Kako se najti in uravnovesiti

0
1454

Najbolj koristen nasvet, ki ga lahko dobimo ob vprašanju “Kako se najti?” je vedno bil in vedno bo: “Delaj to, kar si želi tvoje srce”.  In res je tako. Dokler tega dejstva ne osvojimo, nas bo vedno spremljal občutek izgubljenosti, občutek, da nismo tam, kjer bi morali biti. Kako pa je to sploh mogoče? Kako se lahko počutimo izgubljene, če pa vedno vemo, kje se nahajamo? Zato, ker je eno, kje se nahaja naše fizično telo, drugo pa, kje se nahaja naš duh. In ta duh smo mi. 

Govoril sem že o tem, kako so naše misli in vizije osnova za celoten fizični svet okoli nas. Brez, da bi najprej pomislili, kako mora neka stvar v fizičnem svetu izgledati oziroma kako se mora neka situacija zgoditi, ne moremo v tej realnosti doseči popolnoma nič. V našem telesu lahko spremljamo manifestacijo misli (vizij) v fizični svet preko toka energije skozi glavne čakre, ki vedno poteka od višjih čaker k nižjim in na koncu zadnji, fizični čakri.

Živimo na primer blizu Šmarne gore, zato si nekoč tudi predstavljamo (šesta čakra) Šmarno goro in kasneje o Šmarni gori debatiramo s prijatelji (peta čakra). Počasi energija privede do tega, da si želimo iti na Šmarno goro in to tudi čutimo v četrti – srčni čakri. Srce potem vpliva na našo tretjo čakro, ki se nahaja v našem trebuhu in ki nosi informacijo o naši prostorski lokaciji (zakaj je temu tako, si lahko preberete v mojem prejšnjem prispevku), da nas posledično ponese na Šmarno goro tako, da pošlje energijo naprej preko sakralne čakre v našo fizično čakro.

Zato pravimo, da moramo slediti svojemu srcu. V srcu začutimo željo, nato pa se ta energija prenese v našo tretjo čakro, kjer je tudi naš energijski center ali angleško ‘core’ in tudi težišče našega fizičnega telesa. Tretja čakra je neposredno povezana z našim energijskim telesom, kar pomeni, da bomo vedno imeli dovolj energije, ko bomo delali stvari, ki si jih res želimo, obenem pa bo naša aura sijala od sreče. V nasprotnem primeru, če se situacij v življenju lotevamo na silo brez želje, se bo naša tretja čakra zaprla in naše energijsko telo bo postalo šibko. Lahko se nam pojavijo tudi problemi z želodcem, prebavili, trebušno slinavko in ostalimi organi, ki se nahajajo neposredno v tretji čakri. Vemo, da tudi čustva doživljamo v tej čakri, tako da lahko tudi čustveno otopimo. 

Vesoljna energija vedno teče od višjih čaker do nižjih in po tem zaporedju tudi človek oddaja energijo v vesolje in ga na tak način ustvarja. Ustvarjati vesolje od spodaj navzgor, nikoli ne prinese želenih rezultatov.

Primeri:

  • Gremo v trgovino in zagledamo lepo vazo v fizični obliki. Nimamo sicer pojma, kam bi jo postavili, ampak vaza nam je všeč, zato jo kupimo. Doma vazo postavimo pač v shrambo, na kateri se kasneje nabira prah.
  • Doma se sprehajamo po hiši in opazimo, da je v kotu sobe prazen prostor. Pomislimo, da bi za v ta kot kupili eno rastlino. Čez par dni v trgovini srečamo idealno rastlino za tisti kot sobe, zato jo kupimo. Zelo smo zadovoljni z našim nakupom in tudi roža se bo kasneje izvrstno počutila v svojem novem domu.
  • Mojca je svojega moža spoznala tako, da je z njim najprej navezala očesni stik, kjer je začutila, da sta njuni šesti čakri na podobni frekvenci. Uspelo jima je ustvariti poglobljen odnos in se kasneje tudi poročiti.
  • Mare je svojo punco najprej videl od zadaj in ker mu je bila slika všeč, se je zagrebel za njeno telefonsko številko. Njun odnos se še vedno ni premaknil nikamor.

Razmišljati proti čutiti

Najbolj očitna razlika, ki jo moramo napraviti, da začnemo slediti svojemu srcu je ta, da začnemo upoštevati svoje občutke in pozabimo na naše razmišljanje in prekomerno analiziranje. Kot ljudje, razpolagamo s celim spektrom energijskih in eteričnih teles, ki jih imamo s sabo prav zato, da z njimi čutimo vse prisotne energije. Ko pa o nečem razmišljamo v glavi pa se ne moremo upreti na nobeno energijo in se vedno zakalkuliramo.  Da ne govorim o tem, da za takšno razmišljanje porabimo cel kup energije. Opomba: ko govorim o razmišljanju in analiziranju ne govorim o mislih v 6. čakri, ki pravzaprav niso misli ampak vizije in predstave o naši prihodnosti za katere ne porabijo nič energije.

Ko se bomo enkrat navadili zaupati našim občutkom in slediti našemu srcu, nas bo vesolje postavilo na svoje mesto in končno bomo začutili, da smo se našli. Začutili bomo, da smo del celote (vesolja), ki brez nas ne bi bilo to, kar je. Kdo drug pa za nas predstavlja vesolje, če ne ostala bitja s katerimi imamo kontakt. Večinoma so to seveda ljudje. Opazili bomo na primer, da nas vesolje ne vodi samo tja, kjer si sami želimo iti, ampak tudi tja, kjer nas potrebujejo prijatelji in sorodniki. Ponavadi je bolje, da se tem klicem čimprej odzovemo, ker če nas bodo le ti preveč pogrešali, bodo lahko nekateri tudi hudi na nas. In ne bomo jim mogli zameriti, saj so s tem, ko so nas želeli videti, investirali svojo pozornost oziroma energijo v našo prisotnost.

In ko se bomo ponovno priklopili na naša telesa in začeli čutiti vesolje okoli nas, nam ne bo treba več razmišljati in količina naših analitičnih misli bo upadla za vsaj 90%, če ne celo za 100%. In končno bomo lahko zvečer v miru zaspali.

Počakati je potrebno na pravi trenutek

Ker se energija misli počasi premika skozi čakre, moramo vedno počakati na pravi trenutek, da se lotimo česarkoli. Pod pogojem, da smo se zadevo seveda tudi namenili realizirati in smo o njej že dovolj razmišljali. Ker v nasprotnem primeru lahko čakamo na pravi trenutek tudi neskončno časa.

Nekdo lahko naprimer živi poleg Šmarne gore celo življenje in če ni nikoli pomislil, da bi jo obiskal, nima tam kaj iskati. 

Še nekdo drug pa je prišel v Ljubljano na izlet in se v hipu odločil, da bo odšel na Šmarno goro. V takem primeru se mu tretja čakra še ni prilagodila na prostorsko frekvenco Šmarne gore, zato mu bo ob hoji nanjo primanjkovalo energije, morda si bo celo na kakšni korenini zvil gleženj.  Ni namreč naredil pomembnega koraka in si najprej predstavljal izlet na Šmarno goro in počakal, da se mu rodi želja po odpravi nanjo. Ameriški staroselci bi temu rekli, da se ni prej posvetoval z duhom Šmarne gore.

Če si nek nov življenjski projekt predstavljamo že relativno dolgo časa, pa se še vedno ne pojavi želja po njegovi realizaciji, to pomeni, da še nismo domislili vseh možnih detajlov. Preden projekt domislimo do te mere, da imamo pred seboj kristalno čisto sliko, nima smisla, da bi ga poizkušali realizirati, ker nas bo samo bolela glava, fizično delo pa nam ne bo v veselje in nam bo predstavljalo napor. Bo že prišel pravi trenutek, ko bo enkrat slika čista.

“Ne da se mi”

Na tem mestu ste verjetno že prišli do spoznanja, da ni popolnoma nič narobe, če se nam nečesa ne da narediti. Bomo že počakali, da pride želja. Če se želja ne pojavi, lahko mirno rečemo, da nam situacija ni bila usojena.

Problem nastane, če še ne poznamo tega principa in bi radi prijatelje prepričali, da nekaj naredijo namesto nas ali pa, da nam pri delu pomagajo. Če se jim ne bo dalo, potem nimamo pri njih več kaj iskati. Obstaja tudi velika možnost, da se že nam na začetku ni dalo in so naši prijatelji to začutil. Če bi v nasprotnem primeru imeli veliko željo do opravljanja tega dela, bi prijatelje dobesedno posrkalo zraven. Saj veste, da za fizičnim telesom vsakega človeka obstaja mogočen duh, ki se brez problema razširi na ostala bitja.

Točno ta situacija se bolj kot med prijatelji pojavlja v družinah, kjer starši želijo na enak način dobiti pomoč od svojih otrok. Razlog za to pa je v celem spektru vsakodnevnih hišnih opravil, ki se je nabral v naši družbi, predvsem pa zato, ker smo ljudje od nekje pobrali nerazumen način razmišljanja, ki se mu reče:

“Mislim, da moram”

V naši družbi so se v zadnjih letih izoblikovala takšna ali drugačna rutinska opravila, ki zelo motijo spontani način življenja. Nekaj izmed njih sem jih naštel spodaj. Vsa ta opravila so vsekakor lahko tudi zelo izpopolnjujoča in so verjetno tudi nastala iz veselja. Ko pa jih enkrat prerastemo, nam postanejo rutina, ne predstavljajo nam več veselja temveč stres. Mene je iz centra vrglo že ko sem si naredil mesečni urnik vaj za raztezanje – vsak večer za približno 5 minut. In kadar se mi slučajno ni dalo, sem zaradi teh petih minut večerne telovadbe tudi do 2 uri razmišljal, kdaj se je bom lotil. Klub temu, da mi je telo govorilo eno, sem zmotno mislil, da moram narediti drugo.

Torej, kaj še vse lahko na primer zmotno mislimo, da moramo:

  • iti trikrat na teden v fitnes
  • biti finančno uspešni
  • biti boljši od drugih
  • vsaj enkrat na leto iti na morje
  • vsak dan napisati dnevnik
  • ohranjati stike s sošolci iz srednje šole
  • ohranjati svoj dober imidž na spletu
  • kupiti novo obleko za v službo
  • vsak dan narediti vsaj nekaj “koristnega”
  • se držati diete, čeprav smo lačni za znoret
  • gledati naslednji del nadaljevanke, ker smo do sedaj pogledali še vse
  • zvečer umiti lase
  • speči potico za praznik
  • obiskati vse sorodnike vsaj enkrat na leto
  • telovaditi pred spanjem
  • si najti čimprej partnerja
  • čimvečkrat seksati
  • imeti veliko in popolno poroko
  • ostati v koraku s časom
  • v družbi nekaj povedati, da ne bodo pozabili na nas
  • praznovati rojstni dan z vsemi prijatelji in sorodniki

Na tem seznamu so vendarle naštete samo dejavnosti, ki jih sami sebi naprtimo in že te so nam sposobne uničiti duha ali če karikiram: voljo do življenja. Mimogrede, obstaja tudi precej hujša oblika dejavnosti, ki pa nam je dejansko vsiljena in nam kot otrokom brezkompromisno izbriše nasmeh iz obraza. Reče se ji šola, njo pa vedno spremlja še njen ‘rabelj’ domača naloga. Moje globoko prepričanje je, da moramo za dobro človeštva čimprej odstraniti stres iz našega šolskega sistema. Tudi če bo to pomenilo, da bo potrebno dokončno ukiniti kontrolne naloge in izpite. Sem prepričan, da obstaja boljši način za izobraževanje mladih.

Pojdimo vsi živet v sedanji trenutek

Občutke, kaj bi najraje počeli, lahko lovimo samo v tem trenutku, v katerem se vsi naenkrat nahajamo. Medtem, ko lahko razmišljamo, kaj bi radi počeli čez en teden, pa tega zagotovo ne moremo vedeti, ker prihodnosti ne moremo natančno čutiti.

Primer:

  • Na podlagi razmišljanja pridemo do zaključka, da bomo odšli čez en teden na izlet v London. Čeprav si tega niti ne želimo, niti si še nismo predstavljali, kaj bi tam sploh počeli, ampak če že vsi drugi hodijo tja, pa pojdimo še mi. V Londonu nas potem doleti huda oblika domotožja, katerega seveda čutimo v naši trebušni čakri, ki je hkrati center za čustva. Lahko nam postane tudi slabo.

Kdor živi v tem trenutku, je odprt za vse možnosti in bo vsekakor izbral tisto, ki bo imela največ potenciala, največ energije, oziroma največ navdušenja. Taka oseba je zelo fleksibilna, vedno odprta za vse predloge in z lahkoto se je z njo družiti. Vedno jo lahko dobimo na našo stran, samo malce več navdušenja moramo pokazati, kot ga ima njena druga opcija v danem trenutku :)

Na drugi strani pa vsi poznamo izgubljene primere:

  • Na en lep sončen sobotni dan pristopimo do prijatelja in ga navdušeno vprašamo: “Hej stari, a bi šel z nami na Bled?” “Joj sori, čez pol ure grem v trgovino.” “Boš šel kasneje v trgovino, poglej kakšen lep dan je. ” “Ja vem, ampak najprej res moram v trgovino, potem pa sem imel v planu še oprati avto.”

Je kdo med drugim opazil precej nerazumno vedenje našega prijatelja v zadnjem primeru? Trgovina bo vsekakor odprta še cel dan, lahko pa bi jo obiskal tudi spotoma. Takšnih nerazumnih izgovorov je v trenutni družbi še kar veliko, slišimo pa jih bolj kot ne od oseb, ki ne znajo živeti v trenutku oziroma ne znajo poslušati svojega srca. Zato tudi pravimo, da je razum ena od lastnosti trebušne čakre.

Dejstvo, na katerega smo že vsi pozabili je torej to, da se življenje živi danes in ne jutri. Danes obstaja neskončno poti, na katere se lahko podamo, če pa smo se že odločili, kje bomo in kaj bomo počeli čez en teden, pa bomo morali v vseh trenutkih do takrat izbrati samo eno pot. Pomislite sedaj na vse ljudi, ki so si že v mladosti začrtali celotno življenjsko pot in kako zelo duha-morno mora biti to za njih.

Kaj se dogaja, ko živimo nespontano

Oseba, ki na neko mesto pride brez neposredne želje, ker torej misli da je treba, ker so jo morda drugi (kot otroke zelo pogosto) v to prisilili ali pa ima mogoče kakšne drugačne skrite namene, se na tem mestu prikaže z zaprto trebušno čakro in zato tudi zelo slabotno avro. Takšno osebo bomo sicer videli, ker je prinesla svoje fizično telo, vendar bomo čutili, da pri njej nekaj manjka. Ne bo izžarevala topline. Dejansko bo bolj podobna prikazni, kot pa človeku. Vemo tudi, da se spolna čakra napaja iz trebušne, tako da bo pri tej osebi kmalu tudi ta začutila pomanjkanje energije. Takšna oseba ne bo privlačna nasprotnemu spolu oziroma bo težko navezala stik s prisotnimi osebami. Če bo želela zbranim kaj predlagati, jo nihče ne bo upošteval, počasi bo izgubila tudi moč svojega glasu in fizično kondicijo. Postala bo lačna in pojedla več kot ponavadi. Hrana pa ji bo tudi v uteho, saj bo globoko v sebi čutila, da je nihče ne mara in da se je v življenju izgubila. In ta občutek pomanjkanja pozornosti in izgubljenosti bo v teh modernih časih poizkusila popraviti tako, da bo objavila svojo sliko na svetovnem spletu. Če se bo takšen način življenja pri tej osebi ponavljal dlje časa, je seveda lahko razlog za cel spekter zdravstvenih težav, njena telesna drža pa bo postala sključena. 

Verjetno smo že vsi kdaj organizirali kakšno druženje in opazili da so nekateri gostje ustrezali zgornjemu opisu. Največ kar lahko naredimo za njih je, da jih naslednjič ne povabimo več. V takšnih situacijah od njih tako ali tako ne moremo imeti nič. Kdor ni prisoten po svoji volji, tudi z mislimi ni pri stvari. In kdor ni z mislimi pri stvari, bo večino časa visel na telefonu, na primer.

Velike organizirane zabave so gladko ena bolj zanimivih človeških kreacij. To je trenutek, ko se na enem mestu srečajo ljudje, ki so si med seboj tako zelo različni, da si bolj nebi mogli biti. Spontano se ne bi srečali v milijonih letih ampak tukaj na Zemlji nam je pa takšna oblika preživljanja prostega časa postala že navada, ker tukaj mislimo, da se moramo pozitivno odzvati na vabilo na zabavo, poslano od nekoga, ki je mislil, da je moral sklicati druženje njemu v čast.

Udeleženci na takšnih zabavah imajo vedno različno naravnane trebušne čakre, zato se bolje počutijo, če je med njimi miza. Ker so nekateri prišli ne-spontano, se jim bo trebušna čakra počasi zaprla in postali bodo lačni zato se na teh druženjih poje veliko hrane. Tudi pijača je potrebna, ker imajo gosti različno naravnane srčne čakre in se bolje počutijo, če pred prsmi držijo kozarec s pijačo oziroma steklenico.  In ker ima vsak udeleženec svoj način razmišljanja in drugačna prepričanja v grleni čakri, lahko postane debata precej glasna. Če koga na tej točki zaradi koktejla različnih energij še ne boli glava, pa lahko počaka, da gostitelj doda še glasbo, ki bo po meri samo nekaterim gostom.

Tema tega prispevka je kako se najti in uravnovesiti, zato predlagam, da se v bodoče udeležujemo samo tistih zabav, kjer bomo imeli nekaj skupnega z gosti. Če pa imamo mi željo po organiziranju podobnih srečanj pa se lahko tudi zadržimo, da zaradi želje po pozornosti ne povabimo naenkrat cel svoj imenik.

Kako se uravnoteženo izražati

Govôrimo z umirjenim glasom in kadar smo na vrsti. Kadar nekdo govori s poudarjenim glasom ali pa s povišanim tonom glasu, takrat bodimo pozorni. To je znak, da oseba ne govori iz srca, ampak zaradi drugačnih razlogov.

Poudarjeno govorjenje največkrat slišimo v družbi treh ali več ljudi, kjer prihaja do konstantne bitke po pozornosti, ki pa izhaja iz neprijetnega občutka, da lahko v nasprotnem primeru družba pozabi na nas. V takšnih debatah se nihče ne sprašuje, kaj govori, le da nekaj pove in ponavadi je ta nekaj prva stvar, ki mu pade na pamet. Takšne debate se nikoli ne ozirajo na kolektivno energijo zbrane družbe. Med zbranimi osebami ne prihaja do energijske interakcije ampak do improvizirane miselne interakcije, kjer si vsi prisotni bolj kot ne sproti izmišljajo mnenja o stvareh. Vse, kar pa je v srcih zbranih zrelo za deljenje z ostalimi, pa ponavadi ostane nedotaknjeno in takšna debata v nas pusti občutek praznine. Takšnih debat je v današnji družbi več kot 90%.

So seveda še drugi razlogi, kdaj nekdo govori s poudarjenim glasom. Če se mi tako izražamo, poizkusimo ta razlog najti in ga odpraviti, da bomo lahko uravnovesili našo grleno čakro in s tem naš način izražanja samega sebe. Kajti če malo bolje pomislimo, vse kar je bilo kadarkoli povedano na tak način, se je tako ali tako izkazalo za irelevantno.

Kaj pomeni biti uravnovešen

Beseda uravnovešen implicira na to, da je treba dve strani držati v ravnotežju. Ti dve strani sta človekov notranji in zunanji svet. Vesolje deluje tako, da se naša notranja energija odraža v naših zunanjih okoliščinah in te okoliščine moramo sprejeti češ da smo jih mi sami ustvarili. Kadar nam niso všeč, se jih ne smemo braniti in bežati pred njimi, ker bomo bežali le pred samim sabo. Zato moramo v takih situacijah najprej spremeniti svoj pogled na svet tako, da se bodo okoliščine spremenile na bolje in jih bomo lažje sprejeli.

Ko smo uravnovešeni, to dejansko pomeni, da smo energijsko zliti z našo okolico. To pa pomeni, da se vse kar počnemo, kamor gremo, kako se izražamo in kaj v končni fazi smo, sklada s prepričanjem bitij v naši okolici, skupinskim duhom oziroma kolektivno zavestjo, katere del smo pa seveda tudi mi. Ne smemo se imeti za nekaj več in tudi manj ne, razen če se ostali s tem strinjajo, ker v nasprotnem primeru bodo hudi na nas. Če nam ta skupinski duh ni všeč, ker je na primer preveč depresiven in zato bežimo od njega, spet bežimo le od samih sebe, zato se je bolje z njim čimprej sprijazniti in opazili, da ga tudi mi ustvarjamo takšnega. Samo tako ga bomo lahko popravili na bolje.

Ena zanimiva prednost življenja v skupinskem duhu je vsekakor ta, da se nam ni treba nikomur opravičevati za svoja dejanja. In tudi nihče nam ne more ničesar očitati. In tudi sami si nimamo ničesar za očitati, zato lahko življenje živimo lepo umirjeno in srečno. Biti uravnovešen ima vsekakor še ogromno ostalih prednosti. Veliko veselja pri njihovem odkrivanju vam želim!