Je ponos precenjen?

0
616
ponos

Vsi smo kdaj ponosni. Ker smo naučeni, da je to popolnoma v redu in prav, se nam to zdi tudi upravičeno. Biti ponosen se vsekakor sliši kot prava izbira za praznovanje našega uspeha, saj nas postavi v luč pozornosti, ki smo si jo zaslužili…

Smo si jo res? Je naš ponos res upravičen? Kdor je pazljiv, lahko hitro opazi, da ponos sploh ne deluje v našo korist. Ljudje, s katerimi smo se prej počutili blizu, nas začnejo obravnavati z distanco, zato se na nekem nivoju počutimo osamljene. In ko njihova pozornost mine, v sebi začutimo tudi praznino, ki je prej ni bilo. Očitno je s ponosom nekaj narobe? Sicer je le ta v naši družbi še vedno zelo prisoten, torej je precenjen? Izgleda že tako. Vzemimo ga pod drobnogled in poizkusimo priti stvari do dna.

Energija ponosa

Energijo ponosa se da analizirati, če se zavedamo naslednjih dejstev:

  • Človek poleg samega sebe s projekcijo svojih misli ustvarja tudi svet okoli sebe. S svojo vizijo, kakšen je svet, prispeva energijo v kolektivno zavest.
  • Iz tega sledi, da prihodnost obstaja že v tem trenutku. Zamisel o prihodnosti obstaja najprej na nivoju misli in se potem manifestira v fizično sedanjost. Manifestira se tista prihodnost, kateri namenimo največ misli. Energija pri manifestaciji najde najhitrejšo pot iz miselnega na fizični nivo.
  • Vsi smo med seboj energijsko povezani in temu pravimo enost. Kadar smo z ostalimi v srcu povezani, čutimo srečo in ljubezen. Kadar pa svojo ljubezen do njih zadržimo, pa čutimo osamljenost, žalost in bolečino. Pravzaprav lahko popolnoma vse, kar imamo, z ostalimi ali delimo in smo zaradi tega srečni, ali pa zadržimo le zase in smo posledično osamljeni in žalostni.

Torej, kadar je nekdo ponosen, je v njegovih mislih moč zaznati naslednjo energijo:

Ustvaril sem nekaj …

Nekaj moraš seveda ustvariti, da si lahko na to ponosen. Ponosen si lahko na novo fizično stvar, vsekakor pa si lahko ponosen tudi na stvari duhovne narave. Lahko si na primer ponosen na to, da si po TV izvedel nekaj zanimivega. Na neko znanje ali pa novico torej. Lahko pa si ravno ustvaril neko novo mnenje in si ponosen nanj. Tudi to je seveda možno in je v naši družbi pravzaprav zelo pogosto.

… nekaj kar želijo imeti vsi …

Energija, ki jo oseba oddaja v kolektivno zavest v času ponosa je, da ima nekaj, kar želijo imeti vsi. To je lahko njeno prepričanje še od prej, vsekakor pa lahko to energijo oseba ustvari šele potem, ko novo stvar prejme. Če smo v bližini te osebe, bomo torej začutili, da si tisto nekaj tudi mi želimo imeti, čeprav prej na to še pomislili nismo. S to energijo ponosna oseba dobesedno zmoti našo energijo, ker nam vsili svojo.

… in v tem trenutku imam to samo jaz.

Ponosna oseba svojo novo pridobitev želi samo zase. Tukaj pa se skriva težava. S tem prepričanjem se dobesedno loči od enosti, od nas. Njen cilj je iz tega naslova pridobiti pozornost in verjetno ga ni boljšega načina za to, kot pa si lastiti nekaj, kar želijo imeti vsi. S to mislijo torej ponosna oseba v nas zbudi občutek nevoščljivosti, ki ga prej nismo čutili.

Po vrhu vsega pa se oglasi tudi njen ego in ji da misliti, da je sedaj vredna nekaj več in na obraz se ji prikrade hudomušni nasmešek.

Nevoščljivost

Poudarimo torej, da občutek nevoščljivosti ni naše lastno čustvo ampak ga nekdo drug v nas zbudi (oziroma mi v njih, kadar smo mi ponosni). Zbudi se kot zrcalo negativni energiji, ki jo ponosna oseba širi v prostor, kot zrcalo dejstvu, da drži nekaj samo zase, ločeno od nas, proč od enosti.

Vsak se verjetno lahko spomni tudi kakšne situacije, ko je zraven njega ponosnež ravno sprostil svoj ponos, in občutek nevoščljivosti v njem je magično izpuhtel.

Ljubosumje začutimo, kadar nekdo, ki nam je blizu, iz nekega razloga drži svoje srce proč od nas oziroma ga rezervira zgolj za neko drugo osebo. Nekateri to celo izkoriščajo in spodbujajo ljubosumje, da si zagotovijo dodatno pozornost. Tudi v takšnem primeru bo ljubosumje seveda izginilo takoj, ko se bo ta oseba odločila vrniti našo naklonjenost.

Tako kot nima smisla ignorirati nobene stvari, ki je znotraj nas, tako tudi nima smisla ignorirati občutka nevoščljivosti. Če ga ne izrazimo, potem negativna oseba ne bo mogla videti, da je nekaj narobe.

V mišjo luknjo

Ponosna oseba torej okoli sebe ustvari avro, da je njena stvar samo njena. To izgleda zelo podobno, kot miš, ki s sirom zbeži v mišjo luknjo, in sedaj ostali ne moremo do nje.

Če je otrok na primer ponosen na svojo novo igračo, bo opazil, da se z njim in njegovo igračo nihče ne bo hotel igrati. Otrok se bo zato počutil osamljeno. Podobno lahko ‘v mišjo luknjo’ odnesemo tudi energije, kot so recimo novice ali mnenja. Če smo ravno izrazili naše mnenje, da je na primer Messi res car in ga s ponosom rezervirali samo za nas, bomo opazili, da nihče drug noče izraziti enakega mnenja, pa četudi podobno razmišlja. Največkrat bomo v odgovor na naš ponos slišali le nasprotna mnenja. In zaradi tega se bomo tudi mi ob svojem novem mnenju počutili osamljeno.

V mladosti smo ponos takoj opazili in ga zaničevali

Ko smo bili še otroci, smo na prijateljevih obrazih takoj opazili tisti grozni ponosni nasmešek, ko se je nekomu preveč zdelo, da ima novo igračo. “Poglej, kako se mu zdi,” smo dejali. V mojih izkušnjah je bil stavek dobesedno: “Poglej si ti to zdisemi faco.”
Komur se je preveč zdelo, ta je bil lahko tudi tarča groženj v smislu: “Izbriši ta nasmešek z obraza, če ne …”

Kdor je bil torej ponosen na svojo novo igračo, se je v končni fazi sam igral z njo. No, ali pa mu jo je nekdo polomil, tudi to se je velikokrat zgodilo. Spomnim se tudi trenutka iz svojega otroštva, ko sem se popolnoma odtujil od prijateljev sosedov ravno v času, ko sem dobil novo kolo. Vem, da sem bil zelo ponosen nanj in tudi tega se spomnim, da so me prijatelji zbadali, ko sem se peljal tam mimo. To mi je šlo na živce, zato se potem nisem raje nikoli več vrnil tja.

Otroci pač še niso tako socialno sprogramirani in ne skrivajo svojih čustev. Ne skrivajo nevoščljivosti, ker ni njihova, ampak jo drugi v njih zbudijo. V otroštvu bi se morali torej vsi naučiti, da ponos ni prava stvar in bi mu lahko naredili konec. Na neki točki v življenju pa nas potem naučijo le, da je popolnoma v redu, če smo ponosni na svoje dosežke oziroma da smo upravičeno lahko ponosni. Zraven pa nas naučijo še to, da ni lepo biti nevoščljiv in da moramo to čustvo zatajiti. Vemo pa, da s tajenjem čustev ne moremo daleč priti.

Ni dobro biti ponosen in ni pametno tajiti nevoščljivosti

To, da smo upravičeno lahko ponosni na naše dosežke je naučena reakcija in ni naša avtentična reakcija. Naša duša bi rada delila vse naše izkušnje in dosežke z ostalimi, da bi čutila srečo. Strinjamo se lahko tudi, da ni pametno tajiti naših čustev, ker očitno obstajajo z razlogom. Tajenje čustev lahko kasneje pripelje do izbruha in prepira, za katerega pa takrat ne bomo več vedeli razloga.

Dokler bo prisoten ponos, toliko časa bo prisotna nevoščljivost. Prvič zato, ker jo ponosna oseba spodbudi v nas, da dobi pozornost. Drugič pa zato, da se nekaj v nas sproži, da ji pokvarimo tisto igračo. No, ko smo starejši in pametnejši bomo verjetno kako drugače reagirali, moramo pa ji v glavnem dati vedeti, da se je oseba s ponosom zaprla vase in postala negativna, torej se je odrezala od enosti, od nas. Moramo ji nuditi neko izkušnjo, iz katere se bo tega naučila!

Predvsem pa jo ni treba za njene dosežke pohvaliti in ji čestitati, ker:

Dokler je oseba v ponosu, čestitke ne morejo biti iskrene

So precej površne ali umetne, ker so nas naučili, da se tako spodobi. Vendar ne prihajajo iz srca, ker je zaradi ponosa srčna povezava prekinjena. Takšnim čestitkam tako ali tako ponavadi sledijo kakšne zbadljivke in pripombe.

Morda smo ji ravno čestitali in tudi vsi drugi so izkazali privoščljivost, kar pomeni zgolj to, da smo v sebi zatajili občutek nevoščljivosti. Ampak, ko je ponosna oseba enkrat prejela tisto pozornost na katero je ciljala, je na energijskem nivoju še vedno odrezana od enosti in čuti osamljenost. Čuti, da je nekaj narobe, njen ego pa je sedaj še dodatno napihnjen. Zato verjetno že razmišlja, da mora po nove dosežke, po nove stvari, da bo še bolj ponosna in da bo prejela še več čestitk in pohval. In tako gre lahko naprej tudi v nedogled.

No, če že ne znamo izraziti, kaj je prav in kaj ne, bo pa v končni fazi vesolje to poskrbelo namesto nas. Cilj je seveda, da se vsi naučimo transcendirati ponos in ponovno doseči občutek enosti z vsem. In ta cilj je namenjen vsem nam.

Ponos je lahko zelo hitro ranjen

Če bi bilo s ponosom vse v redu, potem ne bi imel takšne šibke točke.

Vsi se strinjamo, da če nam je stvar, na katero smo ponosni, vzeta, bo naš ponos ranjen. Imeli bomo ‘dolg nos’. Ostali nas bodo prišli tolažit, češ da sočustvujejo z nami, v sebi pa bodo čutili olajšanje, ker jim ne bo potrebno več prenašati čustva nevoščljivosti, ki smo jim ga povzročali.

In lahko smo prepričani, da nam bo stvar vzeta zelo hitro.

Kako nam enost vzame stvari in rani ponos

Vzemimo za primer situacijo, ko smo otroci in smo ponosni na svojo novo igračo. Ker naši prijatelji zaradi tega čutijo nevoščljivost, bodo namenili veliko misli prihodnosti, kjer mi te igrače nimamo več, da jim ne bo potrebno prenašati tega nadležnega čustva. Vemo, da energija pri manifestaciji ubere najhitrejšo pot. Ker so prijatelji vseeno toliko uvidevni, da nam igrače oni sami ne bodo polomili, bo preskok v novo realnost lahko tudi takšen, da jo bomo mi sami po nesreči pokvarili, izgubili, nekdo se bo nanjo po nesreči usedel in kaj odlomil, izmuznila se nam bo iz rok in padla na cesto pod avto ali pa jo bo celo nekdo ukradel. Naš ponos bo ranjen, poleg tega pa nam ne bo jasno, kako imamo lahko takšno smolo.

Disonanca oziroma živčnost

Vsi smo verjetno že opazili, da se zgoraj opisane situacije zelo rade dogajajo in da si lahko marsikaj kar sami ‘po nesreči’ pokvarimo. In potem se čudimo svoji nerodnosti. V takšnih situacijah imamo vedno občutek, da smo živčni, da se nam tresejo roke. In ta energija nemira je morala od nekje priti. V bistvu se gre za boj za prevlado med dvema vzporednima realnostima. V eni imamo še vedno svoj predmet ponosa in v drugi ne. Poznamo izraz kognitivna disonanca, kjer se znotraj nas tepeta dve kontradiktorni prepričanji in to nas naredi nemirne. Tukaj je enako, le da se v nas tepeta dve kontradiktorni realnosti, katerih ideja oziroma energija pa, kot smo ugotovili, ni nujno naša.

Gospodična se na primer na zabavo odpravi v svoji novi obleki in je zelo ponosna na svoj nov izgled. Ostali gostje začutijo nevoščljivost in si zato raje predstavljajo prihodnost, kjer gospodična svoje nove obleke nima. Realnost se zamenja po najhitrejši poti in gospodična se polije s kavo. Kar potem pripiše svoji živčnosti.

Košarkar izrazi ponos na svojo veščino igranja košarke. Lahko smo prepričani, da se mu bo na naslednji tekmi toliko tresla roka, da bo zgrešil večino košev. Ali pa si bo zvil gleženj oziroma kaj v tej smeri. Ta vzporedna realnost je seveda lahko projekcija tudi njegovih lastnih soigralcev.

Ponosen podjetnik se s svojim novim avtom pripelje na parkirišče in tam zavrne brezdomca, ko ga le ta prosi za nekaj drobiža. Na prvi pogled se mogoče ne zdi, ampak gospod brezdomec ima popolnoma enake manifestacijske sposobnosti kot gospod podjetnik in nacilja realnost, kjer podjetnik avta nima. Če podjetnik še komu ponosno zavrne drobiž, mogoče lahko nova realnost že pretehta in podjetniku se bo zaradi ‘živčnosti‘ zgodila prometna nesreča.

V takšnih situacijah je moč celo opaziti, da ljudje na nekem nivoju čutijo, kaj se dogaja: “Nekdo ti ni privoščil novega avta, nove obleke …” rečejo. In tudi omenjeni podjetnik se na nekem nivoju zaveda, kdo mu je pomagal izgubiti avto. Če bo naletel na brezdomca, mu definitivno ne bo hotel priznati, kaj se je zgodilo z njegovim avtom: “Ženi sem ga posodil,” bo dejal.

Kako umirimo disonanco

Obstaja nekaj začasnih sredstev za pomiritev disonance. Hrana, ki pomirja, je verjetno rešitev, ki jo največkrat izberemo. Vendar po takšni hrani naša čutila otopijo in tudi naše telo postane bolj togo. To pa vsekakor ni najbolje za naše dolgoročno zdravje. Tudi na tablete za pomiritev se iz podobnih razlogov ni za zanašati. Edini pravi način za pomiritev je torej, da delimo vse svoje izkušnje z enostjo in se njej tudi zahvalimo zanje.

Do disonance pride tudi zato, ker nam je nekdo ravno ponosno vcepil novo željo po nečem, nevoščljivost torej. Na primer, da si tudi sami želimo iti na morje v neke eksotične kraje, recimo na Bahame. Sedaj se v nas tepeta dve možni prihodnosti, naša lastna, in tale ta nova. Takšni disonanci pa se izognemo tako, da v življenju zaupamo in sledimo le svojemu srcu.

Zaradi ponosa ostanemo osamljeni

Če nam naša igrača še ni padla pod avto, se bomo z njo igrali kar sami, dokler bomo nanjo ponosni.

Glasbenik, ki je ponosen na svoj talent, bo v končni fazi igral le samemu sebi.

Kdor je ponosen na svoje ročne spretnosti, njemu se nihče ne bo hotel pridružiti ob delu, saj vsi vejo, da bo ponosnež svoje spretnosti hotel obdržati le zase.

Tisti, ki je ponosen na svojo novo hišo, ne bo dobival obiskov ravno pogosto.

Gospodična izkorišča ponos na svoje telo češ: “Imam nekaj, kar želiš imeti,” da si pridobi partnerjevo pozornost. Takšnemu načinu pravimo zapeljevanje, ki pa povzroči le distanco med njo in njenim partnerjem. Gospodična bo postala srečna šele takrat, ko bo sebe in svoje telo v celoti predala enosti … v tem primeru partnerju.

Nekdo je lahko seveda ponosen na svoje znanje ali pa zgolj na neke novice, ki jih je slišal. Njegovemu pogledu se bomo vsi izmikali, ko bo o teh stvareh razlagal. Kajti gledal nas bo s pogledom, da mi pač tega, kar on ve, ne vemo. In da smo zato manj vredni. Če nas ljudje nočejo gledati v oči, tudi to povzroči občutek osamljenosti.

Od vseh in za vse

Torej, če smo ponosni, bomo ostali sami ali pa nam bo stvar vzeta. Videli smo, da z našimi stvarmi upravlja enost in le njej se lahko zahvalimo, da jih še vedno imamo. Obdržali pa jih bomo tudi zgolj v primeru, da jih delimo z vsemi.

Ideja je torej ostati povezan z enostjo skozi vse naše izkušnje oziroma z njo deliti vse, kar imamo. Zakaj pa je temu tako?

Enost čuti skozi nas

Ko smo z nekom energijsko povezani, se lahko vživimo v njegovo življenjsko izkušnjo in čutimo kar on čuti. Matere in očetje to verjetno vejo, ker lahko skozi svojega otroka doživljajo svet, kot da bi bili oni ponovno otroci. Podobno lahko rečemo tudi za turistične vodiče, ko doživljajo okolico, po kateri vodijo turiste, kot da bi bili prvič tam. In enako si lahko med seboj delimo popolnoma vse svoje življenjske izkušnje.

Gospodična lahko pride na zabavo v prelepi večerni obleki, na katero bi bili lahko hitro vsi ljubosumni, vendar pride brez energije ponosa. Srce ima na pravem mestu in svojo izkušnjo odprto deli tudi z nami. Že s pogledom nam da vedeti, da je njena izkušnja lahko tudi naša in nas obenem z njim na nekem nivoju dobesedno prosi za dovoljenje, da ji ne vzamemo te prelepe obleke. “Vau, prava boginja,” si mislimo.

Glasbenik je končno transcendiral ponos na svoj talent in ljudstvo ga je poneslo na oder. Tam se sedaj počuti eno z vsemi in je hvaležen enosti, da je tam, kjer je. In mi se tudi počutimo eno z njim.

Košarkarju je postalo jasno, da ga enost dela uspešnega ali pa ne. Naučil se je za svoje uspehe zahvaliti svojim soigralcem in navijačem in sedaj vsi komaj čakamo, da bo ponovno zaigral v našem imenu.

In gospod podjetnik se je tudi iz izkušenj naučil, da je dobro včasih svojo finančno blaginjo tudi deliti. Brezdomcem ne zavrača drobiža, saj ve, da so tudi oni popolnoma enako pomemben del nas samih.

Kaj pa sporočamo enosti, ko smo od nje ločeni?

Kadar enosti ne dovolimo, da čuti skozi nas, ker smo nase ponosni, projiciramo naslednjo energijo:

“Želite izkusiti, kako je biti dober košarkar? Trenirati boste morali 10 let.”
“Želite izkusiti moj glasbeni talent? Kupiti si boste morali kitaro in vaditi 15 let.”
“Sami si boste morali kupiti svojo lepo večerno obleko.”
“Sami si boste morali kupiti enako igračo.”
“Vas zanima, kako je na Bahamih? Sami boste morali iti tja.”
“Želite osvojiti vso to znanje o ekonomiji, ki ga imam? Pojdite še vi študirat.”
“Želite postati dobri mizarji? Izuriti se boste morali od začetka, tako kot sem se moral jaz.”

Takole vsekakor ne gre. Iz vidika enosti je dovolj, da eden izmed nas ustvari neko izkušnjo, ostali pa jo lahko čutimo skozi njega. Ni nam potrebno vseh stvari kopirati, da bi jih tudi mi izkusili. To bi pomenilo tudi precejšnjo izgubo časa in ker je enost osnovni princip naše realnosti, nam tega definitivno ni treba.

Kadar smo med seboj povezani se znanje in izkušnje med nami prenesejo z energijo. Zato lahko znanje, ki ga ima nekdo, s katerim se začutimo, osvojimo mnogo hitreje, kot ga je on sam. In seveda lahko edino na tak način človeštvo tudi napreduje.

Trenutna situacija ni zavidljiva

Na tej točki že lahko zaključimo, da ponos res ni prava izbira. In edini razlog, da je v naši družbi še vedno precej razširjen, je torej ta, da je dejansko precenjen. Ljudje govorijo o ponosu, kot da mora biti naš edini življenjski cilj ustvariti nekaj, na kar smo potem lahko ponosni.

Včasih izgleda, kot da novinarji na TV poznajo samo eno vprašanje. Če novinarjev prispevek govori o nečem dobrem, bo edino vprašanje vpletenim osebam: “Ste kaj ponosni na …” Na karkoli pač že.

Ponos se je razširil tudi že na najmanjše malenkosti. Nekateri so ponosni na svoje nove čevlje, na dejstvo, da so nekaj skuhali, da so nekje bili, da je nekdo iz njihovega kraja dal gol, da so nekaj fotografirali, videli nekaj po TV, da so si izmislili nekaj duhovitega ipd.

Starši so velikokrat ponosni na uspehe svojega otroka. S tem na primer tvegajo, da njegovi prijatelji ne bodo hoteli priti na rojstno-dnevno zabavo! Če že otrok sam ni ponosen na svoj uspeh, se bodo pa prijatelji počutili nevoščljive ob prisotnosti njegovih staršev.

Lahko pa so starši ponosni že zgolj na dejstvo, da imajo otroka. Potem se pa čudijo, kako ga v najstniških letih kot magnet nekaj odnese od doma. Starši morajo tudi spoznati, da je njihov otrok pač del enosti in si ga ne morejo kar lastiti.

S ponosom bremenimo kolektivno zavest

Ne pozabimo, da s ponosom projiciramo, da vsi želijo imeti to, kar imamo mi, in zaradi tega konstantno obremenjujemo kolektivno zavest. Pri 30 letih je vsak izmed nas vsekakor sposoben na dnevni ravni ustvariti par zanimivih stvari za katere potem v svet projicira misli, da bi jih morali imeti ali izkusiti vsi.

“Vsi želimo imeti to.” “Ne, vsi želimo imeti tisto.” “Vsi želimo početi to.” “Ne, vsi želimo početi tisto” “Vsi želimo iti tja.” “Ne, vsi želimo iti tja!” “Ne, ne, ne, ampak tja!” “Želimo to, želimo tisto, želimo tretje, moramo to, moramo ono, moramo tretje… ”

Včasih se zdi, da kolektivna zavest izgleda kot fronta, kjer se, skriti za obzidje svojega ponosa, med sabo obmetavamo s temi energijami in z njimi eden drugega vlečemo v svojo smer. Če se naš duh znajde sredi tega tekmovanja, ga dobesedno raztrga. No, v najboljšem primeru jo odnese s kakšnim stresom ali živčnostjo.

Dokler bomo na tak način bremenili polje naše skupinske zavesti, pa bo na njej težko kaj omembe-vrednega zraslo. Težava je seveda tudi v tem, da se nas večina niti ne zaveda, kakšen vpliv ima vsak od nas na kolektivno zavest in kakšna je pravzaprav moč energije naših miselnih projekcij. Upam, da bo vsaj ta članek koga spomnil na to.

Kdo se skriva zadaj za ponosom

Na voznikovem sedežu v avtu ponosa sedi naš ego. Naš ego je nasprotje enosti, torej tisti del nas samih, ki se počuti majhnega, ločenega od sveta in zato osamljenega.

Kot odgovor za svojo ločenost od sveta, si ego hoče lastiti stvari (svet). Potem nas za vsako pridobljeno stvar potreplja po ramenu in s tem naredi ponosnega, da dobi nekaj pozornosti, ki prija njegovi osamljenosti. In ker smo v negativni energiji ponosa dobesedno bolj vidni, se ego počuti večjega, kar prija njegovemu občutku majhnosti.

Odprimo svoje srce

Ko enkrat postavimo ego v ozadje, damo prednost svojemu srcu. Le skozi naše srce se lahko ponovno povežemo z ostalimi, z enostjo. Potem tudi nimamo več tolikšne želje, da bi si vse stvari in izkušnje, ki jih vidimo v svetu, nujno tudi sami lastili, ker jih lahko doživljamo skozi ostale. Prednost damo tako lahko našemu življenju.

Ko imamo odprto srce, se ne počutimo več majhne in osamljene, zato tudi nimamo več razlogov za ponos. Ni nam več treba hoditi izven svoje poti, da ustvarjamo situacije zgolj zato, da smo lahko nanje ponosni. Situacije, ki jih sedaj ustvarjamo, imajo tako energijo avtentičnosti, ker izhajajo iz našega srca. In iz srca jih lahko delimo tudi z enostjo, ki jih tudi z veseljem sprejme, in to nas naredi srečnega. In kaj je boljšega, kot to? :)

Če sedaj popravimo še zgoraj omenjeni stavek: kadar ima nekdo odprto srce, ne potrebuje ponosa in v njegovih mislih je torej zaznati takšno energijo:

Ustvaril sem nekaj … za vse!

Deli
Prejšnji članekLjubezen
Naslednji članekŠola alkohola