Ključi do enosti

0
370

Vsem nam je že kdaj prišla nasproti ideja, da smo vsi v osnovi eno. To idejo je potem verjetno vsak pri sebi prediskutiral, jo mogoče shranil za kasneje ali pa jo kar takoj ovrgel. Je ideja o enosti res samo ideja? Nek koncept, ki so se ga ponovno izmislili naši možgani? Ali pa je to mogoče naša dejanska resnica, torej občutek naše prave preteklosti in našega skupnega izvora? Občutek je mogoče že pravi, če si predstavljamo, da smo eno s tisto novo sošolko z rdečimi lasmi, ali pa morda s tistim postavnim fantom iz sosednjega oddelka v službi. Vendar pa, ko si predstavljamo, da smo eno s tistim tečnim sosedom ali pa tisto zanemarjeno gospo iz trgovine? Ne, to pa ne, to pa ni govora, bi rekel verjetno vsak. Vendar pa pustimo sedaj zavoljo tega članka podobne predsodke pri strani in si poglejmo nekaj indikatorjev, ki pa so le na strani enosti, kot naše prave resnice.

Bližina, distanca in soustvarjanje

O vsakomur lahko razmišljamo pozitivno z ljubeznijo ali pa negativno z nekim dvomom. Če razmišljamo pozitivno, bo to povzročilo, da ko se naslednjič vidimo, se bomo tej osebi počutili blizu, lahko ji bomo brez težav gledali v oči in z njo se bomo dobro razumeli. Če pa o neki osebi razmišljamo negativno, pa jo v prihodnosti raje sploh ne bi srečali. V kolikor se bomo z njo vseeno srečali, bomo med nami občutili distanco, s težavo si bomo pogledali v oči in hitro lahko pride tudi do kakšnega trenja oziroma prepira.

Ko ta princip osvojimo, potem že v naprej vemo, kaj se bo zgodilo, če o nekom razmišljamo dobro ali slabo. Ko razmišljamo dobro, lahko že v danem trenutku čutimo lepšo prihodnost in obratno. Seveda pa se nam v naših mislih ni potrebno omejiti samo na tiste ljudi, s katerimi se bomo slej kot prej srečali. Vsakdo izmed nas lahko na enega izmed teh dveh načinov razmišlja o komurkoli, tudi če ga osebno ne pozna in tako pomaga usmerjati prihodnost celotne naše skupnosti. Vsak od nas soustvarja vsa ostala bitja, kar pa seveda pomeni, da tudi vsa ostala bitja soustvarjajo nas. 

Kako spremenimo sebe

Vemo, da je to težko. Lahko poizkusimo, vendar obstaja zelo velika verjetnost, da se bomo vrnili na stara pota. Informacija o tem, kdo smo mi je namreč zapisana v kolektivni zavesti vseh ljudi/bitij.

Verjetno ima vsak od nas že kakšno izkušnjo s tem, da nas je nekdo želel spremeniti, pa smo globoko v sebi čutili odpor do te ideje in mogoče celo zamero, da nam je nekdo sploh to predlagal. Vsi se globoko v sebi zavedamo, da to, kar v nekem trenutku smo, ni odvisno samo od nas. In če nas nekdo vidi v slabi luči, da je to njegov problem. On naj spremeni svoj pogled na nas, ne pa da nam govori, da naj se spremenimo!

Iz naše perspektive torej kolektivna zavest vseh bitij (tudi nas) predstavlja našega stvarnika, lahko rečemo tudi Boga. In enako velja tudi za perspektivo vseh ostalih bitij. Vsi skupaj smo torej ta stvarnik, vsi skupaj smo v osnovi to eno bitje.

Kaj si nekdo misli o nas, je torej pomembno. Tukaj na Zemlji pa smo se navadili tolažiti ostale češ “ne se sekirat, kaj si drugi mislijo o tebi”, čeprav je vsakomur izmed nas globoko v sebi to zelo mar.

Šesta dimenzija – dimenzija naših projekcij

Kreacija v tem vesolju sledi zaporedju misli – besede – čustva in na koncu dejanja. Te energije lahko razporedimo po dimenzijah. Dejanja so produkt našega fizičnega telesa, za katerega pravimo, da se nahaja v tretji dimenziji. Po tem modelu bi čustva lahko povezali s četrto dimenzijo, besede s peto in misli s šesto dimenzijo.

V našem telesu šesta dimenzija sovpada z našo šesto čakro, tretjim očesom, katerega v našem telesu zastopa žleza češarika. Ker se nižje dimenzije napajajo z energijo višjih dimenzij, so nižje dimenzije vedno lahko le odraz višjih dimenzij. Ker lahko vsak izmed nas razmišlja o čemurkoli, torej lahko skozi tretje oko vsak izmed nas na šesti dimenziji vizualizira/projicira/usmerja prihodnost celotne naše skupnosti.

Kakšno sliko ima določena oseba o celotnem vesolju oziroma na kakšen način ga soustvarja, začutimo, ko tej osebi pogledamo v oči, saj vemo da se v tem predelu nahaja njena šesta čakra, vizija vsega. Modreci radi rečejo, da se v naših očeh zrcali naša neskončna duša, mi pa tudi vemo, da lahko pri gledanju ostalih ljudi v oči lahko začutimo občutek neskončnosti.

Ali smrt obstaja?

Če je lahko energija vsakega izmed nas na tak način prisotna povsod, kaj potemtakem sploh pomeni smrt našega fizičnega telesa? Naša zavest/energija očitno ne umre, ker vidimo da ni odvisna od našega fizičnega telesa. In če smrt torej ne obstaja, tudi naše rojstvo nič ne določa in za vsako našo dušo zato lahko rečemo, da obstaja v večnosti, od samega začetka do konca vesolja. Vprašajmo se torej, koliko življenjskih izkušenj je potemtakem kdorkoli izmed nas nabral, preden smo se znašli skupaj tukaj doli na Zemlji?

Če ima kdo že od malega kakšno bolezen ali pa deformacijo se lahko vprašamo tudi, če jo ni morda prinesel iz prejšnjega življenja?

Za našo dušo pravimo, da je ‘točka’ zavedanja in ustvarjanja celote. Poleg življenjskih izkušenj se lahko potem tudi vprašamo, koliko izkušenj ustvarjanja celote/enosti je potem kdorkoli izmed nas nabral v preteklih življenjih. Kako se je na podlagi teh izkušenj izoblikoval njegov duh?

Da smrt ne obstaja lahko sami sebi dokažemo tako, da se v kakšni kočljivi življenjski situaciji vprašamo, kaj pa bi ta in ta (ki je že preminil ali pa tudi ne) naredil v dani situaciji. Opazili bomo, da se nam bo odgovor kar sam ponudil, v primeru da smo s to osebo uspeli navezati stik in jo sedaj čutimo znotraj nas. Vsak od nas je v osnovi delček izvorne zavesti, do katere kdorkoli lahko dostopa kadarkoli, fizično telo pa je samo naš trenutni dom.

Občutek je v nas

Občutek, kakšen je nekdo, najdemo znotraj nas. Začutimo lahko tiste, ki jih že dolgo časa poznamo, vsekakor pa tudi tiste, ki smo jih šele spoznali. Kadar spoznamo novo osebo, lahko zato tudi takoj začutimo, ali deluje avtentično s tem, kar ta oseba je, ali pa se pretvarja da je nekaj drugega oziroma deluje iz svojega ega. Če ne bi v sebi čutili, kakšna naj bi bila ta oseba, potem to čutenje seveda ne bi bilo možno.

Velikokrat bomo vedeli, kakšen je nekdo, zgolj na podlagi njegovih obraznih potez. Stvarnik (mi) je namreč skozi preteklost na naše obraze naslikal določen izgled, da bi se lahko kadarkoli že po prvem občutku prepoznali. V sebi lahko takoj začutimo, kaj je imel stvarnik v mislih, ko je nekomu izoblikoval specifičen zunanji videz. Opazimo lahko tudi, da so si, takoj ko se rodimo, naša telesa dejansko zelo podobna, potem pa vsaka duša svoje telo po svoje izoblikuje in največkrat si potem otroci in starši po zunanjem izgledu niso tako zelo podobni.

Vse prevečkrat pa se ljudje ne zanašajo na ta notranji občutek. To lahko vidimo, kadar nekomu, kateri je že na prvi pogled antipatičen ali pa negativen, uspe zmagati na kakšnih volitvah in potem tudi dejansko pelje vse skupaj v maloro. Težava je v tem, ker nas naš sistem tako vztrajno napačno uči, da se moramo zanašati na naše razmišljanje in ne na naše občutke.

Piflarji

V osnovni šoli nas naučijo povezovati sličice živali in rastlin z njihovimi imeni. Na tak način pa se definitivno ne naučimo, kaj dejansko je neka rastlina ali žival. Edini dober razlog, da pripišemo tem bitjem imena je ta, da imamo neko referenco, ko se v pogovoru z ostalimi sklicujemo nanje.

V šoli nam nikoli ne svetujejo, da se naučimo čutiti, kakšno energijo imajo rastline in živali. Kakšen je njihov duh? Kakšen občutek dobimo zraven njih? Kakšno idejo je imel stvarnik, ko je ustvaril to cvetlico, to drevo oziroma to žival? Je medved odraz duha mogočnosti, moči ali mogoče celo strahu, je pajek odraz duha nelagodja, mogoče gnusa, metulj odraz duha lahkotnosti, konj odraz duha elegance?

Dejstvo je, da občutek duha vsake živali ali rastline lahko začutimo znotraj nas, kar očitno pomeni, da smo tesno povezani s tistim, ki jo je ustvaril. Smo bili morda celo mi ta stvarnik? Enako pa seveda velja za nas ljudi. Kakšno je imel stvarnik idejo, ko je ustvaril vsakega izmed nas? Kakšno smo imeli idejo, ko smo ustvarili sami sebe?

Spoznavanje soljudi

Kadar spoznamo neko novo osebo, nam le ta bolj kot ne pove, kako ji je ime, kje živi, mogoče kje se je šolala, kaj v življenju počne in če je zadovoljna s svojo plačo ali ne. In po koncu pogovora imamo občutek, da od nje nismo izvedeli popolnoma nič. Ali pa smo bili morda mi tisti, ki smo ravno nekomu natvezli vse naše površinske lastnosti iz trenutnega življenja in na koncu dobili občutek, da jim sploh nismo dovolili, da bi nas spoznali? 

Pa mi sploh poznamo same sebe? Kako se naučimo, kdo v resnici smo, ko nekoč ugotovimo, da mi v bistvu nismo zgolj naše fizično telo, torej da smo duša, ki ima za sabo celo večnost izkušenj z ustvarjanjem vesolja/enosti?

Spoznavanje samega sebe

Zaradi vseh izkušenj, resnic, ciljev, načinov za doseganje ciljev in na primer strahov, ki jih določena duša nosi s sabo skozi življenja, vpliva na okolico zgolj s svojo prisotnostjo. Kdo smo mi, se torej lahko naučimo iz naše okolice. Naša okolica bo vedno odražala naše globoke resnice, ki jih nosimo skozi življenja. Vesolje se dejansko drugače zaukrivlja v prisotnosti kogarkoli izmed nas in iz opažanja le tega se lahko naučimo, kdo smo mi. Lahko bi rekli, da ima vsak izmed nas v sebi svojevrstnega duha, s katerim vpliva na okolico, na enost. Naš duh pa ni nič drugega kot način razmišljanja, način projiciranja in odpiranja prihodnosti enosti iz naše trenutne točke.

Lažje kot za samega sebe pa je opaziti, kako se energija skupine spremeni, ko kakšna izmed oseb odide oziroma se nova pridruži. Velikokrat se zamenja tematika pogovora, mogoče se spremeni tudi resnost, globina, hitrost govorjenja, mogoče nekdo drug potem več govori in nekdo drugi manj. Zavedajmo se, da se enako seveda zgodi, ko se skupini pridružimo (ali odidemo) mi.

Naš duh

Mogoče bo nekdo opazil, da se ljudje ob njegovi prisotnosti umirijo, ali pa mogoče postanejo le še bolj živčni. Verjetno obstaja kdo, zraven koga se dogajajo same smešne stvari ali pa kdo, zraven koga se vedno nekaj polomi/pokvari. Nekdo lahko brez posebnega truda okoli sebe ustvari izobilje, nekdo pa na svojo realnost vpliva tako, da izgubi vse premoženje. Verjetno obstaja kdo, ki v družbi brez truda najde prihodnost, kjer vsi plešejo, nekdo drug morda takšno, kjer se vsi skregajo in nekje definitivno obstaja tudi kakšen Kupid, zraven koga se vsi poparčkajo. In tako naprej. Vsak od nas je torej duh nečesa. Duh česa ste torej vi?

Naslednjič, ko bomo na kavici spoznali kakšno novo osebo, lahko torej namesto svojega imena povemo, da smo duh plesa oziroma česarkoli že. To bi ziher znalo peljati v zanimiv pogovor. Na tej točki pa poudarimo še, da je naš duh globoko vklesan v našo zavest in ga kar na lepem ne moremo spremeniti. Če smo mi duh dolgčasa, je dolgčas vedno naša projekcija prihodnosti in če se bomo zadnji moment trudili, da bi pa le ustvarili dobro zabavo in silili ljudi plesat, bomo seveda izpadli zlagano. Situacije okoli nas se vedno odvijajo spontano na podlagi našega duha. Če nam le ta ni všeč, ga začnimo spreminjati v sebi, ne zunaj sebe.

Negativni duh

Ni seveda nujno, da je vsak duh samo pozitivno naravnan. Naletimo lahko na koga, ki deluje v nasprotju z našo projekcijo prihodnosti. Na primer da spoznamo neko novo osebo in se z njo spoprijateljimo. Potem pa opazimo, da nam gre življenje kar na lepem v napačno smer, morda izgubimo službo, partnerja, mogoče nam začne odtekati premoženje. Vse te stvari so definitivno lahko posledica tega, da je naš novi prijatelj v sebi držal projekcijo prihodnosti, kjer mi teh stvari nimamo. V takšnem primeru imamo opravka z negativnim/destruktivnim duhom. Vprašajmo se, če smo mogoče mi kdaj do koga na takšen način delovali?

Kadar imamo odprto tretje oko, lahko začutimo, kdaj je nekdo v svojih mislih do nas negativen. Ker smo vklopljeni na šesto dimenzijo, čutimo našo prihodnost, in če svojo vizijo omenimo neki osebi, ki ima v sebi destruktivnega duha, bomo izgubili pravi občutek zanjo. Takšnih oseb je ne Zemlji kar precej, nobena izmed njih pa seveda ne bo priznala, da si je takoj zaželela prihodnosti v nasprotju z našo.

Kako se znebiti vpliva takšnega duha na nas? Ne preostane nam drugega, kot da do njih ustvarimo distanco.

Rezanje kril

Kadar je kdorkoli do nas negativen, si v mislih vedno zaželimo distance med nami in njimi. Kar bo pomenilo, da se bo zaradi tega tudi v prihodnosti v fizičnem svetu ustvarila distanca. Kako se bo ta sprememba odražala v realnosti ni pomembno, važno je, da poznamo cilj. Ta oseba se bo morda odselila, mogoče pa jo bo doletela kakšna nesreča. Čemur bomo potem rekli karma.

Negativnim osebam oziroma osebam, ki gojijo negativnega duha, torej vsi ostali na tak način po malem in malem ‘režejo krila’ in jih definirajo v neko majhno škatlico, kjer nimajo ravno veliko vpliva nad ostalimi. Zaradi resnice o enosti torej zaradi svoje lastne negativnosti delamo škodo samo sami sebi in postajamo manjši.

Vsi vemo, da se najbolje počutimo le zraven tistih oseb, ki do nas čutijo brezpogojno ljubezen. Zraven vseh ostalih (tudi tistih, ki nas ljubijo, pa v tem niso brezpogojni) že čutimo, da se na nekem nivoju opirajo na nas in nam s tem dušijo duha, zato do njih raje ustvarimo distanco. Naš edini način, da nas bodo ostali želeli ohraniti blizu, oziroma da ‘ohranimo naša krila nedotaknjena’ je torej brezpogojna ljubezen. V nasprotnem primeru pa bomo skozi naše življenje postajali manjši in manjši in sami sebe zaprli v majhno škatlico.

Naše fizično telo med drugim služi kot ta majhna škatlica.

Zaporniki

V našem telesu je bela svetloba naše duše (ki obstaja v večnosti) skozi prizmo razpršena iz bele kronske čakre, ki je locirana na vrhu glave, med šest ostalih čaker, katere odražajo svetlobne frekvence od rdeče proti vijolični. Vsaka čakra hrani informacijo o tem ali je na pripadajočem nivoju naša energija pozitivna ali negativna v relaciji z enostjo. Kadar na kateremkoli nivoju delujemo negativno, se nam bo pripadajoča čakra zaprla in naš duh bo ujet. V naši zavesti se to pozna kot negativno čustvo ali bolečina, na fizičnem telesu pa kot bolezen, blokada oziroma kakšen tumor.

Kadar nekdo naredi nekaj negativnega, mu enost vcepi krivdo in zapre 2. čakro. Ta oseba se mora sedaj soočiti s to ‘življenjsko lekcijo’ in krivdo, do takrat pa je ‘v zaporu’ in njen vpliv na enost je oslabljen. Če nekdo želi biti nekaj na silo (ego) in ne iz srca (enosti), mu enost vcepi sram in zapre 3. čakro. Če nas nekdo ne spoštuje, mu bomo zaprli srce, če nekdo preveč govori mu bomo zaprli grlo, tistemu, ki pa je v svojih mislih do nas negativen, pa bomo zadali glavobol in počasi zaprli tretje oko.

In ne nazadnje, če je nekdo preveč promiskuiteten, da si na primer dvigne ego, bodo tisti, ki tega nočejo, ustvarili prihodnost, kjer se bo umiril. Kako bo realnost odražala pot do tja, ne vemo, cilj pa poznamo. Najverjetneje se bo tej osebi razvila neka nova spolna bolezen.

Telo je učni pripomoček

Naše telo je torej učni pripomoček s katerim se učimo ljubezni. Kadar naredimo nekaj negativnega, nam telo javi bolečino, bolezen ali kakšno drugačno blokado. Ideja je, da se vsakogar, ki se odloči za negativno pot, na tak način vrne nazaj k enosti oziroma k brezpogojni ljubezni.

Tudi če skrivamo oziroma branimo svojo resnico pred ostalimi, smo iz stališča enosti zaprti in ločeni od nje. V takšnih primerih se nam v telesu rada vzpostavi blokada v obliki dodatnega maščobnega tkiva v okolici točke zaprtosti. To pa seveda ni v našem interesu. Življenje nas tako slej kot prej nauči vsa naša najgloblja čustva brez strahu deliti s komerkoli, ki ga to zanima. Ker šele takrat se nam telo odpre in lahko sproščeno zadihamo. Lahko bi tudi rekli, da se sprijaznimo s svojo usodo in se na tem nivoju ponovno povežemo z enostjo.

Ko osvojimo vse življenjske lekcije, uravnovesimo čakre, odpravimo blokade, takrat nikomur nismo nič več dolžni. Svetloba čaker se ponovno združi, odpre se nam kronska čakra in naša zavest se ponovno poveže z večnostjo naše duše. Ponovno postanemo angelsko bitje, to, kar smo včasih že bili, preden smo se ‘zarotili proti enosti‘.

Ko imamo kronsko čakro odprto, čutimo, da smo v večnosti povezani z vsem, da nič ne obstaja izven nas in da sta prostor in čas samo navidezna projekcija.

Eno srce

Da smo med sabo prostorsko ločeni je očitno samo navidezna projekcija. Edina prava potencialna ločenost med nami torej obstaja na nivoju našega srca. Kadar do nekoga v srcu čutimo ljubezen, čutimo do njega bližino oziroma čutimo distanco, če do njega gojimo sovraštvo, sum, dvom ali pa morda kakšne drugačne predsodke.

Prej smo omenili, da občutek duha vsega, kar obstaja, čutimo v sebi, v našem srcu in to ni naključje. Ljubezen je edina ustvarjalna sila v vesolju, vse kar obstaja je bilo ustvarjeno zgolj z ljubeznijo. Lahko bi rekli, da ljubezen najdemo v našem srcu, v njej najdemo stvarnika in znotraj njega celotno stvarstvo (enost). Naše srce je torej vsem nam skupno. Delati nekaj iz srca torej pomeni, da delamo skladno s tem, kar enost želi od nas oziroma za kar smo bili ustvarjeni. Za kar smo ustvarili sami sebe.

Kadar z nekom v sebi držimo srčno povezavo, smo pomirjeni in srečni, kadar pa to povezavo prekinemo, pa nas preplavi občutek osamljenosti in žalosti. Vedno je odvisno samo od nas, ali bomo povezavo prekinili, ali pa ne. Zaradi tega se nikoli ne smemo jeziti na ostale. Srčno povezavo pa največkrat prekinemo, ker nas neko zunanje dejanje sproži.

Sprožilci

Sprožilci so tiste situacije, kjer sami sebe prepričamo, da je prišlo do ločitve od enosti oziroma od ljubezni, kar pa seveda ni res in nikoli ni bilo res. To so situacije, kjer prekinemo srčno povezavo in začutimo občutek osamljenosti. Če bi srčno povezavo ohranili, bi se še vedno počutili povezano in srečno. Sprožilci so del našega ega in zasidrani v našo podzavest in tam bodo ostali, dokler jih ne odkrijemo oziroma ozavestimo.

Najbolj očiten sprožilec, kjer prekinemo srčno povezavo je fizična ločitev. Na primer da nekdo, ki ga imamo radi, odide za nekaj časa proč od nas. Sprožilec v nas nas prepriča, da je dejansko prišlo do ločitve in prekine se nam srčna povezava. Začutili bomo, da to osebo pogrešamo, od nje se bomo poslavljali v nedogled in jo s tem dušili. Vendar pa ločenost med nami ne obstaja, le njeno iluzijo smo si sami ustvarili v naši glavi. Pravzaprav smo dejansko mi tisti, ki smo odšli nekam – odšli smo v naš ego, zaprli svoj dostop do srca in se torej ločili od enosti.

Naslednji očitni sprožilec je situacija, kjer nekdo naredi po naših standardih nekaj narobe. Naš ego to situacijo izkoristi in nas prepriča, da ta oseba ni vredna ljubezni in zaradi tega prekinemo srčno povezavo do nje. Ker začutimo, da je sedaj z nami nekaj narobe (osamljenost in žalost), se zjezimo na osebo, ki nas je sprožila. Dejansko pa smo bili ponovno le mi tisti, ki smo padli ven iz enosti oziroma ljubezni.

Sproži nas lahko še marsikaj. Od tega, ko nas nekdo zavrne pa do tega, ko vidimo ljubljene osebe početi nekaj po svoje. To, da želi vsak od nas početi nekaj po svoje, pa je še ena resnica, ki je vprogramirana v našo podzavest in nas navidezno vodi proč od enosti.

Entropija

Entropijo v fiziki poznamo kot zakon v termodinamiki, kjer vsak delec zaradi naključnega gibanja zavzame svoj prostor. Entropijo v naravi opazimo na primer, kadar gosti sok zmešamo z vodo. Delci gostega soka se enakomerno razpršijo po vodi. V človeškem telesu pa entropijo opazimo na primer, kadar vstopimo na prazen avtobus in opazujemo, kako se ljudje po njem porazdelijo. Nihče se namreč ne bo usedel zraven že nekoga, če je še polovica avtobusa prostega. Entropija torej v nas ustvari željo po čim večjem osebnem prostoru.

Ali pa na primer, ko sedimo z družbo na pijači in opazujemo, kako vsak izmed nas želi zavzeti svojo resnico, svoj prav. Sogovorniku izkažemo dvom in mu poskušamo prodati svojo resnico. Pa čeprav smo jo morali zato v danem trenutku ustvariti. V takšnih pogovorih je velikokrat slišati besedo NE. Za negativnost pa vemo, da ne povzroči nič drugega kot pa distanco med nami in sogovornikom. Entropija v nas ustvari torej tudi željo po čim večjem duhovnem prostoru.

Posledica entropije je podzavestna želja, da vsak od nas počne nekaj po svoje (kakršnokoli resnico si je pač ustvaril leto prej na pijači s prijatelji). Kar pa povzroča le distanco med vsemi nami in zelo hitro se lahko odtujimo tudi od najboljših prijateljev, kar pa definitivno ni v našem interesu. Entropija je močan program v naši podzavesti (egu) in tam bo ostal, dokler se ga ne bomo začeli zavedati in z našimi sogovorniki raje strinjati oziroma govoriti DA. Tako bomo začeli zavestno ustvarjati bližino namesto distance.

Resnica

Kdor dela nekaj po svoje (iz ega), ta vedno zapostavlja svoje srce oziroma samega sebe. Naše srce pa je vsem skupno, torej z zapostavljanjem samega sebe zapostavljamo enost, ki nam takoj odgovori z bolečino. Bolečino, iz katere se lahko učimo, bolečino, ki nas bo vrnila nazaj k enosti. Takšno usodo si je vsak izmed nas izbral, ko se je odločil za to življenje. Ko se začnemo zavedati, da je temu res tako, potem vsi ostali argumenti odpadejo in ostane nam samo še dejstvo, da je enost res naša resnica.

Ego nas bo vedno želel prepričati v nasprotno. Ego nas bo vedno želel prepričati, da smo majhno in nepomembno bitje iz mesa in kosti. Želel nas bo prepričati, da smo od sveta ločeni, da vse obstaja izven nas. Nič pa ne bi moglo biti bolj proč od resnice. Vsak od nas je vse saj vse in vsakogar najdemo znotraj nas, v našem srcu, našem večnem izvoru ljubezni. Mislimo, da smo ravno spoznali neko novo osebo? Popravek, poznamo se že celo večnost.

Zapostavljati enost oziroma zapostavljati svoje srce pomeni zapostavljati ljubezen. Po ljubezni pa vsakdo izmed nas hrepeni vedno in večno, pa naj se dela še tako neomajnega. Hrepeni po ljubezni in enosti.

Oboje vsi iščemo. In oboje bomo ponovno tudi našli. Takšna je naša usoda.

 

Članek je bil prvič objavljen 1.1.2017 na www.duhovnost.eu.