Državni aparat iz strohnelega papirja

0
384

Ko sem dopolnil 30 let sem izgubil spomin. Vse sem pozabil, kdo sem, kam sem hodil v šolo, s čim sem si služil denar, kje sploh živim, predvsem pa to, kako naša družba funkcionira. Vse sem se moral na novo naučiti. In lahko si predstavljate, da sem imel ogromno vprašanj.

Takrat sem nekega dne imel idejo, da bi se poučil ponovno o naši deželi, vendar je ravno, ko sem odprl enciklopedijo, na vratih pozvonilo …

Pred vrati je stal nek moški, precej pustega izraza, kar malo mu je bilo nerodno, ko sem ga v pozdrav objel.

Uradnik: “Dober dan gospod… prišel sem pobrat nepremičninski davek.”

Davek

Jaz: “Kaj pa je to davek?”
Uradnik: “Se hecate? Ne veste kaj je to davek?”
Jaz: “Ne, se opravičujem, spomin sem izgubil.”
Uradnik: “Joj, to pa res ni dobro… Čisto po domače torej, davek je denarni prispevek državi iz določenega razloga. In ta razlog je v tem primeru vaša nepremičnina.”
Jaz: “Kaj mislite z moja nepremičnina?”
Uradnik: “S tem mislim vašo hišo. ”
Jaz: “Nikoli nisem rekel, da je ta hiša le moja? Če kdorkoli potrebuje streho nad glavo, je vedno dobrodošel. Vsako stvar se da deliti.”
Uradnik: “To že, vendar ste vi tisti, ki je uradno lastnik.”

Lastnina

Jaz: “Kaj to pomeni, da sem jaz lastnik?”
Uradnik: “To pomeni, da vi odločate o tem, kaj se v vaši hiši dogaja.”
Jaz: “Jasno, da jaz odločam, saj živim tukaj.”
Uradnik: “Že, vendar ker ste vi lastnik te hiše, so drugi primorani upoštevati vaše odločitve.”
Jaz: “To bi me upoštevali tako ali tako. Z lepo besedo se vedno daleč pride.”
Uradnik: “Ja vsekakor. No in ker ste lastnik te hiše, če jo boste prodali, boste vi prejeli denar.”
Jaz: “Ne mislim je prodati oziroma se seliti. Torej zagotovo ne bom nikoli prejel nobenega denarja zaradi tega.”
Uradnik: “Vseeno je vaša hiša nekaj vredna. Ocenjena je na …”
Jaz: “Tudi, če ne bi bila.”
Uradnik: “Vendar je! Nekdo je mogel nekaj denarja vložiti v hišo, očitno ste bili to vi, in ta denar lahko potem dobite tudi nazaj.”
Jaz: “Če prodam hišo…”
Uradnik: “No, jasno…”
Jaz: “Rekel sem vam, da se ne mislim seliti! Ampak če vam pa toliko pomeni, da je hiša nekaj vredna, pa naj vam bo. Kdo pa jo je ocenil? Nekdo je vohljal okoli moje hiše?”
Uradnik: “Emm … tako nekako.”
Jaz: “Če ga dobim… Zakaj pa ta vohun ocenjuje naše hiše?”
Uradnik: “Da imamo na uradu neko okvirno predstavo, koliko davka pobrati od določene nepremičnine.”
Jaz: “Kako pa ocenite vrednost hiše?”
Uradnik: “Na podlagi lokacije in tega, koliko denarja je bilo vloženega vanjo…”
Jaz: “Če vložim več denarja, plačam večji davek?”
Uradnik: “Nekako tako…”
Jaz: “To se sliši pa zelo predrzno… Mi je jasno sedaj, zakaj želite, da ima hiša čim večjo vrednost.”
Uradnik: ” … ”
Jaz: “In ker naj bi bil jaz tisti, ki je vložil denar v to hišo, ste k meni prišli po davek?”
Uradnik: “Da.”

Papir

Jaz: “Pa dajte mi povedati, kje vi vidite, da sem jaz tako-imenovani lastnik te nepremičnine?”
Uradnik: “Na tem papirju tukaj tako piše. Saj je to vaše ime, kaj ne?”
Jaz: “To je res moje ime. In kaj potem, če je napisano na papirju? Od kdaj pa ima papir besedo… saj je samo papir?”
Uradnik: “Tu spodaj ste podpisani vi.”
Jaz: “In kaj za vas pomeni, če sem podpisan spodaj?”
Uradnik: “To pomeni, da ste se strinjali z vsebino papirja.”
Jaz: “Če se podpišeš na papir, se strinjaš z vsebino papirja?”
Uradnik: “Točno tako!”
Jaz: “Kdo si je izmislil ta princip? Zakaj bi se kdorkoli hotel strinjati s papirjem?”
Uradnik: “Strinjate se z vsebino papirja, ne s papirjem. Zato, da se nek dogovor lahko shrani na varno za dlje časa.”
Jaz: “Zakaj pa bi kdorkoli hotel dogovor shraniti za dlje časa? Stvari se spontano spreminjajo ves čas in vsak tak dogovor bi torej pomenil, da tej spontanosti nadenemo okove.”
Uradnik: “Ker tako pač je!! Zato, da je v svetu red!!”
Jaz: “Česa vas je pa strah… nereda… ali spontanosti?”
Uradnik: “Gospod, jaz nisem danes tukaj zato, da bi se šel psihologijo. Prišel sem samo od vas pobrat nepremičninski davek.”
Jaz: “Me kaznujete, ker sem lastnik nepremičnine?”
Uradnik: “Ne, nič vas ne kaznujem. Vsak lastnik nepremičnine plača davek vsako leto.”
Jaz: “Izgleda, kot da vam gre v nos, ker živim v hiši, ki se je ne da premakniti. Bi raje videli, da živim v šotoru?”
Uradnik: “Ne gre se za to…”
Jaz: “Zakaj ste rekli, da potrebujete moj denar?”
Uradnik: “Ne potrebujem ga jaz, potrebuje ga država.”

Država

Jaz: “Kaj je to država?”
Uradnik: “Naša država je institucija, ki upravlja z ozemljem, kjer vi živite. ”
Jaz: “Z ozemljem, na katerem jaz živim, upravljam jaz.”
Uradnik: “Država je vseeno lastnica ozemlja.”
Jaz: “In to je napisano nekje na nekem strohnelem papirju, imam prav?”
Uradnik: “Da, prav imate. Edino nič ne vem o kakšni strohnelosti …”
Jaz: “Zakaj pa država potrebuje moje zemljišče, če pravite, da si ga lasti?”
Uradnik: “Mislim, da ga ne potrebuje ravno.”
Jaz: “Zakaj si ga potem lasti, če ga ne potrebuje? Sliši se, kot da država planira nekoga vseliti v mojo hišo.”
Uradnik: “Tega se vam ni potrebno bati…”
Jaz: “Torej še enkrat, zakaj si ga potem lasti, če ga ne potrebuje?”
Uradnik: “Poglejte, naša država je majhen delček svetovnega ozemlja. Celotna ta pokrajina, kjer vi živite, je del naše države. In to pomeni, da torej tudi tole zemljišče po tej logiki pripada ozemlju naše države.”
Jaz: “Če jaz od države odkupim tole zemljišče, da bo samo moje … potem nihče več ne bo od mene pričakoval tega davka?”
Uradnik: “Bojim se, da tega ne morete narediti.”
Jaz: “Zakaj ne? Samo pokažite mi osebo, h kateri moram pristopiti in se o tem dogovoriti.”
Uradnik: “V bistvu sploh ne vem, s kom bi se lahko o tem dogovarjali. Oziroma, če takšna oseba sploh obstaja.”
Jaz: “Vas zanima, kaj si jaz mislim o tem? Logično, da takšna oseba ne obstaja! Če bi obstajala, bi živela tukaj na tem zemljišču, je tako?”
Uradnik: “Morda…”
Jaz: “Ampak dobro, če je že tako kakor vi pravite, da je država lastnica tega ozemlja, kam bi se pa potem lahko preselil, da bi živel na območju, ki ni v lasti države?”
Uradnik: “Bojim se, da nikamor. Vse je last države.”
Jaz: “Last nevidnih oseb torej, ki živijo v naših hišah…”
Uradnik: “Razlagajte si, kakor si želite … Se lahko sedaj pomeniva o vašem davku?”
Jaz: “Lahko. Sem se jaz kdaj strinjal s tem, da bom plačal državi ta davek?”
Uradnik: “Vi osebno verjetno ne.”
Jaz: “Zakaj ste ga pa potem vseeno prišli iskat?”
Uradnik: “Ker davek pač morate plačati.”
Jaz: “Kako to mislite, da moram?”
Uradnik: “Zakon tako veleva.”

Zakon

Jaz: “Kaj je to zakon?”
Uradnik: “To je skupek pravil, ki so bila sprejeta, da veljajo na področju naše države.”
Jaz: “Kdo je sprejel ta pravila? Sem bil jaz zraven? Se opravičujem, res se nič ne spomnim.”
Uradnik: “Dvomim, da ste bili osebno prisotni.”
Jaz: “Zakaj se potem to mene tiče? Zakaj je nekdo drug sprejel pravila za mojo hišo?”
Uradnik: “Ta pravila so bila sprejeta v vašem imenu.”
Jaz: “V mojem imenu? Kako je lahko nekdo v mojem imenu sprejel pravilo, da moram plačati zato, ker živim v hiši in ne v šotoru. S tem se gotovo ne bi strinjal, jaz potrebujem denar za druge stvari.”
Uradnik: “Gospod, pravila so bila sprejeta po poti demokracije.”

Demokracija

Jaz: “Kaj je to demokracija?”
Uradnik: “To je način, kjer ljudstvo samo odloči, kdo bo vodil državo… in posledično odločal o zakonih. Za vodenje države se prijavi več ljudi in potem državo vodi tisti, s katerim se strinja večina ljudi.”
Jaz: “Kaj pa se zgodi s tistimi, ki so v manjšini? Njihova volja potem ni upoštevana?”
Uradnik: “…tako nekako.”
Jaz: “Verjetno tisti potem ne plačujejo davkov?”
Uradnik: “No, tudi oni plačujejo davke, vsi plačujemo davke.”
Jaz: “To pa ni dobro. Zakaj bi plačevali davke, če pa njihova volja ni upoštevana? Ti ljudje bodo jezni in to ne more biti dobro. Lahko pride do kakšnega upora.”
Uradnik: “Ne skrbite, za to imamo pa policijo.”

Policija

Jaz: “Kaj pa je to policija?”
Uradnik: “To je skupina mož, ki poskuša umiriti ljudi, ki se želijo upreti.”
Jaz: “Kako pa to poskrbijo? Se jim pridejo opravičit, ker njihova volja ni upoštevana klub plačevanju davkov, jih objamejo in prosijo za potrpljenje?”
Uradnik: “Ne … je pa to zanimivo razmišljanje … če bi vam sedaj povedal kako policija v resnici deluje, bi me postrani gledali…”
Jaz: “Ne bom, povejte vseeno prosim, zanima me.”
Uradnik: “Uporabijo silo.”
Jaz: “In kako se počutijo ob tem?”
Uradnik: “Preveč me vprašate…”

Nasilje

Jaz: “V redu, drugačno vprašanje. Kolikokrat pa je že prišlo do uporov?”
Uradnik: “Velikokrat…”
Jaz: “Velikokrat? Se niso nič naučili, ko je prvič prišlo do upora?”
Uradnik: “Kaj pa bi se morali naučiti?”
Jaz: “Da sistem s to vašo demokracijo ni dober… če so opazili, da nekaterim sistem ne ustreza, bi ga morali spremeniti tako, da bi vsem ustrezal. Potem ne bi več prišlo do uporov.”
Uradnik: “Ne vem, če policaji razmišljajo o teh stvareh.”
Jaz: “Država bi morala razmišljati o teh stvareh…”
Uradnik: “Verjetno …”
Jaz: “Kdo in kako pa je sploh odločil, da bomo uporabljali demokratični sistem?”
Uradnik: “Verjetno je ljudstvo tako izglasovalo …”
Jaz: “Gospod, to je že demokracija! Kdo je bil tisti, ki jo je na začetku uvedel, preden je bilo govora o kakršnemkoli glasovanju?”
Uradnik: “Po pravici, ne vem… nekdo iz Grčije po mojem …”
Jaz: “Ena oseba?”
Uradnik: “Po mojem…”
Jaz: “Nek diktator je torej ljudstvu vsilil ta sistem.”
Uradnik: “… ste mi ravno dali misliti…”
Jaz: “Kaj se zgodi s tistim, ki se s sistemom demokracije ne strinjajo. Jih država pusti pri miru?”
Uradnik: “Ne…”
Jaz: “No vidite… sistem je vsiljen ljudem dol po grlu… in zato so tudi oni nasilni.”
Uradnik: ” … ”
Jaz: “Še nekaj sem vas mislil prej vprašati…”
Uradnik: “Bojim se, da mi zmanjkuje odgovorov na vaša vprašanja…”

Institucije

Jaz: “Zakaj pravite, da država potrebuje denar, katerega ste prišli iskat?”
Uradnik: “Država upravlja z veliko institucijami. In verjetno jih večino tudi vi uporabljate. Če kdaj zbolite, greste lahko v bolnišnico.”
Jaz: “Za to jaz plačujem zdravstveno zavarovanje.”
Uradnik: “… država poskrbi, da so ceste v uporabnem stanju…”
Jaz: “Za ceste sem plačal pri registraciji, pri bencinu in kupil sem vinjeto…”
Uradnik: “… vaši otroci imajo zastonj šolanje.”
Jaz: “Nimam otrok..”
Uradnik: “Ko jih boste imeli, bodo imeli šolanje zastonj.”
Jaz: “Kako to mislite zastonj, če ste pa ravno prišli po denar?”
Uradnik: “Dobro no… denar se pobere v naprej od vseh ljudi, potem pa imajo vsi otroci v državi enako možnost za šolanje.”
Jaz: “S tem se v bistvu strinjam. Mi lahko obljubite, da boste moj denar nesli v najbližjo šolo?”
Uradnik: “Tega vam žal ne morem obljubiti…”
Jaz: “Potem sva pa spet na začetku. Povejte, zakaj še država potrebuje moj denar?”

Predsednik

Uradnik: “Za plačo predsednika.”
Jaz: “In kaj počne ta predsednik?”
Uradnik: “Zastopa našo državo in goji dobre odnose z ostalimi državami.”
Jaz: “Kaj niso dobri odnosi samoumevni?”
Uradnik: “Na žalost niso…”
Jaz: “In če pride do najhujšega?”

Vojska

Uradnik: “Točno, potem je tu še vojska. Vsaka država ima tudi oboroženo vojsko za obrambo države. In tudi njih je potrebno plačati.”
Jaz: “Brani državo pred čim?”
Uradnik: “Pred vojsko drugih držav…”
Jaz: “Če ste ravno rekli, da je vojska za to, da državo brani. Imajo nekatere države vojsko zato, da napadajo druge države?”
Uradnik: “Nikoli ne moremo vedeti, kdaj se bo kdo kaj takšnega izmislil …”
Jaz: “Če ne bi imel vojske, se ne bi mogel nič takšnega izmisliti …”
Uradnik: “No, tega vam ne morem oporekati…”

Tajnost

Jaz: “Se naš predsednik velikokrat dogovarja o razorožitvi vojske z ostalimi državami?”
Uradnik: “Tega ne vemo.”
Jaz: “Zakaj tega ne vemo? Če je naš predsednik?”
Uradnik: “Srečanja s predstavniki drugih držav velikokrat potekajo za zaprtimi vrati.”
Jaz: “Ste vi to resni?”
Uradnik: “Da, tako pač je.”
Jaz: “In vi pobirate denar za tega zarotnika?”
Uradnik: “No, ne verjamem, da gre tukaj za kakšno zaroto, našemu predsedniku je pač potrebno izkazati zaupanje…”
Jaz: “Dobro pomislite še enkrat. Če gospod ne bi imel nič za skrivati, se ne bi skrival za zaprtimi vrati. Je tako?”
Uradnik: “… Mogoče …”
Jaz: “Za kaj država še potrebuje moj denar?”

Mučke

Uradnik: “Plačati je seveda potrebno tudi demokratično izvoljene predstavnike v parlamentu.”
Jaz: “Aha, tiste, ki sejejo razprtije med ljudi in se na njih potem ne ozirajo…”
Uradnik: ” … in policijo je seveda potrebno plačati …”
Jaz: “… nasilneže …”
Uradnik: “… skratka, še precej ostalih reči, ki pa se vas niti ne tičejo…”
Jaz: “Dobro ste to rekli…”
Uradnik: “Kaj?”
Jaz: “Ja, da se me stvari ne tičejo. Torej vam sedaj definitivno ne bom dal tega davka. Jaz potrebujem denar za hrano, obleko, ogrevanje hiše, elektriko in vodo.”
Uradnik: “Potem vas bom pa moral prijaviti na sodišču.”

Sodišče

Jaz: “Kaj je to sodišče?”
Uradnik: “Soba, kjer pravično razsodijo, kaj je prav in kaj ni prav.”
Jaz: “In v mojem primeru?”
Uradnik: “V vašem primeru bodo razsodili, da je prav, da plačate davek. Ker je tak zakon.”
Jaz: “Me bodo potem tam lepo prosili, če jim dam denar, ker ga res potrebujejo?”
Uradnik: “Dvomim. Če ne boste plačali, bodo raje uporabili silo.”
Jaz: “Sodišče meni, da je uporaba sile upravičena?”
Uradnik: “Da.”
Jaz: “Kako naj jaz verjamem nekomu, ki meni, da je uporaba sile upravičena, da bo znal kadarkoli pravilno razsoditi, kaj je prav in kaj ne?”

Uradnik: “Ko boste prišli dol, boste lahko sami ugotavljali kako… Dovolj vas imam. Adijo!”

In je šel. In vrnil sem se k branju svoje enciklopedije o naši lepi deželi, za katero se je nekoč nekdo, kdo bi vedel kdo, odločil, da si jo bo lastil. In z njo vse nas.

 

Dobro, priznam, nikoli nisem izgubil spomina. Sem se pa vseeno začel spraševati vsa ta vprašanja. Trenutni sistem še zdaleč ni optimalen in nikomur ne bomo škodovali, če razmislimo o boljših možnostih. Seveda ne smemo pozabiti na vse tiste, ki so v tem trenutku finančno odvisni od obstoječega sistema.

Vemo, da karkoli na silo spreminjati, ne gre. Realnost lahko spremenimo le tako, da spremenimo najprej njeno resnico v naših glavah. In razrahljamo vse zgoraj omenjene paradigme, ki jo držijo na mestu. Oziroma se jih vsaj začnemo zavedati. In se obenem vprašamo še, česa nas je bilo strah, da smo našo realnost naredili takšno, kakršna je.

Hvala za branje!