… oziroma od ruskih varnostnih agencij ukradeni načrti za kontrolo misli. OK, mogoče se hecam. Mogoče.
V prejšnjem prispevku sem na kratko omenil med drugim, kako ljudje projeciramo misli in s tem energijo eden na drugega, pa bi se sedaj rad še malo poglobil v razlago tega mehanizma.
Vedno, ko si predstavljamo partnerja, prijateljico, najljubšega glasbenika, filmsko zvezdo oziroma kogarkoli v podobi, ki jasno določa, kakšna naj ta oseba bo in kako naj se vede (na splošno ali pa v povezavi z nami), mu s tem te misli pošljemo skupaj z našo izbrano podobo in tako vplivamo na to osebo. Ampak pazimo – tukaj ne gre za prosto izbiranje situacij in načinov obnašanja te osebe. Seveda bi bilo fino, če bi lahko soseda z mislimi prepričali, da se zadolži in nam kupi nov avto… kar pa se menda ne bo tako lahko zgodilo. Govorim o globlji medosebni povezavi, ko dejansko čutimo oziroma vidimo (v našem “tretjem očesu”), kakšne so v danem trenutku odprte možnosti, ki jih lahko v povezavi s to osebo naše misli dosežejo. Realizacija misli v fizični svet poteka vedno enako že od samega začetka vesolja, zato jo lahko kar označimo kot enega izmed vesoljnih zakonov. In če dobro poznamo ta zakon, lahko dobesedno vemo, kaj nas čaka nekje v prihodnosti.
Primeri:
- Ko smo oddali projekt šefu, je ta našel nekaj napak, zato nas pokliče v svojo pisarno. V mislih vidimo veliko verjetnost, da se lahko šef na nas razjezi, zraven pa vidimo nekaj možnosti, da se morda ne bo. V katero možnost bomo investirali naše misli oziroma katero možnost bomo imeli pred očmi pred srečanjem s šefom je odvisno od nas.
- Smo stari 15 let in imamo rojstni dan. Zelo si želimo novo kolo, zdi se pa kot, da se starši odločajo za nove rolerje. Predstavljamo si prihodnost, kjer se vozimo z novim kolesom in ugotovimo, da je edina pot do tja takšna, da verbalno izrazimo željo po kolesu, zato to možnost tudi izberemo.
- Imamo štiri leta starega otroka, ki ga vzamemo s seboj v trgovino. Svojemu otroku želimo seveda veliko zdravja, zato nočemo, da si želi bonbonov. Predstavljamo si primer, ko si bo otrok zelo zaželel bombonov, mi pa mu jih ne bomo hoteli kupiti in vidimo, da se bo otrok začel jokati, metati po tleh in nas spravljati v zadrego. Zato hitro vzamemo to našo predstavo nazaj in si predstavljamo raje svojega otroka, kako uživa, ko nosi ananas naokrog po trgovini.
- Na sprehodu na lepem porinemo našega prijatelja v grmovje s trni, ker vemo, da ga bomo lahko kasneje prepričali, da je bila samo šala in da nam ne bo zameril, če si bomo nastalo situacijo seveda predstavljali v takšni luči.
Aura – kako deluje ta zadeva
Ko imamo za seboj nekaj izkušenj s projekcijo misli na soljudi oziroma izbiranjem njihovih reakcij v povezavi z nami, si lahko izberemo tudi nek splošen “template” naše medosebne interakcije, ki bo veljal za vse ljudi v naši bližini. Ta informacija bo shranjena v naši podzavesti oziroma metaprostoru, v fizičnem svetu pa lahko rečemo, da bo zapisana v našo auro. Načeloma lahko izbiramo template-e v mejah možnih prepričanj našega okolja. V Sloveniji si bi si naprimer težko (nič ni sicer nemogoče) ustvarili harem, ker bi to pomenilo, da moramo v našo auro zapisati zelo močno informacijo o tem, da smo vredni harema in da bo našim ženam slovenkam tak način življenja všeč (ker če ne bo non-stop kreg v hiš).Bolj preprosto pa je seveda izbirati, ali nas bodo ljudje spoštovali ali ne, ali nas bodo izkoriščali ali ne ipd.
Pomembno: Način, kako se ljudje obnašajo do nas je vedno odvisen od naše aure. Kadar se na primer ljudje do nas vedejo skladno z našo negativno predstavo o njih in nam zato nastala situacija ni všeč, jim moramo nujno odpustiti, če hočemo za v bodoče spremeniti našo auro – da se podobne situacije ne bodo ponavljale. Če se jim upremo z jezo, nismo naredili nič, osebe, na katere pa smo se jezili, pa bodo globoko v sebi čutile, da se jim godi krivica. Odpuščanje nam vedno vzame veliko energije, ki pa nikakor ni zamanj in je v bistvu najboljša možna investicija za boljši jutri. Ko pridemo do točke, ko smo vsem odpustili, seveda lahko še srečamo kakšno osebo, ki se bo na nas jezila oziroma nas ne bo spoštovala. Takrat pa bomo globoko v nas čutili, da to ni več naša skrb. Vedeli bomo zagotovo, da jeza izhaja iz te osebe zaradi njene trenutne neuravnovešenosti in zato se nas ne bo prijela.
Naša aura je v fizičnem svetu precej bolj razsežna, kot si pa mislimo. Nekateri celo pravijo, da sega v neskončnost, vsekakor pa prežema najmanj naše življensko okolje.
Primer:
- Živimo v eni izmed desetih identičnih hiš v lepi soseski z urejenimi hišami in okolico. Naši sosedje so vsi umirjeni in srečni in se ne sekirajo preveč za svoje premoženje, nas pa iz dneva v dan skrbi, da nas bodo oropali. Ta skrb se seveda z velikimi tiskanimi črkami zapiše v našo auro in s tem naše okolje. Mimoidoči “poštenjakarji” bodo na sprehodu mimo naše hiše to našo avro v podzavesti začutili in tudi pomislili, da bi nam sunili kakšno stvar ali pa dve izpred naših duri, ampak na ta instinkt ne bodo reagirali – zaradi moralnih načel in zakonov, ki jih je naša družba sprejela na podlagi prav takšnih in podobnih strahov. Ampak slej kot prej bo mimo naše hiše prišla tudi oseba, ki ne pozna zakonov in vedno reagira instinktivno (spontano) in nam odnesla kosilnico za trato in novo cestno kolo. “Zakaj izmed 10 identičnih hiš ravno nam”, se bomo spraševali in pritoževali prijateljem in jim šli s tem na živce. Oni nam bodo bolj pogosto kot ne sicer izkazali sočutje, v podzavesti si bodo pa mislili, da smo končno prejeli kar smo iskali, kajti tudi oni so pri sebi čutili naš strah pred ropom skozi vsa leta.
Torej, kaj je najbolje narediti, ko se srečamo s tem roparjem na sodišču? Odpustimo mu, pa bo problem rešen. In nehajmo nadaljevati s projekcijo tega strahu v okolje. Mimogrede, a ste mogoče opazili, kako pisani zakoni, ki so tako zelo popularni v tem svetu, povzročajo, da se naše energije ne razrešujejo sproti in naši strahovi ostajajo v podzavesti celotne družbe? Ker se strahovi ne morejo razreševati sproti, novi pa lahko nastajajo, družba piše nove zakone in predpisuje nove omejitve, posledica so pa prisilne situacije, frustracije, stres in zato tudi bolezni.
Past za sočloveka – jeza
Jeza je način, kako od ljudi na silo dobiti pozornost, tako, da usmerimo njihove misli v naše aurično polje in s tem dobimo nekaj prepotrebne energije. Govorim prepotrebne, ker jezo uporabljajo tisti ljudje, ki so v življenju še na nizkih točkah zavesti, kjer ni veliko življenjske energije. Če nam torej uspe ničhudega sluteče bitje z mislimi voditi v situacijo, kjer bo naredilo nekaj po družbenih standardih “narobe”, recimo povzročilo kakšno škodo ali pa hrup, imamo torej vso pravico uporabiti jezo in mu povedati svoje … no s to izjemo da, če še enkrat pomislimo, nikjer dejansko ne piše, da se lahko na kogarkoli jezimo. To je popolnoma naša odločitev. Škodo ali pa hrup smo si pa tudi na tak način sami priklicali v življenje.
Primeri:
- Oče si v podzavesti zaradi pomankanja življenjske energije zelo želi, da bo sin še enkrat zaloputnil z vrati, da se bo lahko nanj zjezil, zato si to situacijo tudi predstavlja.
- Prijatelj si zaradi enakega razloga zelo želi in s tem v mislih predstavlja, da mu bo prijateljica opraskala avto, ki ji ga je posodil, da se bo lahko zjezil nanjo.
- Fant si v podzavesti zelo želi, da ga bo punca prevarala, ker je že tako zelo obupan nad njuno vezo, da bo lahko samo z jezo od nje dobi malo pozornosti, zato z mislimi napaja takšno situacijo.
- Vsi si nekje v sebi želimo, da nas bo naša vlada pustila na cedilu, samo zato, da bomo imeli grešnega kozla, čez kogar se bomo lahko jezili, zato si takšne poteze vlade tudi konstantno predstavljamo.
Obdobje jeze je sicer eno izmed obdobij človekovega življenja in njegove osebne rasti in je dejansko neizogibno. Vsak ima seveda pravico doživeti celoten spekter življenjskih izkušenj in na lastni koži občutiti dobre in slabe lastnosti obdobja jeze, da bo lahko življenje diplomiral z odliko. Ni se pa seveda potrebno pretirano dolgo zadrževati v tem obdobju.
Če povzamemo: način, kako se okolica obnaša do nas je popolnoma odvisen od naše aure in projekcije naših trenutnih misli na okolico. Situacije, v katere nas vodi življenje morda res izgledajo naključno, energija v ozadju, ki pa bo v končni fazi povzročila, kako se bomo v dani situaciji počutili, pa ni niti malo naključna. Če se torej po nekem dogodku počutimo žalostne, opeharjene ali pa osramočene, dejansko nimamo izgovora, da bi se zaradi tega komurkoli pritoževali. Prevzemimo odgovornost za naše življenje, se poizkusimo čimmanj jeziti in raje poizkusimo komu kaj odpustiti.
LP