Ko ni žmohta – ideja o ustvarjanju brez ljubezni

0
192
Sestanek brez žmohta

Ljubezen je energija, ki ustvarja in daje življenje. Ker ljubezen ustvarja, je ljubezen stvarnik/bog. V vesolju ni druge ustvarjalne energije kot ljubezen. Kar ni narejeno z ljubeznijo, nima življenja, hitro se izgubi, izrodi ali pa se dobesedno sesuje v prah. Ljubezen je torej stvarnik, ki je ustvaril celotno vesolje in seveda tudi nas.

Človek kot podaljšek stvarnika tudi ustvarja. V sebi nosi željo po stvarjenju in izkušanju vsega možnega, vsega novega. In tudi človek lahko ustvarja le z ljubeznijo. Ideja o ustvarjanju brez ljubezni gre torej tako zelo v nasprotju z jedrom našega bitja, kot fotograf, ki želi fotografirati brez fotoaparata, ali pa kot kolesar, ki bi rad kolesaril brez kolesa (oziroma ima zadnje kolo na podstavku, dvignjeno od tal).

Žmoht

Ker ima vsak od nas za besedo ljubezen verjetno malo drugačno interpretacijo, pa ljubezni in njeni energiji v tem pisanju raje recimo žmoht. Tukaj smo si pa verjetno vsi enotni, da je žmoht tista prava stvar. Žmoht, to je to. Če ni žmohta, ni nič. Žmoht je tisto, kar loči dobro stvar od puste, živo od mrtve, pravo od navidezne.

Kadar nekaj naredimo iz ljubezni, takrat smo tej stvari dali življenje, žmoht. Žmoht lahko damo čemurkoli, ideji, predlogu, pogovoru, situaciji ali pa nenazadnje tudi fizični stvari.

Človeka je vedno zanimalo, če lahko ustvari kaj tudi brez ljubezni. Na prvi pogled se zdi, kot da je to celo mogoče, vendar pa je vsaka takšna kreacija potem brez žmohta. Pusta je, bolj kot ne mrtva, navidezna in kmalu se “sesuje v prah”. Kreacije brez žmohta so torej začasne, če pa vsebujejo žmoht, pa so brezčasne.

Ne veš, dokler se sam ne opečeš

Seveda ni dovolj, da samo eden od nas poskusi ustvarjati brez žmohta in potem svoje izkušnje in zaključke pove še ostalim. Vsak otrok se mora tudi sam opeči na grelni plati. Tudi večkrat, če se okoliščine zamenjajo. Zato je vsakemu izmed nas dana možnost, da z vseh možnih kotov na svojo pest preuči, če brez žmohta res ne gre.

Ker pa celotno vesolje bazira na žmohtu in mi tudi, pa je bilo potrebno to zmotno idejo nekam skriti in jo dobro zavarovati. V ta namen je bila ustvarjena podzavest in vse podobne ideje smo skrili tja, da se jih na prvo žogo pač ne zavedamo.

Zmotnega mišljenja niti sami ne opazimo

Ideja o kreiranju brez žmohta je tako dobro skrita v našo podzavest, da sploh ne opazimo, da delamo nekaj narobe. Tako dobro je zavarovana, da sami pred sabo skrivamo zavedanje (se slepimo) o posledicah naših dejanj.

  • Mati zna zato ponovno ukazovati svojih hčeri, čeprav je to naredila že stokrat, na hčerinem obrazu vsakič nemudoma opazila, da dela nekaj narobe in to je občutila tudi v svojem srcu. Pa ji to kar nekako ni bilo dovolj, da bi spremenila svoj modus operandi.
  • Šef ponovno vrši pritisk na projektno skupino, klub temu da je to naredil že velikokrat in bil posledično priča mnogim spodletelim projektom.
  • Poslanec v parlamentu ponovno razmetava z očitki, čeprav se nekje v sebi dobro spominja, da z njimi ni še nikoli nikogar premaknil nikamor.
  • Brezdomec želi s pritoževanjem izsiliti denar od mimoidočih pa ga seveda ne dobi. To je naredil že tisočkrat, pa mu še vedno ni postalo jasno. Krivi ljudi, da so brez srca, svojega pa ne pogleda.
  • Študentka organizira zabavo brez pravega žmohta in se potem čudi in sekira, ker se ponovno ni nihče odzval

Takšne in podobne primere srečamo v življenju na vsakem koraku. Vsem pa je skupna ena reč, ideja za dosego cilja brez uporabe žmohta. Kadar ustvarjamo brez žmohta, v prispodobi gonimo kolo v prazno. Ustvarjamo brez … ustvarjanja. In pred tem dejstvom sami sebe slepimo.

Večja je možnost, da bo najprej nekdo drug pri nas opazil, da s svojim ravnanjem ne bomo nikamor prišli. In potem nam bo želel to povedali. Kaj se pa zgodi v takšnem primeru?

Svoje zmotno idejo branimo pred napadi

Zmotna ideja o možnosti kreiranja brez žmohta je v naši podzavesti dobro zavarovana. Zato bomo, kadar nam bo nekdo drug to izpostavil, postali defenzivni. In obratno, kadar bomo mi to opazili in želeli izpostaviti pri nekomu drugemu, bo le ta postal defenziven.

Na primer da srečamo prijatelja, ki goni kolo na podstavku. Ne zaveda se, da tako ne bo nikamor prišel, ker je pred tem dejstvom zaslepljen:
“Kaj pa počneš, prijatelj?”
“Kaj ne vidiš, v Kranjsko Goro kolesarim.”
“Čakaj malo, takole pa res ne boš prišel v Kranjsko Goro…”
“Ah kaj pa ti veš, seveda bom. Sploh pa, kaj pa tebe to sedaj briga…”

Za varovanje podobnih napadov od zunaj skrbi naš ego (ponos, strah, hudič). V podobnih primerih nam ego zbudi strah pred izgubo nečesa “pomembnega”, recimo dostojanstva, ugleda ali pa morda časti. 

Ideja poskusiti ustvarjati brez žmohta nas spremlja že od rojstva dalje. Takrat smo se namreč odločili ločiti od njega. Kakšna pa je bila pri tem naša reakcija?

“Kaj pa mi je bilo tega treba”

Naše srce je izvor žmohta. Zato vsaka mati novo bitje ustvari prav pod srcem. V času nosečnosti se materi srčni center odpre, tudi če ima mati na svoji življenjski poti ta center še zaprt. Bodoča mati izžareva to ljubezen in zato nosečnicam pravimo, da so blažene.

Ko dojenčka pri porodu ločimo od materinega srca, le temu postane jasno, da ga je polomil. Občutek ima, da ga je nekdo pošteno opetnajstil. V hipu mu postane žal, da se je podal v to izkušnjo. Nima pojma, kaj bi naredil, zato se začne jokati, dokler ga ponovno ne približamo materinemu srcu. Mati potem energijo srca spremeni v mleko, s katerim vsaj malo ublaži dojenčkov šok, ker je sedaj ločen od neposredne ljubezni. Mleko je zelo žmohtna pijača. Z mlekom dojenček vnese žmoht direktno vase, da se lahko naposled oddalji od matere.

Otrok je sedaj na svoji življenjski poti, da odpre svoje srce. Še prej pa bo poskusil vse, kar je v nasprotju z ljubeznijo in se pri tem nič-kolikokrat opekel. Prekinil bo ljubezen do staršev in jima dal vedeti, da mu bo samemu uspelo. Da želi biti samostojen. Ne zaveda se namreč, da bo na tak način zgolj ostal sam in osamljen. Ljubezen bo iskal izven sebe, vse dokler je ne bo nekoč našel v sebi.

Prilaščanje žmohta

Pot odpiranja srca pa je, kot smo videli, presneto dobro skrita v naši podzavesti, zato si nas mora večina vzeti kar nekaj časa zanjo. Nič nenavadnega ni potem dejstvo, da smo se ljudje navadili piti mleko tudi še v obdobju odraslosti. Poleg tega pa smo izumili tudi način, kako žmoht v mleku skoncentrirati, in nastal je sir. Nič ti ne da boljšega občutka topline ljubezni v želodcu, kot en lep kos sira.

Ker je sir relativno poceni, je dostopen vsakomur. To pa zna dodati k dejstvu, da se potem redko komu mudi odpreti svoje srce. Nič pretirano hudega ni, če cel dan deluješ brez žmohta, saj si lahko potem na koncu dneva privoščiš en velik sendvič s sirom (in salamo, saj je tudi meso nastalo pod srcem ene od živali).

Kar se nekateri sprašujejo, so karmične posledice takšnega prilaščanja tujega žmohta. V kolikor žival smatramo kot objekt in njene produkte jemljemo za samoumevne, takšna interakcija definitivno ni uravnotežena. In kjer ni ravnotežja, tam je “karma”.

Praskanje po glavi, problemi in trud

Ker našemu kolesarju še ni uspelo priti v Kranjsko Goro, se je le ta končno zamislil. Stopil je dol s kolesa, ga sedaj opazuje, se praska po glavi in se sprašuje, zakaj še ni nikamor prišel. Ugotovil je, da ima očitno nek problem. Kadar delamo brez žmohta, takrat ustvarimo probleme

V tem trenutku bo ego kolesarju na uho prišepnil, da naj čimprej nekaj ukrene, da si ne bomo mi zanj mislili, da je nesposoben. Da lahko še svoj ugled izgubi ali pa kaj takšnega. Kolesar se zato odloči svoj problem rešiti tako, da naloži svoje kolo, skupaj s podstavkom, na ramena in gre peš. Za dosego svojega cilja se začne truditi. Na cilju si potem čestita, da mu je uspelo in se navdušuje nad svojo iznajdljivostjo. Mogoče sreča še kakšnega prijatelja, ki ga pohvali za njegov trud in mu reče “Vsa čast”.

Kar pa smo dosegli po trudu, čimprej odmislimo

Ker pa je bila zaradi truda pot do cilja utrujajoča, se svojega dosežka ne bo rad spominjal. Najraje ga bo čimprej odmislil. Trud je po definiciji seveda utrujajoč. Kdor življenje živi le na tak način, ta v življenju trpi. In trpljenje je cilj, kamor nas želi pripeljati ego (hudič). Tiste stvari, katere smo naredili po poti truda, zato ne vsebujejo žmohta. Zanimive so redko komu, pa še temu bolj kot ne le na prvi pogled. Takšne stvari niso nič drugega, kot privid, iluzija. Ker jih najraje čimprej odmislimo, ne prejemajo več naše energije in se kmalu “spremenijo v prah”. Medtem ko so stvari, narejene z žmohtom, kot naši otroci: s srcem smo vedno pri njih in jih spremljamo, kako gredo v svet in tam živijo.

Kreacije brez žmohta torej čimprej odmislimo. Vendar pa ne prej, preden smo od sveta prejeli vso pozornost in pobrali vse pohvale za našo iznajdljivost in trud.

Ko brezžmohtnost uide izpod nadzora

Našo kreacijo vsekakor odmislimo, ne pozabimo pa na dejstvo, da smo bili za svoj trud pohvaljeni. Zaradi tega se bomo tudi naslednjih podvigov lotili na enak način. S časom nam bosta trud in trpljenje seveda v napoto, zato bomo pri svojem delu želeli pomoč. Ker pa trud ne motivira, le žmoht motivira, nam bodo ljudje v večini primerih svojo pomoč zavrnili, kar pa nam lahko hitro pride do čustev. Začeli se bomo nanje jeziti ali pa jim vzbujali krivdo, ker nam nočejo pomagati. Naša situacija nam bo začela uhajati izpod nadzora.

Ne bo nam jasno, zakaj nam nihče ne bo hotel pomagati, saj smo prepričani, da se trud splača. Govorili bomo “to je pač treba narediti”. Dejansko pa ni nič res potrebno narediti, ker če ne bo žmohtno, se tako ali tako ne bo obdržalo. Če bi pa po drugi strani seveda delali z žmohtom, pa bi vsi komaj čakali, da bi nam prišli pomagat, da bi bili del žmohtne situacije. Žmoht je življenje, od žmohta ljudje živimo.

Na glavo postavljeno dojemanje življenja

Kdo je tisti, ki pohvali sočloveka, kadar ga vidi, da se trudi, muči in trpi, če ne nekdo, kateri ima dojemanje življenja postavljeno na glavo? Takšne pohvale največkrat prihajajo od ljudi, ki so tudi sami navajeni v svojem življenju trpeti oziroma čutijo, da so se izgubili. V takšnem stanju tudi zelo težko ločijo žmoht od privida. V podzavesti si mislijo: “Če že jaz trpim, naj pa še on, če že hoče.” In tako se tudi trpljenje razširi med ljudi in uide izpod nadzora. 

Kdor pa je v življenju našel svoj žmoht, ta si je izoblikoval brezčasen pregled nad situacijo in bo raje odvrnil prijatelja od nadaljnjega mučenja za dosego nepomembnih in navideznih ciljev.

Razgovor za žmoht

Velika razlika je, če imaš v svojem podjetju zaposlenega nekoga, ki pri svojem delu uporablja in vanj dodaja žmoht, življenje. Vse ostalo delo je iluzija, za katero nikoli ne veš, kdaj se bo sesula v prah. Marsikdo je seveda iz otroštva navajen, da je prejemal pohvale za trud in potem ta svoj način prenese še na svoje delovno mesto. Podjetje pa si seveda ne more privoščiti, da gradi na iluzijah.

Šef podjetja bo morda na neki točki opazil, da zaposleni delajo vedno več, učinka je vedno manj, zaposleni pa so utrujeni vedno bolj. Izdelki so vedno bolj suhoparni, nihče se jim več ne približa. Svojo delo zaposleni zagovarjajo in rečejo: “Potrudili smo se,” kot da ima ta trditev kakšno težo.

Mogoče bo šefu nekoč celo uspelo zaključiti, da je žmoht way-to-go. Potem pa se bo spomnil, da se z zaposlenimi pri razgovorih o tem sploh niso pogovarjali. Prevelik poudarek so namreč dali papirjem. Šef se bo začel spraševati, kako to, da žmohtnost ni bila najbolj pomembna stvar pri izbiranju novega kadra? Morda se bo začel spraševati tudi bolj na splošno, kako globoko je človeštvo skrilo žmoht? In zakaj?

Ko hudiča pripeljemo v naš dom med naš žmoht

Naš šolski sistem v tem trenutku ne daje poudarka na razvijanje žmohta oziroma strasti do ustvarjanja. Ravno nasprotno, gasi jo s konstantnim pritiskanjem na učence, kateri so se potem primorani v strahu za svoje dosežke truditi. In pri tem trpijo. Šolski sistem nas vztrajno uči ustvarjati brez žmohta (pod pritiskom) in posledično naši izdelki nimajo prave energije življenja. Domače naloge, referate, seminarske in morda celo diplomske naloge bi nas večina, po njihovi predstavitvi, najraje zakopala dva metra pod zemljo. In upam si trditi, da bi bilo kopanje dveh metrov globoke luknje v ta namen precej manj utrujajoče.

Otroke torej pošiljamo v šole, kjer izbrišejo veselje iz njihovih obrazov. Naš šolski sistem pač ne razvija aktivno žmohta v naši mladosti. Razvija in nagrajuje nas bolj kot ne za trud in iluzorne izdelke. Zaradi tega pa se v času šolanja naučimo tudi miselnosti, da žmoht ni za v javnost. Nekaj, kar je bolje, da ostane v krogu naših družin. Kamor pa potem celo mi iz šole pripeljemo hudiča – strah, trud in trpljenje.

Puščanje žmohta doma

Kot zaposlena oseba se nam potem zdi samoumevno, da svoj žmoht pustimo na varnem doma, pri naših družinah, partnerjih in otrocih. In posledično naše delo vidimo kot neko življenjsko stranpot, neko “nujno zlo”. Delo nam predstavlja trud in trpljenje, katerih posledica pa so problemi, stres in bolezni. Že v ponedeljek komaj čakamo vikend in čez celo leto komaj čakamo dopust.

Kaj ni ravno naša služba tisto, kjer najdemo svoje življenjsko poslanstvo? Kjer lahko rastemo in se razvijamo in gradimo na našem žmohtu? Kaj ni naše delovanje nepogrešljiv prispevek k naši družbi, kjer kot košček sestavljanke tvorimo našo človeško skupnost, ki brez nas (našega žmohta) ne bi mogla biti to, kar je? Kakšen košček te sestavljanke smo sposobni ustvariti, kadar svoj žmoht pustimo doma, glede na to, da je žmoht edina ustvarjalna energija v vesolju? Ustvarili bomo navidezen košček, torej neviden. Kakšno sestavljanko (skupnost) bomo torej zgradili na tak način, če ne takšno, ki bo polna lukenj? Lahko takšna sestavljanka sploh stoji skupaj? Da o problemih, ki jih z delovanjem brez žmohta ustvarimo, raje ne govorimo.

O, ne tako hitro! O problemih je seveda “potrebno” govoriti…

Namesto, da bi dali žmoht na mizo…

Če smo ustvarili problem, ga bomo želeli največkrat povedali še ostalim, če že pride do priložnosti oziroma pogovora kje za kakšno mizo. Naj je problem nastal v okviru službe ali pa kje drugje, kjer žmohta seveda ni bilo. Namesto, da bi pri pogovoru za mizo delili svoj žmoht z ostalimi, delimo svoje probleme. V poslušalcih zbudimo čustvo frustracije. 

Govorjenje o našem delovanju brez žmohta je govorjenje o našem stagniranju. Brez žmohta nam seveda nič ni uspelo premakniti nikamor. Na silo smo hoteli premakniti nekaj zunaj sebe, medtem ko v svojem srcu nismo premaknili nič. Gonili smo kolo v prazno in zaradi vseh nakopanih problemov o tej izkušnji pripovedovali, kot da smo bili na dirki po Franciji.

Če žmohta ni, vse pri miru stoji

Kjer žmohta ni, tam se stagnira. Če ljudje kje porabimo največ časa, je v poslušanju tistih, ki govorijo o svoji življenjski stagnaciji. Čudimo se njihovim problemom, si poskušamo osmisliti povedano in iščemo prave besede zanje, da se ne bi počutili še bolj ranjeno. Poskušamo biti uvidevni in pokazati, da nam je mar za njihove probleme in poskušamo izraziti sočutje. Njihovim iznajdljivim rešitvam problemov kimamo, čeprav nekje v sebi čutimo, da nekaj še vedno ne štima.

Poskušamo se povezati s povedanim, začutili kaj se dogaja, kar pa nam ne uspe. Oni nam namreč govorijo, da ne moremo tega, ne moremo tistega in ne moremo tretjega, mi pa v svojem srcu dobro vemo, da lahko to, tisto in tretje. Rekli nam bodo, da si ta ne bo vzel časa za nas in tisti tudi ne. Seveda si ga bosta, če bomo do njiju pristopili z žmohtom. In tako dalje – kdor nima odprtega srca, ta pač stagnira in zato povsod vidi samo brezizhodne situacije.

Dvomim, da kdo vidi smisel v stagnaciji, torej ga tudi razlaganje o njej nima. Smisel pa bi lahko pridobili s tem, da bi se svoje stagnacije začeli zavedati, in bi šli razlagat o naših opažanjih okoli tega dejstva.

Kjer pa je žmoht, tam ni problemov

Kadar govorimo o problemih, govorimo o svetu iluzije brez žmohta. Kjer pa je žmoht, tam ni problemov. Nekdo bo temu dejstvu nasprotoval in rekel: “Kako da ne, seveda se lahko nečesa lotiš z ljubeznijo, pa vseeno naletiš na kakšen problem.” To je enako, kot če bi rekel: “Z ženo sva srečno zaljubljena in res ne vem, kako naj sedaj rešim ta problem.” Ima ta stavek kaj smisla?

V ljubezni je pot do želenega cilja odprta in prehodna. Ker je cilj jasno viden, se problemov ne vidi. Ustvarjanje z ljubeznijo je osnovni princip našega obstoja, saj smo vsi del stvarnika, katerega vedno nosimo s sabo v srcu. Stvarnik (ljubezen) lahko ustvari karkoli si zaželi. To je naše temeljno dejstvo, preko katerega pa smo poveznili idejo, da bi poskusili ustvarjati brez ljubezni. In si posledično zakomplicirali življenje do onemoglosti.

Ko se jutro zbudi

Ko se jutro zbudi, sonce posije in se megla (nora idejo o ustvarjanju brez ljubezni) razkadi, nam končno postane jasno, na kakšni brezglavi zabavi smo se znašli. “Brez hlač” zalotimo vse tiste, ki želijo za dosego svojih ciljev uporabiti vse prej kot pa ljubezen, in teh ni malo. Svoje hlače potegnemo gor in se, ko rdečica iz našega obraza izgine, ozremo malo bolje okrog sebe. Posledice te nore zabave izgledajo prav grozovito: svet smo tako zelo obrnili “na glavo”, da ljudje sedaj mislimo, da moramo jemati vse navidezne reči brez žmohta še najbolj zares. Joj, kako smo zašli! V želodcu nam postane kar slabo ob tej realizaciji.

Jasno nam postane, da nam je tisti, ki je pravil, kako se človeštvo nahaja na svojem vrhuncu, zgolj buče prodajal in da je prostora za naš napredek še neomejeno. Zamižimo in si začnemo predstavljati, kakšen bi bil lahko svet, če bi vsak od nas za vedno pozabil na idejo o ustvarjanju brez ljubezni, ki jo je imel poveznjeno čez oči. Nato bi si našel le tisto zaposlitev, kjer bi najbolj užival in tam razvijal svojo ljubezen. Nihče se ne bi nikoli več ničesar lotil s trudom, saj bi z njim ljubezen, na kateri je gradil, podrl. In tako bi tudi vsak našel svoj center in svoje pravo mesto na tem svetu. Našel bi sebe.

Jasno nam postane, da bi na tak način vsa negativnost tega sveta izginila. In da vse, kar je v tem svetu negativnega, pravzaprav izhaja zgolj iz te zmotne ideje o ustvarjanju brez ljubezni. Da je negativnost torej iluzija, saj je vsak od nas v osnovi čista ljubezen.

Biti čista ljubezen, to je naše pravo mesto na tem svetu. Ker je to hkrati tudi edino mesto, kjer mi najdemo svet.

Hvala za branje!