudi in tudi njihove misli. Ko pa se ta center izgubi, takrat pa … jah …

PANIKA!

Še kar ne vem točno, kaj je tistega dne povzročilo izpad moje tretje čakre in s tem izgubo tega res neprecenljivega občutka uravnoteženosti. Sklepam, da je bil razlog to, da sem kakšen teden nazaj v službi želel na silo uveljaviti svojo voljo. Ko sem na sestanku opazil, da gredo zadeve v (po mojem mnenju) slepo ulico in ker se mi je zdelo, da se vodij projektov ne bo dalo sporazumno preusmeriti v (po mojem mnenju) boljšo smer, sem začel povzdigovati glas in jim nekaj dejstev tudi ‘vrgel naprej’.  Čustveno nabit sestanek je trajal še približno pol ure, dosegel nisem nič, potem pa sem bil še kakšen dan precej razburjen.

Nekaj dni po tem pa se mi je svet počasi začel obračati na glavo. Sprva sploh nisem opazil nobene spremembe, potem pa sem kar na enkrat začutil občutek manjvrednosti. Ko sem v pisarni videl, da so se sodelavci zbrali pri pogovoru, me je nekaj dobesedno vleklo k njim, ker sem se ustrašil, da bodo v nasprotnem primeru pozabili name! Ponavadi se na takšne pogovore res ne oziram, če že nisem spontano vpleten vanje, in se raje posvečam svojemu delu. Takrat pa se tako ali tako nisem mogel skoncentrirati na delo, ker sem ves čas razmišljal, da me bodo sodelavci izločili iz družbe, če se jim ne pridružim! Kar nisem mogel verjeti, da me sami od sebe niso povabili v krog! Počutil sem se nepomembnega, majhnega in brez samozavesti. In oni so bili za to krivi, vsem po vrsti sem hotel zameriti!

Na srečo je moj gnev prekinil telefonski klic od kolegov iz drugega oddelka, ki so me povabili na smučanje na Krvavec. Seveda sem takoj za smučanje, takrat pa sem bil za še precej bolj, ker sem vedel, da je bil napovedan lep sončen teden. Lepo vreme pomeni lepe fotografije, to pa pomeni veliko zavisti in pozornosti od prijateljev na družbenih omrežjih. Ja, točno samo tega sem si takrat želel! Zavisti od sodelavcev, ki me niso povabili v krog in pozornosti od prijateljev in deklet, ki mi največ pomenijo – ker to bi mi definitivno znalo povrniti samozavest (in bog ne daj, da bi kdo od njih pred tem opazil, kako nepomemben sem). Če bi takrat kdo izmed smučarske druščine zatajil, da bi se izlet znašel pod vprašajem, bi ga verjetno znal par ur prepričevati, da naj vseeno gre – seveda pa mu ne bi izdal mojih skritih razlogov!

Na tej točki pa sem se le začel zavedati, da nisem ravno pri sebi. Takih negativnih misli že res dolgo nisem imel. Začutil sem tudi, da me v predelu trebuha, kjer naj bi se nahajala čakra solarnega pleksusa, stiska, kot da bi me nekdo z vrvjo zvezal. Tako da sem se odločil iti ven na zrak in na malico. Ko pa sem vstal izza pisalne mize, sem se začel zavedati, da imam mizo precej našarjeno.

Dejansko je že tri leta v enakem urejenem neredu in to me ni še nikoli motilo. Tisti dan pa sem se ustrašil, da ne bi slučajno prišla mimo direktorica in si zaradi moje nepospravljene mize mislila kaj slabega o meni. “Uroš, meša se ti, čimprej pojdi ven na zrak,” sem si mislil in nemudoma odšel ven iz stavbe in proti Čopovi ulici na malico. Na Čopovi imajo kar pestro izbiro hrane in če se do sitega najem, bom mogoče celo omamil vsa ta negativna čustva, preden mi skopljejo grob. Zaradi velike praznine v trebuhu sem bil tako ali tako že konkretno lačen.  

Poleg velike izbire hrane pa ima Čopova ulica tudi veliko mimoidočih. In zelo nenavaden občutek je bil srečevati ljudi v stanju, kakršnem sem bil tistega dne. Vsi so izgledali precej živi, jaz pa sem se počutil kot duh, ki jih opazuje iz neke druge dimenzije. Spraševal sem se, če sploh vejo, da sem tam, če me sploh vidijo? Občutek sem imel, da če se jim ne bi jaz izogibal, da bi se vsi kar zaleteli vame. Moji možgani pa so se igrali z mano in so mi v uho šepetali izjave, kot so: “Vemo, da nebi smel biti tukaj.” in “Vemo, da si naredil nekaj narobe.”

So bili to res moji možgani ali sem dejansko ujel misli mimoidočih, sem se spraševal. Imel sem občutek, kot da sem po pomoti zašel v neko vzporedno vesolje, kamor nisem bil povabljen in kjer nisem imel česar iskati. Zato mi ni preostalo drugega, kot da si hitro nabavim malico in se čimprej vrnem nazaj v pisarno.

Vse pa bi bilo lepo in prav, če me ne bi na koledarju čakal še en sestanek. Počutil sem se bolj kot svoja senca na zidu, ko sem se s težavo odvlekel proti sejni sobi. Sodelavki sta bili kot vedno vidno navdušeni nad projektom, mene se pa navdušenje sploh ni prijelo. Očitno potrebuješ aktivno trebušno čakro, da se te lahko energije navdušenja kam primejo. “Se bom že naknadno navdušil, ko bom spet pri sebi, do takrat se bom pa pač pretvarjal“, je bil moj načrt.

Kot spodaj na Čopovi, se mi je zdelo, da opazujem dogajanje iz neke druge dimenzije. Spraševal sem se, če bosta kolegici ugotovili, da me v resnici sploh ni tam in kako bosta reagirali v tem primeru? In kako naj jaz odreagiram, če se to res zgodi? Seveda sem močno upal, da jima bo prisotnost mojega fizičnega telesa in pa moji analitično-logični odgovori s pomočjo levega dela možganov, ki je kot vemo brez pravega občutka za sočloveka in za sedanji trenutek, dovolj.

No, na srečo smo ravno levi del možganov v šoli dodobra izurili, tako da se mi je z njegovo pomočjo uspelo izmazati. Sodelavki nista nič posumili, čeprav verjetno tudi iz navade, saj ponavadi z mojo energijo vse štima – no vsaj zdi se mi da. Po sestanku sem potem samo še čakal, da bo ura tri, da sem šel domov. Na srečo si lahko v popoldnevih vzamem dovolj časa zase tako da sem si privoščil dolg odmor v svojem meditativnem kotičku sobe. Nimam pa pojma, kako bi se pa znašel, če bi imel tudi popoldne poln urnik?

Pomagalo mi je globoko dihanje s prepono in osredotočenje na kronsko čakro, ki predstavlja energije in občutke prihodnosti. Celoten dan sem namreč preživel brez dela svoje energije, ki se je očitno izgubil nekje v preteklosti (na tistem originalnem sestanku mogoče). Dejansko sem prehiteval samega sebe.  Slišal sem že ljudi govoriti, da naj brez tretje čakre raje ne zapuščamo doma. Ne bi se mogel bolj strinjati s tem, bi pa dodal še, da se nam lahko v nasprotnem primeru svet zruši na glavo!

Do izleta na Krvavec sem bil potem že nazaj pri sebi in v sedanjem trenutku tako da nisem čutil nobene nuje več, da bi objavljal slike iz preteklosti na spletu. Nisem si pa mogel pomagati, da jih nebi nekaj vseeno naredil. Za vsak slučaj pač :)

US

Deli
Prejšnji članekPadec zavesti
Naslednji članekKako čas ne obstaja