Detektiv po C. G. Jung-u

0
345

Ni še dolgo tega, morda kakšno življenje ali dva, odkar sem služil kot detektiv posebnega oddelka za vlome in tatvine naše lokalne policijske postaje. Zato se še dobro spominjam, ko sem bil tisto nedeljo zvečer na poti na preiskovanje vloma in tatvine v primestje. To je bila že šestnajsta prijava tisti mesec … in ravno 16. v mesecu smo bili. Ja, ko enkrat obvladaš situacijo, se ti prijave kar same porazdelijo. Ena na dan, pa imaš vsak dan delo in vsak dan tako dobi svoj smisel. In ker imaš svoje delo rad, seveda delaš tudi sobote in nedelje. Vsi vemo, da kdor komaj čaka vikend, ta svojega dela zagotovo ne mara.

Psihologija me je vedno zanimala.  Vedno me je zanimalo, kaj pripelje nekoga do tega, da povzroči kaznivo dejanje? Kaj se dogaja v njegovi glavi oziroma v njegovi podzavesti, kot je ta skriti del našega zavedanja označil Sigmund Freud? Je razlog pomanjkanje materine ljubezni mogoče? Bolj natančno tega področja res da ni še nihče ni preučil ali pa jaz o tem nisem še nič prebral, zato natančnih vzrokov ne poznam.  Lahko pa vam z gotovostjo povem, da ko si enkrat na mestu zločina, to ni niti najmanj pomembno. V tistem splošnem preplahu in paniki, te je bolj kot za glavo kogarkoli drugega, strah za svojo. Zato ima dober detektiv s seboj vedno vsaj enega dobrega prijatelja, za katerega je prepričan, da mu bo vedno stal ob strani. Ja, moj revolver je ta moj dobri prijatelj. Ne boste verjeli, kako se vsi takoj umirijo, ko sežem po njem. Še najbolj prav pa mi pride v situacijah, ko začne nekdo jezikati in dvomiti v moj postopek. In vsak dan se jih kar nekaj takšnih najde!

Za moje pojme pa je bil dejansko bolj talentirani psiholog od Freuda švicar Carl Gustav Jung. Pametnjakovič je ugotovil, da je človeška podzavest vsem nam skupna, kar mi je, ko sem prvič to prebral, res dalo misliti! Kasneje sem potem z izkušnjami tudi sam zaključil, da je temu res tako, in tudi svoje delo prilagodil tej ugotovitvi, kar boste lahko videli kmalu.

Šestnajsta prijava na šestnajstega v mesecu. To je ravno prav. Nekdo tam zgoraj res skrbi, da se tu spodaj ne pretegnemo. Le kako bi bilo, če bi bilo v prvem dnevu meseca trideset prijav, potem pa cel mesec nič? To bi bila zmešnjava, kakršne vesolje še ni videlo – popolna disharmonija. Zato nam že intuicija takoj pove, da je nekaj takšnega nemogoče. Ker to bi pa pomenilo, da so se oni tam zgoraj … jah, udarili v glavo, kaj pa drugega. O tem in podobnih rečeh sem razmišljal, ko sem se pripeljal pred hišo tokratnega zločina in izstopil iz avta. Gospa Kovač, gospodarica hiše, me je že čakala na vratih.

Gospa: “Dragulje so nam ukradli!”

Jaz: “Dober večer gospa. Ja vem, so mi sporočili na postaji. Bom raziskal po svojih najboljših močeh.”

Ko sem vstopil v hišo so bili poleg gospe tam še gospod Kovač, njuna dva sinova, gospodinjska pomočnica, sosed in soseda Novak ter še nekdo tretji. Kot ponavadi je bila v hiši cela zmeda, vendar so se prisotni le malce umirili, ko sem vkorakal na sredino sobe.

Jaz: “Dober večer.”

Vsi: “Dober večer.”

Vprašal sem gospo: “Obstaja še kdo, ki ga sedaj ni med nami, pa je večkrat na obisku pri vas doma oziroma kje v okolici vaše hiše?”

Gospa Kovač: “Je ja, naš vrtnar.”

Jaz: “Pošljite prosim ponj. In če ne bo želel priti sem, mu povejte, da ga pridem kar takoj aretirat.”

Tretjega so poslali po vrtnarja, ko pa smo ju čakali, mi je gospa pripravila kozarec viskija. Ostali so ga že imeli v rokah in imeli smo se čas spoznati. Kadar je  v zraku napetost, viski še kako prav pride, poleg tega pa se ljudem tudi jezik razveže. Gospodar pa je imel očitno že določenega osumljenca:

Gospod Kovač: “On je bil. Sto odstotno je bil on!”

Jaz: “Kdo?”

Gospod Kovač: “Ja vrtnar! Nismo odkrili nobenih znakov vloma, on pa ima ključe od hiše! In že kakšen teden se vede zelo sumljivo. Zadnjič je celih pet minut zalival isto gredico s tremi rožami in zraven očitno nekaj globoko razmišljal. Tisto gredico jaz zalijem v parih sekundah. Pridite, vam jo pokažem …”

Jaz: “Pustite to za zdaj. Jo boste že pokazali, če bo potrebno. Na podlagi tega, da ste ga opazili razmišljati, vsekakor ne morem že kar zaključiti, da je on res kriv. Če bi pa opazili, kaj točno razmišlja, bi bilo pa seveda drugo. Potrebna bo torej bolj podrobna preiskava.”

Po kakšnih desetih minutah se je tretji vrnil z vrtnarjem. Niti pod luč nista dobro stopila, ko sem že vedel, da je vrtnar res tisti, ki je lastnikoma ukradel dragulje. Vrsta let izkušenj v tem poslu naredita svoje. Krivca skoraj lahko že prepoznaš, še preden se loti kaznivega dejanja. Čutiš ga, kako je zatopljen v svoje misli in ni ravno pri sebi, gospodar je imel popolnoma prav! Ko pa ga enkrat zagreši je pa še lažje: vidiš ga kako krivo stoji, kako te gleda izpod čela oziroma umika pogled, glas se mu trese, poti se in podobno.

Se vam ne zdi to malo preveč preprosto? Meni se, zato se preiskav že dolgo časa ne lotevam več na enak način kot ostali detektivi, da kar takoj aretiram tistega, ki je najbolj sumljiv. Oni niso brali Junga! Morda je vrtnar res oropal to hišo, a je bolj pomembno vprašanje, kako je prišel na to idejo? Glede na to, da je naša podzavest vsem nam skupna, se ta ideja morda ni porodila v njegovi glavi. Kovač je na primer že povedal, kaj je razmišljal o njem …

“Dober v večer. So vas res or ropali? Morda ž že kaj veste, kdo je b bil?”, nas je vse skupaj nagovoril vrtnar z glasom osumljenca.

“Ne, nič se še ne ve … ” je nemudoma odgovorila gospa, sklepam da z nekakšno željo, da vrtnar ne bi posumil, da smo se pogovarjali o njem.

“Dobro, nima smisla izgubljati časa. Glede na to, da ste sedaj vsi zbrani, predlagam, da se razporedite v ravno vrsto na sredino sobe,” sem malo bolj glasno nagovoril zbrano množico. Gospe sem naročil, naj sinova pošlje v njuni sobi.

Gospod Novak (sosed): “Komu na čast bi hotel stati v vrsti na sredini sobe? Kje je tu smisel? Se ne moremo pogovoriti brez tega?”

“Boste res dvomili v moj postopek? Lahko vam pokažem, kje je njegov smisel,” sem odgovoril in odgrnil del suknjiča, da se je videlo mojo značko, predvsem pa revolver. Kot vedno se je spet našel nekdo, ki rad jezika. In takšno priložnost je vedno potrebno izkoristiti, da se pokaže, kdo je glavni. Ta gesta je bila seveda dovolj, da so se vsi tiho razporedili v vrsto na sredino sobe. Postavil sem se pred njih in jih nagovoril:

“Torej, krivec je zelo verjetno nekdo izmed vas v tej sobi.”

“Jaz že nisem bil/a,” so rekli vsi v en glas. Vsi razen vrtnarja.

“Jaz tudi ne,” je z nekaj zakasnitve dodal še on.

Gospod Kovač: “Lepo vas prosim, pa kdo bi oropal samega sebe? Ali lahko z gospo stopiva iz vrste?”

Jaz: “Ko bo primer rešen, prej ne. Torej, gospa … pravite, da so vam ukradli dragulje. Lahko približno ocenite, kdaj je to bilo? Kdaj ste nazadnje videli svoje dragulje?”

Gospa Kovač: “Danes ali včeraj se je to moglo zgoditi! V petek zvečer sem jih še imela na zabavi! Ko sem prišla iz zabave sem jih pustila na mizi v dnevni sobi, katero pa se zlahka vidi skozi okno! In edini, ki se največkrat giblje v okolici okna in ima celo ključe od hiše, je … ”

Jaz: “Vem, koga mislite …” sem jo nalašč prekinil in pogledal proti vrtnarju, ki se je začel tresti v hlačah. Potem pa sem vprašal gospodarja:

“Torej, pravite, da se gospod vrtnar že kakšen teden sumnjičavo vede? Mi lahko poveste kaj več o tem?”

Gospod Kovač: “Sem vam prej povedal, koliko časa je zalival tisto gredico … Cel teden sem ga skozi okno opazoval, kako se sumljivo obnaša. Ko sem šel spat, nisem mogel nehati misliti na to.”

Jaz: “Razumem, hvala.”

To so vsekakor zelo pomembne informacije, h katerim se bomo morali slej kot prej vrniti. Je pa seveda vedno potrebno izprašati še ostale. Vprašal sem gospodinjsko pomočnico:

“Vi se verjetno z vrtnarjem večkrat srečate. Je bil tudi vam cel teden sumljiv?”

Pomočnica: “Ne, nikoli se mi ni zdelo, da bi bil kaj sumljiv. V petek sem ga sicer opazila, da je bil z mislimi nekje druge. Pomislila sem, da ima težave z ljubeznijo, duša uboga. Sploh nisem nikoli pomislila, da bi lahko on kaj ukradel.”

Jaz: “Hvala.”

Izgleda, da tukaj ni nič.

Potem me je zanimalo še, kdo je tale tretji, ki ga prej nisem uspel spoznati.

“Kdo ste pa vi gospod in kakšna je vaša povezava s to družino?”

Tretji: “Prijatelji smo, tamle čez stanujem. Ko sta Kovačeva izvedela za rop, sta me prišla takoj vprašat, kaj si mislim o našem vrtnarju. Gospod namreč dela tudi zame.”

Jaz: “In, kaj si mislite o njem?”

Tretji: “Če vam povem po pravici, nikoli si ne bi mogel predstavljati, da bi on res kaj ušpičil.”

No, tukaj tudi ni bilo nič več kaj dodati:

Jaz: “To bi bilo vse. Hvala.”

Ste slišali to dvoje? Gospa pomočnica niti pomislila ni, on si pa niti predstavljati ne bi mogel. Na drugi strani pa je gospod Kovač očitno zadnje čase samo o tem razmišljal. Ponovno sem se obrnil k njemu:

“Vi pa pravite, da ste ga cel teden opazovali in zvečer še razmišljali o njem, da bi kaj storil. To je zelo pomemben podatek. Kako pa to, da ima vaš vrtnar ključe od vaše hiše? Ste kdaj pomislili na to, da to morda ni najbolj pametno?”

Gospod Kovač: “Ne, z njim smo bili vedno v odličnih odnosih. Sem pa pred nekaj dnevi res razmišljal, da morda ni najbolje, da mu kar zaupamo ključe. Ampak do sedaj je bilo vse v redu, zato nisem nič ukrepal. Do prostora za vrtno orodje se pač pride skozi hišo.”

Jaz: “Koliko časa pa že sodelujete z njim?”

Gospod Kovač: “Več let.”

Jaz: “In šele zdaj ste pomislili, da ni najbolje, da ima ključe. Kako ste prišli na to idejo?”

Gospod Kovač: “Z ženo sva se ne dolgo nazaj pogovarjala o tem. Ne vem pa kako je ona prišla na to idejo.”

Jaz: “Gospa?”

Gospa Kovač: “Z gospodom Novakom smo en dan sedeli za mizo in je skoraj s stola padel, ko je izvedel, da vrtnarju mirno zaupamo ključe.”

Jaz: “Kdaj pa je bilo to?”

Gospa Kovač: “Hm, že nekaj časa nazaj… nekaj mesecev …”

Jaz: “Razumem gospa, hvala.”

Haha, smo že blizu. Zadeva je že skoraj jasna. Tole je bilo lažje, kot sem mislil, da bo. Gospod in gospa Novak sta bila soseda. Pristopil sem sedaj še do njiju, da bi na svoja ušesa prejel obremenilno izjavo enega izmed njiju.

“Torej gospod Novak, kaj vi rečete na to?”

Gospod Novak: “Ni govora, da bi jaz svojemu vrtnarju zaupal ključe!! Vrtnarji so vrtnarji prav zato, da lahko prosto stikajo okoli hiše in prežijo na vsako priložnost!”

Jaz: “Gospa Novak, kaj vi porečete na tako vehementno razmišljanje svojega moža? Se vi strinjate z njim?”

Gospa Novak: “Če povem po pravici, se ne strinjam. Zdi se mi daleč pretirano. Kaj pa ima človek od tega, če celotno življenje preživi z oprezanjem okoli sebe, kdaj mu bo kdo kaj odnesel.”

“Torej menite, gospod Novak, da je vrtnar odgovoren za rop družine Kovač?”

Gospod Novak: “Stoodstotno sem prepričan, da je on kriv!”

Kar se mene tiče, je bilo to to. Slišal sem vse, kar sem rabil slišati. Čas je torej, da tudi zbrani slišijo moje zaključke. Stopil sem malo nazaj in jih nagovoril:

“Mislim, da smo odkrili krivca …” sem rekel in vsi so pogledali na konec vrste proti vrtnarju.

“… vendar preden primer zaključimo, vam moram nekaj povedati,” sem nadaljeval in počakal, da so se obrnili nazaj proti meni.

“Vsak izmed nas je en otok v velikem otočju. Vse kar je pod morsko gladino je naša podzavest. In ker so otoki pod morsko gladino zelo očitno med seboj povezani, je naša podzavest torej vsem nam skupna.”

Pričakovano sem v očeh zbranih opazil presenečenje nad mojo izbiro tematike, a sem vseeno nadaljeval.

“Če povem malo drugače – nahajamo se v hologramskem vesolju. Materija ima vse lastnosti holograma. Če pogledate atom, boste opazili, da je skoraj v celoti votel, le neka nevidna energija je tam, ki poganja elektrone. Ta energija očitno usmerja naš hologram in verjetno se sedaj sprašujete, kdo pa poganja to energijo?”

Ker je bilo videti, da jih zanima, kaj  je odgovor na to vprašanje, se nisem ustavljal.

“Okoli vsakega od naših teles je avra, ki je sestavljena iz večih recimo temu nivojev. Na nivoju čustvene energije je na primer njen premer morda nekaj metrov, na miselnem nivoju pa je omejena le z omejenostjo naših misli torej obsega vse, na kar pomislimo in o čemer razmišljamo. Energijo holograma vesolja torej poganjajo naša miselna telesa, ki so potencialno neskončna. Vsak od nas lahko torej z mislimi vpliva na vse stvari v vesolju.”

In nato sem veličastno zaključil:

“Gospod Novak, aretirani ste torej, ker ste sprožili misel, ki je v končni fazi povzročila, da so oropali družino Kovač.”

Malo sem počakal, potem pa na vsesplošno začudenje res pristopil do gospoda Novaka in iz žepa tudi povlekel lisice. Vsi so kar otrpnili, ker takšnega razpleta pa res niso pričakovali.

“Kaj kaj kaj se ga pa pa greste? Kaj kaj resno to mislite?” je jecljal Gospod Novak, ni pa se pretirano upiral, morda je mislil, da se samo šalim in da tako ali tako ni nič kriv. Ha ha, ta je res dobra, nič kriv … Celo pustil mi je, da sem mu nadel lisice, očitno se je na nekem nivoju zavedal, kaj je prav. Nisem ga pa še nikamor odvedel, zanimalo me je, kaj se bo zgodilo. Kot kaže, so tudi ostali na tej točki še mislili, da se samo šalim.

Edino gospa Novak je delovala, kot da je razumela, kar sem hotel povedati. Izgledalo je, da ji je na nekem nivoju celo všeč, da sem vklenil njenega moža. Jasno, zato, da se malo zamisli, če ne drugega.

Gospa Novak: “Sem vedela, da ne more biti nič dobrega iz tega, če se celo življenje le pritožuješ. Gospod detektiv, kakšna pa je kazen za negativne misli? Preživiš eno noč v ječi in potem te izpustijo?”

Jaz: “Kazen je enaka, kot da dejanje tudi izvedeš.”

Ko sem to rekel, so zbrani začutili, da je situacija bolj resna, kot pa so mislili. No, vsaj takšen občutek sem dobil. In to sem tudi želel doseči! “Torej gospod Novak, boste stopili z menoj? Lahko ste tiho, vse kar boste od sedaj naprej povedali, lahko v postopku uporabimo proti vam. Vsi ostali pa ste vabljeni kot priče, da je gospod Novak res tisti, ki je povzročil negativno misel.”

Gospod Novak ni vedel kaj naj reče. Z nekim obotavljanjem mi je začel slediti, vmes pa je gledal proti svoji ženi in Kovačovim. Takrat pa se je gospod Kovač postavil za svojega soseda.

Gospod Kovač: “Poslušajte gospod detektiv, pa saj vse to res ni potrebno. Kaj pa je gospod Novak vedel o otočjih in hologramih in avrah in tem? Se lahko kako dogovorimo? Jaz nimam nič proti svojemu sosedu in mu odpustim in nič ne zamerim. Ga lahko na podlagi tega izpustite?”

Jaz: “Gospod Novak, torej bi radi povedali, da vaš sosed ne more biti kriv za nekaj, kar ni vedel?”

Kovač: “Da, to sem hotel reči.”

Jaz: “Se potem tudi strinjate, da je njegova negativna misel povzročila rop in da dejanski ropar ni nič kriv in se mu lahko odpusti? In na splošno, da je vse, kar se zgodi v fizični realnosti človeštva, samo odraz mentalitete oziroma energije, ki v nekem trenutku obstaja v skupinski zavesti?”

Kovač: “Dobro, v redu, se strinjam. Saj ima nek smisel to, kar govorite.”

Jaz: “Ker je ropar deloval skladno z energijo, potem se na tem nivoju očitno ni mogel zavedati, da dela nekaj narobe. Če pa se tega je zavedal, pa bo njegov lasten občutek krivde zadostna kazen zanj, ki ga bo slej kot prej vrnil na pravo pot. Se strinjate, da je temu tako?”

Kovač: “Gospod detektiv, sedaj me pa že mučite … Ampak ja, nek smisel bi lahko bil tudi v tem. Bi lahko sedaj …”

Jaz: “V redu, v redu, izpustim vašega soseda. Najprej pa prosim pokličite na postajo, da ste sami rešili situacijo, jaz jim bom pa doli potrdil.”

Kovač: “V redu, kličem… ”

V mislih sem začel šteti: “En, dva, tri, šti…”

Gospa Kovač: “Počakajte gospod detektiv! Kaj pa moji dragulji?!!”

Obrnil sem se proti vrtnarju in mu rekel: “Gospod, oproščeno vam je bilo in nič več se vam ni potrebno bati … boste vrnili ukradene dragulje?”

Vrtnar: “B b b b bom.”

Evo, pa je bil še en primer rešen.