Egocentričnost na višjih nivojih zavesti

0
3271

Verjetno smo že prav vsi imeli kdaj v življenju opraviti z osebami, ki so nam tako ali drugače vsilile svojo voljo. O njih smo si nato oblikovali mnenje, da so negativne, da jim je mar samo zase oziroma da imajo velik ego. Na energijskih nivojih so nas izčrpavale zato druženje z njimi ni bilo najbolj prijetno in raje smo se jih začeli izogibati. Da, govorim o egocentričnih ljudeh.

Razlog za egocentričnost

V človeškem telesu lahko oseba izkusi pozitivno življensko naravnanost in tako izkusi povezanost najprej z okolico in kasneje morda tudi z celotnim vesoljem. Lahko pa seveda poizkusi tudi negativno naravnanost in se na tak način dobesedno odreže od okolice, vesolja in tako izkusi globoko osamljenost. Medtem ko pozitivna oseba lahko brez težav vpliva na svojo okolico, ker je z njo energijsko povezana, pa negativna oseba spontano ne more vplivati na popolnoma nič, zato se mora posluževati drugačnih taktik. Da bo dosegla svoje, bo:

  • uporabljala jezo
  • spodbujala občutek krivde
  • spodbujala ljubosumje
  • dosegala razne cilje izključno z namenom, da bi se z njimi pohvalila
  • povzdigovala glas in skakala v besedo
  • izsiljevala in prepričevala
  • kradla in ubijala
  • kovala skrivne načrte, zarote
  • prirejala prireditve, tekmovanja in igre, kjer bo lahko animirala in kontrolirala udeležence
  • si izmišljevala pravila, predpise in zakone, da bi umetno dosegla kontrolo nad čim večjim številom ljudi

Takšna osebi seveda pravimo, da je egocentrična. Žene jo večna želja po energiji oziroma pozornosti, ki jo zaradi svoje negativnosti ne dobi spontano od okolice, ker je od nje odrezana. Negativnost oziroma egocentričnost torej med drugim pomeni, da moramo na silo črpati energijo iz naše okolice in soljudi. Problem pri negativnem načinu življenja je ta, da je treba konstantno ohranjati svoj umetno pridobljeni vir energije, ker energija, pridobljena na tak način, hitro izpuhti oziroma se vrne k njenemu lastniku. To pa zna biti precej naporno za duha in telo. Fizično telo, za katerim stojijo negativne čakre, namreč zaradi neurejene energijske oskrbe začne razvijati bolezni. Na tem mestu imajo osebe na negativni življenjski poti možnost, da se začnejo zavedati svoje negativnosti, sprostijo svoj negativni energijski primež do soljudi in se obrnejo v pozitivno smer. No nekatere osebe vseeno raje najdejo način za še večjo kontrolo ljudi, za še večji energijski fiks.

Negativnost na višjih energijskih nivojih

Verjamem, da ste se vsi, ki ta članek berete, v življenju že začeli zavedati zgoraj naštetih negativnih aspektov in ste jih tudi že v večji meri odpravili, zato jih lahko pustimo na miru. Čas je namreč, da se posvetimo in začnemo zavedati bolj finih aspektov naše podzavesti, ki so tudi lahko pozitivno ali pa negativno naravnani. Slednji seveda tudi pri soljudeh pustijo občutek, da smo jim vsilili svojo voljo oziroma delovali egocentrično.

Krivo je naše napačno znanje o našem vesolju. V prejšnjih člankih sem že govoril o tem kako je vesolje nastalo, kako močno smo ljudje med seboj povezani in da naše misli in naša energija nista omejeni samo na naše telo. Na nivoju naše šeste čakre, tretjega očesa, smo vsi ljudje telepatsko povezani med seboj in dejansko ni pomembno, koliko smo med seboj fizično oddaljeni. Kdor tega ne čuti, ima ta aspekt še negativen in še vedno izkuša svojo odrezanost od celote. Po drugi strani pa so nas v šolah pomanjkljivo izobrazili o tem, kaj je vesolje in kako deluje, in zato se nas večina sploh ne potrudi, da bi se tega aspekta začela zavedati in ga oživeti. 

Krivo je tudi naše prekomerno razmišljanje in analiziranje s katerim se vedno zakalkuliramo in posledično delujemo v nasprotju z energijo in nehote izpademo egocentrični. Vsak izmed nas ima namreč na razpolago vsa potrebna metafizična telesa, s katerimi lahko raje, namesto analiziranja, natančno začuti, kaj se okoli njega dogaja. Kar se pa naših misli tiče – vemo, da misli ustvarjajo to vesolje in vse naše izkušnje v njem, zato nam nikoli ni potrebno skrbeti za karkoli. Vse kar moramo narediti je, da ne razmišljamo o stvareh, ki jih ne želimo izkusiti.

Nehajmo torej razmišljati in začnimo stvari čutiti. Ker v nasprotnem primeru lahko zaidemo v podobne situacije:

  • Naša hčer se je sprla s svojim fantom in se o tem trenutno noče pogovarjati z nami in mi to tudi dobro čutimo. Vendar pa se na naše občutke ne oziramo in vseeno z vsemogočimi vprašanji silimo vanjo. Namesto, da bi ji zaupali, zaradi naših lastnih skrbi vsiljujemo svojo voljo in se hčeri verjetno tudi zamerimo.
  • Naš sorodnik si je izbral precej drugačno življenje in sedaj z njim nimamo več veliko skupnega. V našem tretjem očesu bi lahko začutili, da smo si v danem trenutku preveč različni, da bi se srečali, ampak ker je naš sorodnik, se vseeno prikažemo na njegovih durih. Ker smo se mi počutili osamljene, smo mu ravno vsilili svojo prisotnost in ga ujeli nepripravljenega.
  • V pogovoru s prijatelji govorimo o situacijah, ki so se zgodile na našem delovnem mestu. Ker imamo tako zelo zaprto šesto čakro, ne čutimo, da jih tematika ne zanima in da se na smrt dolgočasijo. Ne čutimo tudi, da se samo iz vljudnosti pretvarjajo, da jih zanima.
  • Naša žena je po pospravljanju stanovanja pospravila sesalec na mesto, za katerega je čutila, da je najbolj primerno zanj. Mi analitično pridemo do zaključka, da mesto ni primerno in ga prestavimo nekam drugam, ne da bi ženino dejanje poizkušali začutiti in razumeti. Cel hudič bo seveda nastal pr bajt, ampak ne zaradi primernosti mesta za sesalec, temveč zaradi naše vsiljene volje.

Naštetih situacij se je torej bolje lotiti malo drugače. Ker vemo, da se zametek vsake situacije in vsake osebe skriva na višjih energijah, se moramo najprej tam pozanimati na kakšen način se je lahko lotimo oziroma koliko nam je v dani situaciji dovoljeno posredovati. Vse kar moramo narediti je, da se v našem tretjem očesu osredotočimo na dano situacijo in vpletene osebe, potem pa bomo že začutili kako ravnati, da ne bi z našimi dejanji komu vsilili svojo voljo.

Začnimo vsi zaupati svojim občutkom v tretjem očesu! Na ta način bomo lahko kot človeštvo ponovno razvili medsebojno telepatijo, se dvignili na njen nivo in pozabili na razburkane nižje čustvene energije, ki nas samo vodijo v konflikte in celo vojne. 

Kje vse še lahko izpademo egocentrično

  • Imamo novo simpatijo, zato ji nekega dne kupimo simbolično darilo. Naša simpatija pokaže znake, da ji je nerodno in verjetno darilo tudi zavrne. Preplavi nas občutek groze za katerega smo si seveda sami krivi. Nismo se namreč s simpatijo najprej telepatsko posvetovali in začutili, da še ni pravi čas za medsebojno obdarovanje.
  • Pri pripravljanju zabave si s prijatelji sostanovalci razdelimo delo. Ker se je prijatelj, ki naj bi pomil posodo, odpravil v trgovino in ga že dlje časa ni, posodo pomijemo mi. Čeprav mislimo, da smo naredili dobro dejanje, smo prijatelju ravno vsilili svojo voljo in se zato ne smemo čuditi, če bo imel kaj za pripomniti.
  • Opazimo, da se naš prijatelj precej nezdravo prehranjuje. Ker smo mi že skoraj izvedenci za zdravo prehrano, ga o tem tudi konstantno opozarjamo. Čeprav smo prepričani, da delamo dobro dejanje, pa temu ni tako. Vse kar počnemo je, da vsiljujemo svojo voljo in se imamo ob tem še celo za nekaj več. Naš prijatelj pač ni na življenjski točki, kjer bi mu bolj ustrezala zdrava hrana.
  • Imamo zmenek s svojim fantom in da bi naredili dober vtis nanj, si kupimo novo drago obleko, poleg tega pa se še napudramo. Naš fant pa se na zmenku prikaže v trenirki. Kdo se tukaj ni najprej telepatsko posvetoval z drugim? Mi ali on ali morda celo oba?

Odstopanje od skupinskega duha je definicija egocentričnosti

Ljudje smo med seboj močno povezani. Celo tako močno, da lahko v miru rečemo, da je na Zemlji prisotno samo eno bitje. To bitje je naš skupinski duh, znotraj katerega ima vsak od nas svojo vlogo. Odstopanje od svoje vloge nas takoj naredi egocentrične.

Ljudje si med seboj konstantno pošiljamo energijo. S tem, ko si določeno osebo predstavljamo v svoji vlogi, ji dejansko fizikalno dovajamo fotone energije, jo na tak način usmerjamo in poskrbimo, da svojo vlogo nadaljuje. Če se bo ta oseba ravnala po svojih občutkih, se bo spontano premaknila tja, kjer je za njo zbrane največ te energije. Na tak način si skupaj kot človeštvo izbiramo športnike, glasbenike, politike, filmske zvezde, televizijske osebnosti, oddaje ipd. Vsak od nas si torej lahko lasti kanček zaslug, da je naš najljubši športnik ali pa glasbenik še vedno uspešen in da je naša najljubša serija še vedno na sporedu.

Če se znajdemo v kakšni izmed teh vlog pa se moramo po drugi strani zavedati, da nismo sami zaslužni za to, da smo tam, kjer smo. Dejansko moramo pokazati, da smo hvaležni vsem, ki so si nas v tej vlogi predstavljali in nam tako dovajali energijo, pa če prav jih sploh ne poznamo. Dober glasbenik ali pa filmski igralec se bo tega na nekem nivoju vsekakor zavedal in v kakšnem intervjuju morda tudi izjavil, da je hvaležen Bogu. Nekdo drug pa bo v enaki situaciji postal poln samega sebe, preponosen in zato egocentričen. Takšni osebi bodo ljudje zelo hitro zaprli svojo energijsko pipico in počasi tudi pozabili nanjo.

Podobna situacija nastane pri tistih individualnih športih, kjer ima športnik s seboj podporno ekipo. S tem, ko člani ekipe verjamejo v svojega športnika, mu dovajajo energijo in na tak način poskrbijo, da se dobro odreže. Na koncu mora biti on hvaležen članom svoje ekipe, tudi tistim, ki so ga samo od daleč spremljali, oni si pa tudi lahko lastijo zasluge za njegov uspeh. Če bi bil športnik ob svojem uspehu ponosen le nase in se pozabil zahvaliti svoji ekipi, bi se njenim članom to zdelo precej za malo in ekipa bi po vsej verjetnosti razpadla. Po drugi strani pa kakšen izmed članov ekipe seveda lahko v svojega športnika tudi dvomi, kar pomeni, da mu ne dovaja potrebne energije, lahko ga celo zavira. Njemu ni potrebo izkazati hvaležnost, on pa si tudi ne more lastiti zaslug za uspeh. V tem primeru bi seveda on izpadel egocentrično.

Seveda pa nam ni potrebno živeti svoje življenje v luči žarometov, da bi postali del skupnega duha. Tudi življenje vsakega izmed nas narekuje skupinski duh naše okolice, njena skupinska energija. Kadar se v življenju ravnamo po svojih občutkih, tej energiji tudi sledimo, kadar pa te občutke ignoriramo, pa bomo slej ko prej od nje odstopali in izpadli bomo egocentrično, na primer:

  • Zaradi nekih trenutnih razlogov se preselimo v drug kraj ali pa celo drugo državo, čeprav smo navezani na naše trenutno okolje in ljudi, oni pa so navezani na nas in nas potrebujejo v svoji bližini.
  • Povabljeni smo na srečanje sošolcev in sošolk iz srednje šole, kateri se že veselijo naše prisotnosti in nas že veselo pričakujejo, mi pa raje izkoristimo ta večer in gremo s partnerjem/ko na zmenek.
  • Na večerji zaključene skupine odklonimo glavno jed, ker sumimo, da takšne vrste hrana ni dobra za zdravje. Izpadli smo egocentrično in se s tem odrezali od skupine ampak smo pa vsaj ohranili naše zdravje. Uživati enako hrano s prijatelji in sorodniki dejansko predstavlja energijski obred medsebojne povezanosti, kjer si zaradi enake energijske frekvence hrane izenačimo energijo naših teles.
  • V naši okolici igramo vlogo avtomehanika, ker nam skupinski duh tako narekuje. Ljudje nas začnejo po telefonu spraševati za nasvete pri nakupu rabljenih avtomobilov, mi pa se na njih jezimo, češ da imamo dovolj ‘boljšega dela’. Kar naenkrat spoznamo, da nimamo več dovolj energije za opravljanje svojega avtomehaničnega dela, ker so nam ljudje odvzeli svojo pozornost.
  • V kinematografu spremljamo komedijo. Ob neki duhoviti situaciji se celotna dvorana v enakem duhu tiho zahihita, mi se pa nekontrolirano zasmejimo na ves glas, ker smo podzavestno navajeni na podoben način opozarjati nase. Vsekakor smo pravkar izpadli precej egocentrično. Potem pa se še v službi pohvalimo, da smo ta film že videli in predlagamo, da naj si ga gredo še ostali pogledat. Želeli smo izpasti nekaj več in to je že drugi strike, še eden pa smo out.

Preskakovanje energijskih nivojev je zametek egocentričnosti

Energija v tem vesolju teče od višjih čaker k nižjim in na tak način počasi ustvarja fizični svet. Kadar življenje živimo skladno s svojimi občutki, njenega toka ne bomo prehitevali, če pa teh občutkov iz nekih razlogov ne upoštevamo, ker se nam mudi ali pa kaj podobnega, pa bomo situacije dobesedno posilili. Vse vpletene osebe se zaradi tega ne bodo mogle upreti na nobeno energijo (ker v danem trenutku sploh še ne obstaja) in bodo vsekakor precej zbegane in ker smo jih na tak način tudi presenetili, znajo postati tudi razburjene.

Omenil sem že primer, ko nas nekdo nepričakovano obišče ali pa nepričakovano pokliče po telefonu. Vsak izmed nas verjetno že pozna razliko v občutku, ko v eni situaciji pogledamo na svoj zvoneči telefon in si mislimo ‘Kaj hudiča pa on/a sedaj hoče?’, v drugi situaciji pa že skoraj uganemo, kdo nas kliče in kaj želi. Oziroma ko zazvoni zvonec na vhodnih vratih včasih takoj začutimo, kdo bi lahko bil, včasih pa tega občutka ni od nikjer in se potem izkaže, da je neka tuja oseba, ponavadi kakšen prodajalec na domu ali pa par Jehovih prič. Slednje namreč dobesedno živijo v prepričanju, da imajo dovoljenje za vsiljevanje svoje volje. V vseh situacijah, kjer so nas presenetili, so osebe preskočile pomemben korak in se niso z nami najprej telepatsko posvetovale in počakale na občutek, da nas lahko kontaktirajo oziroma obiščejo. Ker to bi namreč pomenilo, da bi mi potem na nekem nivoju vsaj pričakovali njihov obisk oziroma klic.

Kadar smo mi v situaciji, ko bi radi nekoga kontaktirali in mu kaj predlagali, moramo seveda narediti enako. Najprej se na to osebo osredotočimo v našem tretjem očesu in poizkusimo začutiti, ali bo nad predlogom navdušena oziroma ji bo predlog v danem trenutku odveč. V slednjem primeru je nima smisla kontaktirati, ker dejansko še ni pravi čas za to.

Kadar od nekoga slišimo predlog za kakšen izlet, za pomoč pri kakšnem projektu ali kakršnokoli drugačno sodelovanje, bi morali v naši trebušni čakri čutiti metuljčke navdušenja nad predlogom. To pomeni, da v skupinskem duhu že obstaja prava energija, da se predlog tudi uresniči. Kadar te energije ne čutimo, lahko zaključimo, da oseba, ki nam je idejo predlagala, še ni do konca razmislila vseh potrebnih podrobnosti, lahko pa da samo iz dolgčasa nekaj govori in si predloge sproti izmišlja.

Kadar smo mi v situaciji, ko potrebujemo pomoč, moramo tudi paziti, da se je ne lotimo prehitro. Projekt moramo najprej do potankosti premisliti, zato da bodo v kolektivni zavesti potencialnim pomočnikom na voljo vse informacije o njegovi realizaciji. Potem moramo pomočnike najprej telepatsko kontaktirati z idejo o njihovi pomoči in počakati na občutek njihovega navdušenja oziroma strinjanja. Preden pa se potem dejansko lotimo dela, pa jim moramo na podoben način posredovati potek dela tako, da si v našem tretjem očesu točno predstavljamo, kaj točno bo kateri izmed njih naredil. Če odstopamo od tega zaporedja lahko nehote vsilimo svojo voljo, s tem pa tvegamo, da pomočnike tudi izgubimo.

Naslednji primer je prezgodnji povod za spolnost pri mladih parih. Če bi fant in punca spontano sledila njuni medsebojni energiji, bi najprej počakala, da se izenači njuna šesta čakra in se na tak način sinhronizirajo njune misli. Potem bi sinhronizirala njuno peto čakro, torej njune resnice in prepričanja tako, da bi eden drugemu povedala vse o sebi. Naslednja je četrta, srčna čakra, kjer si bosta osebi uskladili naprimer svoje preference, želje in hrepenenja. Predenj bo pri paru spontano prišlo do spolnega odnosa v drugi čakri, si morata fant in punca uskladiti še tretjo, trebušno čakro tako, da se preselita skupaj in tako postaneta del iste okolice. Kakršnokoli preskakovanje teh energijskih nivojev je nespontano in je izpeljano iz našega zmotnega prepričanja, da moramo s partnerjem/ko čimprej med rjuhe iz tega pa sledi, da je vsak prezgodnji predlog za spolni odnos egocentričen.

Projekcija negativnih misli je prikrita egocentričnost

Kadar zaradi lastnega ega želimo biti nekaj več, moramo istočasno projicirati misli, da so vsi ostali nekaj manj. Te misli potem potujejo v našo okolico in povzročijo občutek paraliziranosti pri ostalih ljudeh, kar nam v končni fazi seveda prinese želeni rezultat.

Ta princip je najbolj opazen v športu. Ko pri košarki naprimer nadigramo nasprotnika in neovirano vržemo na koš, nam lahko le ta pošlje nekaj paralizirajočih misli, ki nam bodo zatresle roko ravno toliko, da bomo koš zgrešili. Kadar igramo pred publiko, ta energija lahko pride iz strani gledalcev, zato se pri ekipnih športih velikokrat zgodi, da ekipa v zaostanku čudežno nadoknadi razliko kar posledično pripelje do razburljive končnice. Ljudstvo pač hoče gledati napeto tekmo in tudi pomaga izbrati, kdo bo na koncu zmagal. Zaradi tega tudi vsi vemo, da je lažje igrati na domačih tleh.

Znotraj ekipe pa lahko pride do podcenjevanja, ki je še en primer projekcije negativnih misli iz strani osebe, ki misli, da je nekaj več. Energijo podcenjevanja je zelo težko premagati, zlasti v primeru, ko oseba izrazi svoje podcenjevanja še drugim osebam, ki si potem ne morejo pomagati, da ne bi še one podcenjevale. V takšnih situacijah se moramo potem dodatno namučiti, da izničimo to podcenjevanje in energijo, ki nas paralizira, da se vrnemo na normalen nivo svoje igre. Če smo mi tisti, ki podcenjujemo soigralce se moramo zavesti, da s tem škodimo naši ekipi in tak pristop opustiti.

Do podcenjevanja oziroma projekcije negativnih misli seveda lahko pride tudi v vsakdanjih situacijah. V službi v tekmovanju za napredovanje lahko sodelavci to počnejo eden drugemu brez pomisleka na to, da s tem škodijo podjetju in posledično tudi samemu sebi. V bitki za pozornost osebe nasprotnega spola pa lahko dve osebi paralizirata ena drugo do te mere, da si izničita vse možnosti za ljubezensko zvezo, na primer.

Egocentričnosti smo se naučili

Živimo v sistemu, ki vedno nagradi tiste, ki so v nečem boljši. Največ nagrad se podeli v športih, potem se nagrajuje naše splošno znanje v šolah in televizijskih oddajah, lahko pa dobimo nagrado tudi samo zato, ker smo pač lepi. Lahko smo nagrajeni z denarjem, lahko pa tudi samo z aplavzem in pozornostjo, kar pa tudi ni kar tako in zna biti zasvojlivo. Medtem ko nič ni narobe biti najboljši, najlepši ali pa najpametnejši, če naša okolica to pričakuje od nas, pa je ves glamur okoli teh tekmovanj vseeno prenapihnjen in povzroča, da si vse preveč ljudi zadane življenjski cilj biti v nečem najboljši in nagrajen in zaradi tega zanemarja svojo družino, prijatelje, okolico in življenje nasploh. 

V šolah se od vsakega izmed nas pričakuje čim boljše znanje za katerega smo potem tudi nagrajeni z lepo oceno. Nihče pa ne nagrajuje naše sposobnosti pomagati sošolcem oziroma naše sposobnosti, da si s pozitivnim pristopom priskrbimo njihovo pomoč. Ko se bo v šolah začelo tudi to ocenjevati, se mi pa zdi, da bomo lahko kot človeštvo stopili na nov nivo. Še bolje bi pa seveda bilo, da bi na ocenjevanje kar pozabili.

Biti egocentričen se vsekakor naučimo takoj, ko pogledamo kakšnega izmed hollywoodskih filmov, kjer mora biti glavni junak v nečim najboljši, da je konec lahko srečen. Da ne govorim o tem, da nas filmi namesto odpuščanja raje učijo maščevanja za vsako krivico, ki se nam zgodi, kar pa ljudje seveda prenesemo v naše vsakdanje življenje in s tem vanj vnesemo cel kup dram in razburjenja. V zadnjem času pa se zgodbe v filmih odvijajo tudi nenavadno hitro in so polne lukenj.  Na tak način preskakujejo spontani potek dogajanja in s tem človeštvo učijo preskakovati nivoje energije, o katerih sem pisal zgoraj.

Iz televizije se naučimo tudi, kako glamurozno je imeti razkošne hiše, dobre avtomobile, morda celo kakšno jahto in to si marsikdo zada kot njegov življenjski cilj zgolj iz želje biti boljši od svoje okolice. Ko pa ga doseže, opazi, da ga vse te materialne stvari ne osrečujejo in da se je pri gonji za lastnim sebičnim ‘uspehom’ zgolj odrezal od okolice in prijateljev. Nekdo drug se lahko v enako situacijo spusti, ker je v življenju že na primer finančno uspešen in ga okolica takšnega tudi sprejema. Ta se potemtakem ne bo počutil izločenega iz nje.

Za konec …

Kadar se torej ne zanašamo na svoje občutke in delujemo iz svojih analitičnih misli je velika verjetnost, da bomo na okolico delovali egocentrično. Lahko tudi rečemo, da moramo izhajati iz našega centra oziroma notranjega miru. Kadar naša dejanja izhajajo iz notranjega nemira, izhajajo iz naše zaprtosti pred okolico, to pa skoraj vedno pomeni, da imamo nekaj za bregom. In kadar imamo nekaj za bregom, smo egocentrični. Z vidika medsebojne energije je egocentričnost vedno negativna to pa pomeni, da s svojimi dejanji nekomu vzemamo energijo. V današnji družbi je egocentričnosti na višjih energijskih nivojih, kakor temu pravim jaz, še veliko in zato se velikokrat po nekem obdobju druženja za kakšno mizo ali pa pri nekom na obisku počutimo utrujeno in se moramo slej kot prej umakniti v svoj zasebni prostor in napolniti z energijo. Ko pa bomo enkrat vse naše negativne aspekte prečistili in začeli eden drugemu na vseh nivojih dajati energijo, pa bo lahko naše druženje trajalo v nedogled. Takrat tudi ne bomo potrebovali svojih prostorov za počitek.

Razlika med pozitivnimi in negativnimi dejanji je v tem, da nam negativna dejanja v hipu priskrbijo nekaj pozornosti in s tem energije, torej gre pri njih za takojšen fiks. Ker sedaj to razliko poznamo, si lahko na koncu dneva vzamemo minutko časa in preletimo naše situacije tistega dne, kjer smo si izborili takojšnjo pozornost. Smo se mogoče s čim pobahali, komu skočili v besedo, koga presenetili, smo mogoče uporabili humor ali pa sarkazem z namenom, da smo dobili malo pozornosti? So bili izrazi na obrazih ljudi veseli ali pa mogoče zdolgočaseni ali pa so morda izkazovali znake nelagodja? Če ja, se samo vprašajmo kako smo na njih delovali in naš način za v bodoče spremenimo. Pravzaprav največkrat niti ni potrebno razmišljati o naših negativnih situacijah, ker se nam tako ali tako same prikradejo pred oči.

Vsem, ki ste se prebili skozi celoten članek, se na tem mestu zahvaljujem za branje. Sklepam, da se nekateri izmed vas sedaj sprašujete, kako bi oživeli svojo šesto čakro, tretje oko, da bi se ponovno telepatsko povezali s soljudmi in da jim ne bi več na teh višjih nivojih nehote vsiljevali svojo voljo, zato sem se odločil, da vam zaupam vse moje izkušnje okoli tega. V človeku se zavest dviga od nižjih energijskih nivojev k višjim, zato je najprej treba prečistiti vse spodnje čakre. V tretji trebušni čakri moramo naprimer prevzeti kontrolo nad svojimi čustvi in istočasno začeti razumevati ostale ljudi in njihova dejanja. V četrti srčni čakri se jih moramo naučiti poleg tega še brezpogojno spoštovati in priznavati, da ne rečem ljubiti. V peti čakri moramo najti način in pogum, da lahko brez zadržkov ostalim ljudem govorimo o sebi, o svojih najglobljih prepričanjih, motivih in življenjskih izkušnjah. Pri ozaveščanju teh aspektov zavesti so meni najbolj pomagale knjige in seveda internet. Nato pa sem se lahko osredotočil tudi na tretje oko.

Največ zaslug za aktiviranje energije na tem nivoju bi pripisal spremembi svoje prehrane. Sedaj namreč že četrto leto uživam pretežno svežo presno hrano. Ideja je ta, da je potrebno uživati visokofrekvenčno hrano, če hočemo zvišati našo zavest na višjo frekvenco. Hrana z najvišjo frekvenco pa je seveda tista, ki uspeva neposredno na soncu in to je sadje. Veliko več sem se začel ukvarjati tudi z dejavnostmi, ki pospešijo dihanje in ohranjajo notranji mir, največ s tekom in jogo. Tukaj sem prišel do spoznanja, da človek med dihanjem prejema tudi kozmično energijo skozi višje čakre, natančno skozi težiščnico na vrhu glave, zato sem postal pozoren nanjo. Potem, ko sem enkrat na dnevni ravni čutil ta pretok energije, mi je zelo dobro dela meditacija, sedenje v miru in osredotočanje na to prijetno visokofrekvenčno energijo v šesti in sedmi čakri. Pri vsem tem sem naletel tudi na razburjene internetne članke, kjer je pisalo, da se v žlezah šeste in sedme čakre rada nabirata fluorid in živo srebro, zato sem zamenjal svojo zobno pasto s tisto brez fluorida in za vsak slučaj nehal uživati tunino, ker je v njej baje dosti živega srebra. Zaradi tega sem postal tudi besen na zdravstveno industrijo, ki v cepiva brez pomisleka dodaja živo srebro pod pretvezo, da spodbuja odziv imunskega sistema. Ker se to ne sliši niti človeško niti smiselno, od takrat naprej glasno izražam svoje nasprotovanje cepivom. Po vsem tem sem se začel spraševati, s katerimi kemikalijami nas še bombardirajo in opazil, da jih je cel kup v šamponih, zato sem ga nehal uporabljati vključno z gelom za tuširanje in se s tem med drugim znebil tudi pekočega občutka v očeh po pranju las. Podoben pekoč občutek v očeh sem zasledil tudi pri zbujanju vsako jutro in posumil, da ima moj vzglavnik iz umetnega materiala kaj pri tem. Ko sem ga nadomestil z vzglavnikom iz naravnega materiala sem seveda takoj opazil pozitivno razliko. Naslednja krema, kateri sem se odpovedal, je bila krema za sončenje. Jaz in Sonce sva tako postala dobra prijatelja, zato sem tudi sončna očala pospravil v omaro in se raje vsak dan, ko Sonce ni preveč močno, zazrem vanj za kakšno minuto ali pa dve, kar mi konkretno zbistri um. Na koncu pa še nekaj misli o spolnih odnosih. Kar se tega tiče, se mi zdi precej od situacije odvisno, ali se bomo po njih počutili polni energije ali pa zaspano, zlasti, če se jih lotevamo prepogosto ali pa jih izkoriščamo zato, da bi potešili našo razburkano energijo. Zato se jih po mojem mnenju včasih za nekaj časa splača tudi preskočiti in raje, kot bi rekli Taoisti, svojo energijo kultivirati. In to je to, mislim, da sem vam povedal vse. Veliko uspehov pri aktiviranju tretjega očesa vam želim in lep pozdrav do naslednjič!