Padec zavesti

0
656

V času pisanja tega članka večina duhovne skupnosti stremi k dvigu zavesti (ascension-u). Glede na trenutno stanje v svetu in v naši kolektivni zavesti, tudi jaz vsekakor menim, da je napočil čas za to. Bolezni, vojne, umori, revščina, onesnaženost okolja in ostale drame so nas že dodobra izčrpali. Človeštvo in naša mati Zemlja trenutno bolj kot karkoli drugega potrebujeta počitek.

Z dvigom zavesti je počitek zagotovljen. Ko na primer enkrat odpustimo vsem, ki so nas v življenju brcnili v koleno ali pa so nam primazali zaušnico, ne kujemo več načrtov, kako jim bomo polomili nos. Naša pozornost in s tem zavest se dvigne iz fizičnega sveta v bolj lahkotni, eterični svet… v svet razburkanih čustev, laži in zamer.  No, mogoče se to komu vseeno še ne sliši ravno najbolj kul, ampak vojne in ostale fizične tegobe smo pa s tem le odpisali!

Da bi bolje razumeli, kaj je to dvig zavesti, si poizkusimo razložiti, kako je prišlo do njenega padca oziroma spusta iz izvornega polja do sem.  Za izvorno polje si lahko predstavljamo kar tisto ničelno točko, iz katere naj bi pri tako-imenovanem velikem poku nastalo to vesolje. S tem, ko se je zavest spuščala, je ustvarjala nove nivoje energije in se razdelila na več bitij. Vsem bitjem pa je ostalo skupno to, kar je tudi definicija zavesti – da se zavedajo svojega obstoja.

Na začetku obstoja vesolja ni obstajalo nič

Če se vsi strinjamo s tem, da je naše vesolje nastalo iz ničelne točke, lahko tudi zaključimo, kaj je bilo na začetku. Nič… Ko se je nič začel zavedati svojega obstoja, se je oblikovala zavest, ki je lahko znotraj same sebe ustvarila karkoli. Vse kar potrebuje zavest, da nekaj ustvari, je mentalna slika želene stvaritve. Sprva so bile kreacije fine energije: misli, pojmi, vizije … postopoma pa vedno bolj nasičene energije: želje, potrebe, čustva … Vse kar zavest ustvari, ustvari znotraj sebe. Tudi prostor je ustvarjen znotraj zavesti in z njim fizična telesa in njihove okončine za interakcijo s prostorom – roke, noge itd.

Človekova eterična telesa so med drugim sestavljena iz pojmov

Če na primer zavest na začetku obstoja znotraj sebe ustvari pojem ‘visok’, je ta pojem v tem trenutku vse, kar obstaja. Ker pojem ‘visok’ obstaja znotraj zavesti, je hkrati tudi njeno telo.  In ker zavest dobesedno je pojem ‘visok’ torej se pojem zaveda svojega obstoja.

Ko človek ustvari nek pojem, na primer veličasten in si tudi zase misli, da je veličasten, ta pojem postane del njegovega eteričnega telesa, del zavesti tega človeka. Če bi mu nekdo rekel, da on ni veličasten, bi človeka zabolelo v eteričnem telesu. Če fizično telo tega človeka umre, njegova zavest še vedno živi naprej kot pojem, ki se lahko tudi reinkarnira v druga fizična telesa.

Deljenje zavesti in dualnost

Da bi zavestno bitje lahko bolje izkusilo, da nekaj je, mora hkrati ustvariti tudi to, kar ni.  Če hoče izkusiti pojem visok, se mora razdeliti na dva dela (dualnost), kjer drugi del predstavlja pojem nizek. Dobili smo torej dve bitji: visok in nizek. Vsako izmed njiju hkrati ustvarja sebe in tudi svoje nasprotje oziroma svoj komplement, ki ga ustvarja zunaj sebe. Eno brez drugega ne moreta obstajati. Po definiciji dualnosti je torej vsaka stvar, ki se nahaja zunaj nas, nam nasprotna oziroma komplementarna.

Eno prvih delitev zavesti je deljenje na ženski in moški (s)pol. Spola se med seboj dopolnjujeta v takšnih lastnostih, ki se nahajajo izven človekovega razuma in jih je zato nemogoče opisati. Vemo pa, da eden brez drugega ne moreta obstajati. Vsak od njih ustvarja svoj komplement v svoji popolni viziji izven sebe v partnerju. Ko se spola združita v orgazmu se njuna zavest dvigne do točke, kjer se je razdelila, ki pa je zelo blizu začetni ničelni točki, zato par preplavi občutek notranjega miru. V tem stanju nihče od njiju ne čuti želje po ustvarjanju. Na podlagi tega sklepamo, da se je zavest ločila na takšna dva pola zato, da bi imela motivacijo za nadaljnje ustvarjanje. To deljenje pa se tudi ponovi vsakič takoj po orgazmu. Ko sta spola ločena, ustvarjata v želji, da bi ponovno pridobila pozornost nasprotnega spola. Bližje, kot sta si moški in ženska v tem življenju, višja in bolj vseobsegajoča je njuna zavest in bolj mogočne so lahko zato njune kreacije.

V človeškem telesu je precej težko doseči popolno združitev spolov. Vmes lahko pride že minimalna razlika v eteričnih telesih para na primer: eden izmed njiju ima rad mandlje, drugi pa jih iz nekega banalnega razloga sovraži. In tudi drugače ni ravno najlažje stlačiti polovico vesolja v eno človeško telo.

Svet zunaj sebe ustvarjamo z usmerjeno pozornostjo

Vsako zavestno bitje ima sposobnost ustvarjanja sebe in svoje okolice. Okolico ustvarjamo tako, da tisti zadevi, ki nam je všeč, namenimo več pozornosti. S tem ji dovajamo energijo in poskrbimo, da zadeva ne zamre. Kadar je neka stvar deležna zelo veliko pozornosti, se zaradi tega poveča oziroma se njen duh razširi. Sočloveka s pozornostjo ne samo ustvarjamo ampak tudi usmerjamo, ker mu namenimo pozornost le takrat, ko počne to, kar je nam všeč. Večina nas na žalost še vedno nameni preveč pozornosti ljudem v situacijah, ki nam niso všeč in se potem na njih jezi, ko se te situacije ponavljajo.

Tudi mi smo lahko deležni pozornosti drugih bitij. Pozornost nam prija, ker nas drugi z njo ustvarjajo in si torej tako zagotavljamo svoj nadaljnji obstoj. Biti nekaj časa v centru pozornosti zna biti precej zasvoljivo. Zelo hitro lahko tudi pozabimo, da imamo kot zavestno bitje vso možnost ustvarjanja samih sebe. Večina ljudi si zato neprestano poizkuša pridobiti pozornost ostalih ljudi. Ne zavedajo se, da bi spontano dobili vso potrebno pozornost, če bi raje ustvarili same sebe take, da bi bili zgled ostalim. In ena izmed takih lastnosti je neodvisnost, kar pomeni, da nismo odvisni od njihove pozornosti. Vsak si tudi želi družbo neodvisne osebe, ki se vanj ne vtika in nas bo zato ustvarjal dalje. Z drugimi besedami, spontano bomo deležni njegove pozornosti.

Dojenčki za svoje preživetje nujno potrebujejo pozornost. Če je ne bodo dobili, si jo bodo z jokom zagotovili. Frekvenca joka je tako prodirajoča, da zagotovi pozornost še tako zaposlene osebe. Vsak otrok torej začne svoj obstoj na tem svetu na zelo negativen način in popolnoma pozabi, da za svoj obstoj ne potrebuje pozornosti od drugih.

Dualnost največkrat ni najboljša izbira

S tem, da zavoljo izkušnje, da nekaj smo, zraven ustvarimo še to, kar nismo, ni nič narobe. Težava nastane takrat, ko pozabimo, da ustvarjamo tudi zunanji svet in ga začnemo podcenjevati, sovražiti ali pa se proti njem celo boriti.

Oziroma če si želimo izkusiti bogastvo, mir in poštenost, pa zavoljo tega projiciramo revščino, vojne in nepoštenost v zunanji svet. Nepoštenost se potem nakopiči v institucijah, kot je država, ki potem nima druge izbire kot pa da nas poizkuša opehariti takoj, ko dobi to možnost. Še zdaleč ni pomembno, katera fizična oseba je v določenem času del te institucije, ker bo tako ali tako spontano ravnala tako, kot ji naroča ta energija.

Tudi določeni poklici zahtevajo svoje negativne projekcije. Zdravnik mora projicirati, da so ljudje bolni, učitelj, da nihče nič ne zna, avtoklepar, da prihaja do prometnih nesreč, policist, da prihaja do zločinov itd.

Bolje je seveda, da se dualnosti, če se le da, izognemo in tudi zunaj nas ustvarjamo svet, kakršnega si želimo zase.

Kolektivna zavest in paralelna vesolja

S tem ko vsak od nas ustvarja svet zunaj sebe, projicira energijo v tako-imenovano kolektivno zavest. Narod na tak način definira na primer kako naj se vedejo poslanci, kako uspešni bodo športniki oziroma kakšne nanizanke ali pa resničnostne oddaje naj se še na prej predvaja.

Vendar pa tisti, ki je malo bolj pozoren na odziv kolektivne zavesti na naše misli, hitro lahko ugotovi, da se kolektivna zavest odziva zelo hitro, pa četudi je bil samo on tisti, ki je spremenil svojo projekcijo misli vanjo. Logično bi sklepali, da bi morali za spremembo česarkoli v kolektivni zavesti vsi ljudje spremeniti svojo projekcijo.

Naše vesolje ima namreč precej več dimenzij, kot jih lahko neposredno zaznavamo in ena izmed teh je četrta dimenzija, ki predstavlja neskončno število paralelnih tridimenzionalnih vesolj, ki se med seboj razlikujejo v stanju kolektivne zavesti in s tem tudi fizične realnosti. To so dokazali tudi že pri fiziki, v t.i. kvanti mehaniki.

Vsako zavestno bitje ima torej na razpolago svoje paralelno vesolje, ki si ga lahko prikroji po svojih željah. Kar spomnimo se, česa vsega smo se navdušeno lotevali v preteklosti oziroma čemu vsemu smo posvečali pozornost in kako je ta stvar potem postajala vedno bolj popularna.

In dejstvo, da ustvarjamo in sebe in svet zunaj nas, kar naenkrat postane velika odgovornost.

Ker je paralelnih vesolj neskončno, se lahko po pomoti ali pa namenoma priklopimo na kakšnega, ki si ga je izmislil kdo od naših prijateljev. Na primer če tečemo po ledu, ker čutimo, da nam bo uspelo priti čezenj brez padca, naš prijatelj pa nas v strahu gleda in projicira, da nam bo spodrsnilo, imamo kar na enkrat na razpolago tudi to možnost. Temu zavedanju paralelne realnosti, ki nam jo je prijatelj projiciral, rečemo telepatija.

Meja med nami in našim nasprotjem oziroma komplementom

Meja med našim fizičnim telesom in našo fizično zunanjostjo je zelo očitna kar pa ne moremo reči za meje naših eteričnih teles. Če imamo v svojem mestu vsi radi lokalno hokejsko ekipo, vsi izven mesta pa ne, potem je meja med nami in zunanjim svetom na tem duhovnem nivoju rob mesta.

Po definiciji dualnosti doživljamo vse, kar je zunaj našega telesa, naše nasprotje oziroma naš komplement. Če imamo na primer zelo radi mandlje, hkrati lahko nehote projiciramo na vse ostale ljudi, da jim mandlji niso všeč. Želeli jih bomo navdušiti nad mandlji tako, da bomo poudarjali, kako dobri so, s tem pa bomo samo še poudarili njihovo stališče, da jim mandlji niso všeč. Rezultat takšnega načina obnašanja bo lahko samo tak, da bodo vsi v naši bližini sovražili mandlje. Vemo že, kaj je lahko posledica tega, če naša mandljev-sovražna hčer sreča fanta, ki pa jih ima rad. Bolje si ga je torej vzet “na izi” in tiho uživati v svojih mandljih in ne projicirati, da jih ostali ne marajo. Raje si predstavljajmo in projicirajmo, da nekdo zaprosi za enega in meja med nami in našim komplementom se bo tako premaknila. Ta oseba bo v duhu afinitete do mandljev postala del nas.

Če nam je bil nek film zelo všeč, tudi lahko z našim pretiranim navdušenjem povzročimo, da ostalim ne bo všeč. Njihovo mnenje bo zapečateno še preden si bodo film dejansko ogledali. Zapečatili smo ga mi sami, ko smo iz navade zunaj sebe ustvarili svoj komplement. Vendar nič hudega, saj je tudi naš komplement del naše zavesti brez katerega naše navdušenje ne bi moglo obstajati. Ponovno smo torej v nekem pogledu ustvarili in sebe in tudi svojo zunanjost. Ko se bodo prijatelji vrnili iz kina, nam bodo povedali, da je bil film povprečen in vsi bodo imeli tudi polno argumentov, zakaj. V žaru trenutka nam bodo šli na živce in mislili si bomo, s kakšnimi egi imamo opravka. To pa tudi ni daleč od resnice.

Meje med nami in našim komplementom ne moremo prečkati

In to velja z obeh strani. Mi ne moremo kar na lepem biti nekaj, kar nismo. In tudi tisto, kar je izven nas, ne moremo kar prinesti čez mejo v naš prostor. Naj pojasnim: če iščemo zaposlitev v podjetju, ki nam ni všeč, torej “izven nas”, nas tam nikakor ne bodo sprejeli. Vodstvo bo čutilo, da njihovem podjetju ne pripadamo in nas bodo zavrnili, tudi če jim bomo pokazali vse potrebne papirje in dodatke kot so na primer priporočilo predsednika države ipd. Lahko se sicer zgodi, da nas sprejmejo, ampak se nas bodo po poizkusnem obdobju vseeno znebili, ker nas pač niso začutili.  Takrat se pa le vprašajmo, ali se sploh splača zgubljati čas in se prijavljati na delovna mesta, ki nam niso všeč.

V nasprotno smer tudi ne moremo prečkati meje. Recimo, da smo pravkar ustvarili nov produkt, ki nam je zelo všeč. Če bomo poizkusili ostale ljudi prepričati v to, bomo s tem projicirali,  da jim produkt ni všeč. V takih primerih moramo iti raje nekaj nivojev višje in raje kar neposredno misliti in s tem projicirati, da je tudi ostalim produkt všeč potem pa pustiti, da se spontano nalezejo našega navdušenja. Najbolje je pa seveda razvijati produkt že v začetku z vizijo, da je vsem všeč.

Marsikomu izmed nas je všeč ideja o bogastvu oziroma o finančni preskrbljenosti, ki jo vidimo v zunanjem svetu. Večina nas torej konstantno išče možnosti, kako bi vnesli nekaj bogastva v naše življenje, pa le redko komu to uspe. Težava je v tem, da se v sebi počutimo revne in ta občutek definira naš svet. V takem stanju je dobesedno nemogoče zaiti v situacije, ki bi nas naredile premožnejše. Nemogoče je srečati premožne ljudi, ki bi nam lahko ponudili dobro plačano službo, ker nismo na isti frekvenci in se torej ne gibljemo v istih krogih. In tudi če se z njimi srečamo, imamo med sabo preveč različno energijo, da bi sploh prišlo do kakšne pod-površinske interakcije.

Edini način, da dobimo, kar želimo, je vedno ta, da najprej v samem sebi prilagodimo svoja prepričanja, občutke in energijo. V prvem primeru moramo najti razlog, da nam postane podjetje všeč, v zadnjem primeru pa moramo najti način, kako se počutiti premožnejše. Ko bomo ta dva občutka tudi ponotranjili, bomo premaknili mejo in izkusili to, kar smo si zaželeli.

Ego nas želi ohraniti unikatne

Prijatelj nas je ravno hotel na vsak način navdušiti nad filmom in nam s tem vprogramiral svoj komplement – da nam film ne bo všeč. Naš ego je zelo zadovoljen, ker se sedaj v tem pogledu ločimo od nekoga, to pa za naš ego pomeni, da obstajamo. Če bi bili po drugi strani v vseh možnih pogledih zliti s kolektivno zavestjo, bi to za ego pomenilo smrt. V nobenem pogledu se nebi ločili od celote, dejansko ne bi obstajali.

Zato naš ego vedno išče svoje unikatne poglede na vsako stvar, na vsako kreacijo. Tudi kadar o neki stvari nimamo izrazitega mnenja, bo naš ego poskrbel, da ga bomo pri pogovoru zavzeli in to takšno, ki nas bo naredila čimbolj unikatne. In to mnenje, ki smo ga v nekem kratkem trenutku zavzeli, bo potem krojilo naše življenje in prihodnost in morali ga bomo tudi zagovarjati. 

Jinx

Večina nas verjetno ve, kaj je to jinx. Če kakšno našo željo prehitro delimo z ostalimi, pa četudi so to naši prijatelji, si s tem zmanjšamo verjetnost, da se nam bo ta želja uresničila. Razlog je preprost: vsi, ki so za našo željo izvedeli (in imajo v sebi še nekaj ega) so avtomatsko prevzeli nasprotujoči pogled in sicer, da se naša želja morda ne bo uresničila. S tem so začeli projicirati tudi primerno prihodnost, ki je v nasprotju z našo željo.

Posipati se s pepelom

Zato se je načeloma vedno bolje posuti s pepelom in raje reči: “Oh, kaj pa če mi ne bo uspelo …”, da dobimo v odgovor nekaj podobnega kot je “Ah, zakaj ti ne bi uspelo. Seveda ti bo uspelo!”.

Obratna psihologija

In verjetno tudi vsi poznamo izraz obratna psihologija. Na marsikoga pač lahko vplivamo samo tako, da mu rečemo, da nečesa ne sme narediti. Takrat njegov ego prevzame nasprotno stališče in ta oseba posledično stvar naredi.

Moje vprašanje pa je sledeče: je še kdo od vas naveličan živeti na tak na glavo obrnjen način?

Ego nima občutka

Vsakdo izmed nas je na vsakodnevni ravni popolnoma zaposlen s svojim življenjem in ustvarjanjem. Tudi ko sedimo v kavču, lahko razmišljamo o tem, kaj vse imamo možnost doživeti naslednji dan. Kako bomo prebelili sobo, kateri hrib bomo obiskali in s kom oziroma če bomo morda celo našli mir za pisanje svojega članka. Ker v našem tretjem očesu čutimo mir, se lotimo pisanja članka, ko nam pozvoni na vratih. Soseda je iz želje po pozornosti prišla na obisk, pove pa nam tudi, da so jo zavrnili na razgovoru za službo. Zraven nam izda še, da si tako ali tako ni želela delati v tistem podjetju. Potem pa nas povabi še takoj k sebi domov na čaj, na kar pa mi res sploh pomislili nismo.

Egocentrična oseba ne razume, da mora pred obiskom poizkusiti začutiti, če je pravi čas za obisk. Ne razume tudi, da se fizično telo vsake osebe nahaja tam, kjer ga je le ta predvidela nekoliko pred tem časom. In da ga kar tako na lepem ni moč premakniti. Oziroma se ga lahko premakne, ampak na škodo fizičnih čaker oziroma njihovega ravnovesja. Egocentrični osebi je pomembna samo pozornost sočloveka in za to ga je kadarkoli sposobna vreči iz njegovega življenjskega ritma. Ne ozira se na občutke svojih višjih energijskih in eteričnih teles, zato le ta otopijo.

Tudi mi smo lahko ustvarjeni kot komplement

Če se bomo grebli za pozornost soljudi v upanju, da nas bodo oni z energijo pozornosti ohranili pri življenju, nas bodo velikokrat ustvarili kot svoj komplement. Vprogramirali nam bodo mnenje, da nam mandlji niso všeč, da nam nek film ne bo všeč in tudi njihovih produktov morda ne bomo več marali. Vsa ta zavzeta mnenja bomo morali živeti in izkusiti njihove posledice. Če že ne znamo sami sebe ustvarjati oziroma ohranjati, nas bodo pa pač drugi ustvarili po svojih željah.

Namesto prizadevanja za pozornost ljudi se raje odpravimo po energijo v naravo ali pa se kar neposredno izpostavimo Soncu. Zemlja in Sonce nas tako ali tako nesebično ustvarjata popolne že od začetka življenja.

Ego je darilo, ki smo ga dobili na začetku našega obstoja

Ideja je bila očitna. Vsako bitje dobi za darilo ego, ki ga bo naredilo in ohranjalo čimbolj unikatno. Vsem nam je bilo takoj jasno, da se bo vesolje lahko zaradi tega darila zelo razširilo in bo tudi čimbolj pestro in zanimivo, zato smo darilo z veseljem sprejeli. In ko smo družno odprli škatle s tem darilom, je vesolje dejansko razneslo. Podobno kot pri smrkcih, ja!

Ego bo med drugim tudi poskrbel, da bo bitje vsako zavzeto stališče ohranjalo čim dlje in tako hočeš-nočeš poskrbelo za čimveč različnih situacij in izkušenj. Vsi vemo, da če smo primorani izpustiti zavzeto stališče oziroma priznati, da smo se motili, nas ego boli, da je joj. V egu je tudi zapisano, da prenehanje ohranjanja svojega unikatnega stališča in zlitje s celoto pomeni konec obstoja za to unikatno bitje. Kar je iz tega vidika tudi res.

S tem, ko nenehoma zavzemamo unikatna stališča, da bi se počutili žive, pa se vedno bolj oddaljujemo od celote. Vedno bolj se počutimo osamljene v svojih prepričanjih. Večji, kot imamo ego, bolj osamljeno se počutimo. Ego je torej tudi sredstvo, s katerim bitje izkusi občutek samote, edinstvenosti, občutek enega jaza. Ker se zaradi ega počutimo vedno bolj osamljene, si vedno bolj prizadevamo za pozornosti ostalih ljudi in postajamo negativni. Egocentričnost in negativnost hodita z roko v roki. Večji, kot imamo ego, bolj smo negativni in obratno – več, ko s svojo negativnostjo pridobimo pozornosti zunanjega sveta, večji postane naš ego. Vse skupaj pa je na tak način zasnovano samo zato,  da je vesolje čimbolj pestro oziroma se s tem, ko bitja zavzemajo vedno nove vidike in kujejo nove ideje, vesolje širi.

Vsi pa se lahko strinjamo, da živeti z egom ni ravno mačji kašelj. Konstantni občutek samote človeka lahko zlomi, posledica negativnosti pa so vedno energijske blokade (blokade zunanjega sveta) v telesih in zato bolezni. Na našo srečo pa se tam gori tega zavedajo.

Sončevi cikli

Moč energije, ki jo oddaja naše Sonce, v tem trenutku veča in Sonce postaja svetlejše. Znanstveniki so namreč opazili ogrevanje ne samo našega planeta ampak tudi vseh ostalih planetov v našem osončju. Tudi spekter svetlobe, ki jo Sonce oddaja, naj bi se razširil, saj naj bi njegova barva postajala vedno bolj bela. Na Zemlji je torej prisotne vedno več sončeve energije in to bo bržkone povzročilo upad negativnosti pri vseh bitjih, transcendenco njihovega ega in s tem dvig zavesti na osebni in kolektivni ravni.

Kaj točno se dogaja, še ni javno znano. Veliko je govora o ‘velikem letu’, ki traja približno 26.000 let in naj bi se po predvidevanju majevskega koledarja končalo ravno leta 2012. V tolikem času naj bi se precesija Zemljine osi ravno enkrat zavrtela. Sicer se precesija osi ne sliši ravno zadosten razlog za trenutno dogajanje na nebu, zato je meni ljubša hipoteza, da Sonce, tako kot marsikatero drugo osončje, v času velikega leta zaokroži okoli svoje binarne zvezde. Bližje, kot bi bilo Sonce svoji binarni zvezdi, hitrejše bi se po vseh fizikalnih zakonih moralo gibati. Če pogledamo zvezde v galaksiji, vidimo, da so svetlejše tiste, ki so bližje centra in se gibljejo hitreje. Morda je razlog za svetlost zvezde ravno hitrost gibanja in s tem trenja s temno materijo, katera naj bi prežemala prazen prostor?

Niti ni pomembno, kako točno Sonce povzroči svoj energetski cikel, pomembno je le to, da se ga začnemo zavedati. Osončje je zasnovano na tak način, da kolektivna zavest bitij, ki ga naseljujejo niha. Kadar zavest pada (descension), bitja postajajo negativna in se zaradi tega med seboj v vseh pogledih oddaljujejo. Ko pa se zavest dviga (ascension), bitja postanejo pozitivna in se ponovno združijo. S tem, ko transcendirajo svoj ego se začnejo zavedati življenjskih izkušenj vseh ostalih bitij. Med seboj se začnejo razumevati, priznavati in spoštovati. Ugotovijo, da so v osnovi eno bitje, ena zavest. To je tudi čas za oddih in ozdravitev njihovih teles.

Pri naslednjem padcu zavesti pa bodo bitja zbrane izkušnje uporabila za nadaljnje ustvarjanje skozi svoj, zaradi negativnosti novo pridobljen občutek edinstvenosti, svoj ego. In to je glavna ideja teh ciklov, ki iz višjih vesoljnih dimenzij dejansko izgledajo kot pisani fraktali energije.

Indikatorje, da so na Zemlji že pred nami obstajale napredne civilizacije najdemo povsod. Najbolj očitne so seveda piramide in ostali starodavni templji, za katere dejansko ne vemo, kako jim jih je uspeli postaviti. Nihče niti točno ne ve, kdo in kako je naredil kristalne lobanje, kdo je sestavil horoskop, kaj je res in kaj ne, ko je govora o Atlantidi in kako so bila napisana visoko duhovna besedila, kot je Biblija, katerih vsebino si še danes ne znamo v celoti razložiti.

Kako se nam je uspelo oddaljiti od celote

V času padca zavesti smo torej vsi postali negativni in egocentrični. Bolj in bolj smo se odrezali od zunanjega sveta in že davno pozabili, da ga tudi mi sami ustvarjamo. Naša zavest je postajala vse manjša in manjša in na koncu smo se zavedali samo še našega fizičnega telesa pa še tega smo nehali uporabljati v celoti. Biologi so prišli do zaključka, da v tem trenutku uporabljamo samo kakih 10 odstotkov možganov in približno enako mero DNK-ja.

Od celote se nam je uspelo oddaljiti s presenetljivo veliko negativnimi dejanji. Nekaj sem jih izpostavil in pokomentiral spodaj. Med njimi je precej takšnih, ki niso očitno negativna, in se pokažejo v svoji pravi luči šele, ko se nam zavest dvigne. Skupna lastnost vseh naštetih dejanj pa je ta, da vsa povzročijo neuravnoteženo razmerje med nami in zunanjim svetom, za katerega pa sedaj že vemo, da ga tudi mi sami ustvarjamo.

Borba proti nečemu

Če se hočemo proti nekomu boriti, ga moramo najprej tudi ustvariti. Kdor se bori proti nasilju, projicira nasilje v kolektivno zavest. Enako velja za boje proti drogam, vojnam, terorizmu, boleznim … boj proti raku je sedaj napovedan že za cel teden … da ne rečem “svašta”! Katerakoli izmed teh stvari je ustvarjena istočasno, ko se odločimo proti njej boriti.

Trud

Kadar si mislimo, da se moramo za dosego določenega cilja potruditi, s tem projiciramo zelo težko pot do cilja, polno preprek. In potem smo se dejansko primorani boriti z vsemi preprekami, katere smo si sami postavili na pot.

Mislimo si raje, da bomo cilj zlahka dosegli in se nam zanj ne bo potrebno nič truditi, saj je tudi takšna pot do cilja seveda možna. Pozabimo na prepričanje, da smo poplačani le, če smo se za svoj rezultat potrudili.

Prepričevanje

Naučili smo se že, da s prepričevanjem samo utrdimo nasprotno stališče osebe, katero želimo v nekaj prepričati. Če si ne bi mislili, da tej osebi karkoli pač že, ne bo všeč, nam jo ne bi bilo potrebno prepričevati.

Nadzorovanje in jeza

Pri nadzorovanju projiciramo in se bojimo, da zunanji svet morda ne bo ustrezal našim željam, torej naši notranjosti. Vsekakor se bo to, česar se bojimo, tudi zgodilo, ker mi ustvarjamo ta zunanji svet. Ko pri nadzorovanju opazimo pričakovano nepravilnost in se na vpletene razjezimo, se s tem še dodatno oddaljimo od njih.

Skrb

Zakaj bi nas skrbelo za kogarkoli, če pa smo mi tisti, ki ga z našo pozornostjo ustvarjamo in usmerjamo. Ko nekomu povemo, da nas skrbi zanj, mu samo pokažemo, da si v bistvu zanj predstavljamo le najslabše.

Učenje drugih 

Kadar pomislimo, da moramo nekoga nečesa naučiti, hkrati projiciramo, da on tega ne zna. Bolj, kot se bomo trudili, da ga naučimo, bolj mu bomo poglobili prepričanje, da nima pojma.

Kadar na primer pri košarki učimo neko veščino pri preigravanju, si moramo živo predstavljati, kako jo učenci izvedejo v popolnosti in jih na tak način telepatsko usmerjati. Ne projicirajmo, da jim ne gre. Enako velja za katerokoli znanje, ki ga želimo prenesti na ostale.

Pohvala in nagrajevanje

Pohvaliti nekoga oziroma delati “big deal” iz njegovih dejanj in uspehov nas samo izda, da smo si pravzaprav predstavljali ravno nasprotno in da smo dvomili vanj. Pohvala velikokrat za seboj pusti tudi priokus želje, da bi nas nekdo rad kontroliral. Enako velja za nagrajevanje.

Distanciranje 

Vsake toliko naletimo na okoliščino, ki nam ni všeč in se potem želimo od nje distancirati. Lahko se sicer poizkušamo distancirati, ampak se s tem poizkušamo distancirati samo od samih sebe, saj smo okoliščino sami ustvarili in jo pripeljali v naše življenje. Misel nanjo bo prisotna v naši glavi dokler se ne bomo vdali in se z njo soočili. Zato ne odlašajmo in se z vsako okoliščino soočimo raje takoj.

Zavračanje

Kadar nam nekdo nekaj prinese je bolje, če se nočemo od njih v duhu odtujiti, podarjeno sprejeti. Tudi, če se nam zdi, da imajo nekaj za bregom, saj nikjer ne piše, da jim moramo sedaj vrniti uslugo. Če pa nam bodo slučajno kdaj ‘vrgli naprej’ pa jim povejmo, da smo njihovo darilo sprejeli iz dobronamerne vljudnosti.

Priseganje 

Kadar silimo nekoga v prisego, mu s tem ne povemo samo tega, da mu ne zaupamo. S tem mu povemo tudi, da si ga dejansko že predstavljamo, kako nas bo prevaral. Če si ga ne bi predstavljali v tej luči, ne bi potrebovali njegove prisege, ki je tako-ali-tako ničvredna, ker bo energija naše projekcije precej močnejša in bo vseeno povzročila nam neljubi rezultat.

Zamera

Če nas nekdo prevara se, namesto da mu zamerimo, raje vprašajmo, če smo slučajno mi z našimi mislimi in projekcijami to povzročili. Ponavadi je odgovor da, zato mu odpustimo.

Deljenje opazk

“Oho, poglej, poglej” ali pa kaj podobnega slišimo pogosto iz ust ljudi, ki jih v zunanjem svetu kakšna okoliščina preseneti in nam s tem povedo, da so si okoliščino predstavljali drugače in da v duhu niso del trenutne okoliščine. Če bi jo raje tiho sprejeli takšno, kakršna že pač je, bi se lahko hitreje povezali z njo.

Analiziranje in razmišljanje

Analiziranje situacij, ki smo jih sami ustvarili v zunanjem svetu, se že sliši nesmiselno. Namesto da analiziramo, raje prevzemimo odgovornost za vse situacije in se s tem ponovno povežimo z našim zunanjim jazom. Če prevalimo odgovornost na druge, smo s tem izgubili stik z nami.

Čas, ki ga porabimo za analiziranje in razmišljanje, pa raje porabimo za vizualiziranje in projiciranje najboljše možne prihodnosti.

Sram in zadržanost

Kako se bo okolica odzvala na nas in naša dejanja je naša izbira. Zato nas ni treba biti ničesar sram oziroma se nam ni treba nikoli zadrževati v strahu, da nas bo morda sram.

Vsiljevanje volje

Je zelo očitno negativno dejanje, s katerim se še najbolj odrežemo od zunanjega sveta. Kdor vsiljuje voljo si očitno predstavlja popolnoma drugačen razplet dogodkov, ki pa ga more nujno na silo spremeniti, preden bo prepozno. S tem, da je vsilil voljo, bo dobil le kratkoročen rezultat, na dolgi rok pa bo seveda primoran izkusiti posledice svoje projekcije.

In še bi lahko naštevali … Morda bi lahko nekdo naredil spisek vseh pogostih človekovih dejanj in vsakega na podoben način preučil, če je notri kakšna negativna lastnost, s katero se oddaljimo od zunanjega sveta.

 

Dobro, verjetno sem vsaj stokrat omenil, da vsako zavestno bitje ustvarja sebe in tudi svet okoli sebe. Zdi se mi, da je pač prišel čas, da se začnemo tega ponovno vsi zavedati. S tem, ko smo to pozabili, smo si v svoje življenje vnesli polno negativnosti, zaradi katere je naša zavest močno padla. V našem osončju je trenutno doba dviga zavesti in ena izmed nalog, ki jo moramo opraviti, da nam to tudi uspe, je odpraviti vse naše negativne lastnosti in ponovno uravnovesiti naš notranji in zunanji svet. Mimogrede, informacije o razmerju teh dveh svetov v našem telesu hranijo čakre. Te energijske centre je možno ozavestiti in jih kar neposredno uravnovesiti s praksami kot so telovadba, pravilno dihanje, meditacija in na primer joga.

Kako točno pa pravilno dihanje vpliva na to, da nas je posledično manj sram, si pa lahko vsak sam poizkuša razložiti. Jaz vam lahko izdam le to, da je vse povezano. In da smo vsi v osnovi eno bitje! (mežik)

US