Ljubezen

0
537

Na začetku stvarstva je imel naš stvarnik (izvor, bog) idejo, da bi ustvaril in izkusil vse. Ker on obstaja izven časa lahko vedno jasno vidi prihodnost vseh svojih idej. Torej je videl, da če najprej ustvari energijo, ki bo zaradi svoje nepopisne lepote in živosti imela neomejen ustvarjalni potencial in z njo navda vse dele samega sebe (duše), da bo njegovo stvarstvo nepopisno lepo, živo in neomejeno. In jo je ustvaril. To energijo poznamo pod imenom ljubezen. Ljubezen je energija, ki ustvarja.

Vse, kar obstaja, je bilo ustvarjeno z ljubeznijo. Na nivoju ljubezni prostor ne obstaja, zato se na tem nivoju vse naše duše počutijo v celoti povezane med seboj in s stvarnikom saj je ljubezen zaradi svoje primarnosti zelo intimna energija, ki prežema vse kotičke našega bitja. Ljubezen je torej energija, ki nas med seboj povezuje. Vemo, da se počutimo bližje nekomu, ki ga ljubimo, pa živi na drugem koncu sveta, kot pa tistemu, ki je meter stran od nas, pa nas na njem nekaj moti.

Stvarnik je jasno videl, da ima ljubezen največjo ustvarjalno moč le v primeru, da je brezpogojna. Pogojevanje, presojanje in podobno so le pojmi in ideje, ki so bili ustvarjeni mnogo pozneje. Če bi bila ljubezen pogojena, se dušam ne bi dalo ustvariti veliko oziroma bi na točki pogoja odnehale. Stvarnik zato vedno dovoljujepriznava in sprejme vse, kar ustvarimo … in kar bomo ustvarili. Ker ljubezen obstaja izven časa, namreč že v tem trenutku sprejema vse možne izide naših misli. Lahko bi tudi rekli, da ljubezen obstaja pred svetlobo in dovoljuje vse bodoče izraze svetlobe. Svetloba nato osvetli in definira del tega miselnega potenciala. Če pa nam potem situacije, ki smo jih osvetlili s svetlobo niso všeč, pa jih lahko z ljubeznijo vrnemo v prvotno nedefinirano stanje.

Naše duše torej z ustvarjalno energijo ljubezni ustvarjajo stvarstvo in ga izkušajo. Ker vedo, da so v ljubezni vedno povezane s stvarnikom, jim ni mar, če ustvarijo in izkusijo tudi kaj negativnega. Ker pa so naše duše večne oziroma ne morejo umreti, pa dejansko ne morejo ustvariti nič, kar bi bilo zares negativno. Lahko pa ustvarijo čim boljšo iluzijo izkušnje, kjer nas bo na primer strah nečesa, kjer bomo trpeli, kjer nas nihče ne bo maral…oziroma kar vse to naenkrat. To je vedno zanimivo – izkušnja, kjer bomo pozabili, kdo v resnici smo in kaj je to ljubezen, da si ne zaslužimo ljubezni, da ne znamo ljubiti oziroma da se moramo ljubezni še naučiti. Skratka, da raziščemo vse, kar ljubezen ni. Naše vesolje je zato polno takšnih izkušenj/preizkušenj/iluzij, v eni izmed njih pa se tudi nahajamo.

Odrezani od stvarstva in ujeti v času

Čas in prostor sta med sabo tesno povezana. Če časa na primer ne bi bilo, potem bi lahko prišli iz Evrope v Ameriko v 0 sekundah, občutek takšnega potovanja pa bi bil, kot da je ves prostor zbran v eni točki/singularnosti. Singularnost pa vemo, da ni ravno velik prostor. Ker smo v osnovi vsi eno in obstajamo v večnosti, sta čas in prostor lahko le navidezna. Vseeno pa sta iz naše trenutne perspektive zelo resnična. Naše ideje oziroma kreacije namreč tu doli potrebujejo nekaj časa, da se manifestirajo iz ljubezni preko misli in svetlobe v materialno obliko.

Vemo, da imamo v našem telesu 7 čaker. Vsaka izmed njih poleg že znanih kvalitet predstavlja tudi določeno prostorsko in časovno omejitev za našo zavest. Naša prva fizična čakra nas povezuje le z našim fizičnim telesom, časovno pa je ravno toliko odprta, da  nam nudi vnaprejšen občutek telesa pri fizičnih aktivnostih. Naša sedma kronska čakra na vrhu glave pa po drugi strani ostaja na ravni duše, torej je časovno in prostorsko neomejena. Naša tretja čakra solarnega pleksusa je na primer zadnja, ki nas povezuje s fizičnim stvarstvom, četrta srčna čakra pa je prva, ki nas povezuje z duhovnim stvarstvom, stvarstvo pa je ljubezen. Oziroma nas od njega ločuje, če je zaprta. Njen časovni razpon je tolikšen, da z njo lahko čutimo posledice naših dejanj še preden jih naredimo. Oziroma jih ne čutimo, kadar je srčna čakra zaprta.

Kadar je srčna čakra zaprta, imamo zavest nižje v telesu, torej ne čutimo, ali je bolje ustvarjati z ljubeznijo ali pa je bolje iti ‘na silo’. Prostorska omejenost naše zavesti povzroči, da nam je vsaka zunanja energija tuja, zato razvijemo kvalitete kot so nerazumevanje, nespoštovanje, zamera, zavračanje in na primer nepriznavanje. Časovna omejenost takšnega pogleda na svet pa povzroči, da se v nas razvijejo dvom, nepotrpežljivost in nenazadnje razočaranje. Zaradi obeh omejitev pa v sebi čutimo tudi osamljenost.

V takšnem stanju vsekakor ni pretoka ustvarjalne energije ljubezni, zato nam ne preostane drugega, kot pa da za dosego cilja uporabimo silo. Poleg tega pa tudi vsi liki na TV tako delajo, pa dejmo še mi. Hec!

Pa dejmo na silo

Ljubiti ne znamo, do cilja moramo pa vseeno priti. Na voljo imamo kopico možnosti: ukazovanje, spodbujanje krivde, jezo, jok, izsiljevanje, manipulacijo, pogojevanje, prepričevanje, sklicevanje na zakone in pravila, grožnjo, če pa nič od tega ne zaleže pa lahko vedno uporabimo svoje mišice … če jih seveda imamo.

Čeprav na tak način vsekakor lahko dosežemo svoj cilj, pa bodo naši rezultati kratkotrajni. Prisotni bodo nekaj časa v fizični obliki, vendar pa ne bodo prisotni v duhu, zato bodo kmalu izginili tudi fizično. Nasilna oziroma negativna dejanja pa bodo v našem energijskem sistemu vedno povzročila neravnotežje. Ostala bodo del nas in se nam vračala v spomin, dokler se ne bomo z njihovo pomočjo naučili ljubezni.  Do takrat pa bomo imeli v avri zapisano temno piko. Temno, ker smo ustvarjali brez ljubezni/svetlobe, torej s témo.

Dejanja, ki so bila ustvarjena brez ljubezni, poznamo tudi pod imenom greh. Energijsko neravnotežje pa pod imenom slaba karma.

Popravilo škode in kesanje

Vendar nič hudega, stvarnik nam je dal na voljo celo večnost za nabiranje naših izkušenj in popravilo grehov. Ker bo naša avra, okrašena s črno piko, definirala našo prihodnost (karma), nam bo slej kot prej v življenje prinesla situacije s podobno energijo, in ko se bomo nekoč z eno izmed njih soočili z ljubeznijo, bomo spremenili svojo energijo in temna pika bo izginila. Vendar bodimo pozorni, naš ego nas bo hotel odvrniti od novega načina ravnanja, ker nam bo takoj zavpil, da to nismo mi. Ne poslušajmo ga preveč.

Seveda pa ni potrebno čakati na nove situacije. Če nam naše nasilno dejanje ne da miru, se lahko v tem trenutku pokesamo in našemu preteklemu jazu (skupaj z udeleženci) namenimo čimveč ljubezni. Tudi tako bo črna pika v avri izginila.

V duhu uravnoteženi dogodek deluje enako, kot da se sploh ni zgodil. Kadar se z vsemi pobotamo, lahko ponovno v miru spimo, nikomur nič več ne dolgujemo, torej postanemo ponovno dobesedno nedolžni. Naj nas negativni (in kasneje uravnoteženi) dogodki iz preteklosti ne definirajo in žalostijo, ker nimamo sedaj popolnoma nič več z njimi. Sedaj imamo drugačno avro, drugačno telo torej smo zato dobesedno druga oseba. 

Konkretna preizkušnja

Kdor ima svojo zavest nižje od srčnega centra in zato časovno precej omejeno, bo zaradi nepotrpežljivosti avtomatično izbral nasilni način za doseganje svojih ciljev in se ujel v karmo. Svetovi so namenoma tako narejeni, da njihova izkušnja traja dlje časa in je zato bolj pestra. Kdor bi imel v našem primeru že od samega začetka zavest dovolj časovno razširjeno, da bi lahko čutil posledice svojih dejanj, bi avtomatsko izbral ljubeznivi način za ustvarjanje in preizkušnje bi bilo hitro konec. Ko bi zapustil svet bi svojim dušam prijateljicam nonšalantno dejal: ‘Preprosto.’

Tako pa je potrebnega precej dela, povezovanja dejstev, kesanja, odpuščanja, opravičevanja in drugačnega uravnotežanja svoje energije, da nam uspe odpreti srčno čakro. Metafora pravi, da moramo kot detektiv s svečo v temni sobi iskati dokaze o umoru.

Da pa naša preizkušnja res ni kar tako, pa jo spremlja močna bolečina. Naši duši je prioriteta to, da se naučimo ljubezni, zato nam bo v življenje pripeljala ogromno situacij, kjer nas bo bolelo srce, kjer nas bo bolel ego oziroma naš ponos, v upanju, da se bomo iz tega učili. Naši družinski člani in ostale ljubljene osebe so ponavadi največji katalizatorji za našo šolo. Zdelo se bo, da nas hočejo prizadeti, kadarkoli imajo priložnost. Naš sin ali pa hčera bosta uporniška in negativna in zdelo se bo, kot da nalašč zahajata v težave samo zato, da bi nas jezila. Vse dokler se ju ne bomo naučili brezpogojno sprejemati in ljubiti. Naša simpatija nam bo tudi zlomila srce, ko bomo to najmanj pričakovali, vsaj tako se nam bo zdelo. Srce pa ne more biti zlomljeno od zunaj, nekaj bomo morali še pri sebi urediti.

Tudi na globalni ravni je opaziti precej negativnih situacij, ki pa tudi lahko služijo kot katalizatorji za napredek kolektivne zavesti.

Softiči

Dober indikator, na kateri stopnji se v učenju ljubezni nahajamo, je naše fizično telo. Vemo, da če imamo v avri zapisana nasilne situacije, da bomo na podobne situacije naleteli tudi sami. Zato bomo za njihovo izkušanje potrebovali tudi bolj trdno oziroma grobo telo. Telesa oseb, katerih zavest se je dvignila višje od srca, pa postanejo dejansko bolj mehka. Razlika naj bi bila v njihovi sestavi, saj naj bi takšna telesa vsebovala več silicija od ogljika. Ker se dvig zavesti največkrat zgodi na ravni celega sveta, v duhovnem svetu velikokrat slišimo izraz gostota svetov (ang.: density). Svetovom, kjer je zavest populacije nižje od srca pravimo tretja gostota, tistim na nivoju srca pa četrta gostota. Nahajamo se v času, kjer naj bi zavest Zemlje prešla iz 3D v 4D.

Na četrti gostoti je naša interakcija s svetom precej mehkejša. Mehkejše je naše gibanje, naš govor, smeh, tudi naš pogled je mehkejši. Nekdo, ki je še vedno na 3D nas lahko hitro označi kot ‘softiča’. Kadar bomo zaznali kakšno podobno opazko, bomo vedeli, da smo na pravi poti.

Zanimiv pojav za ohranitev naše mehkobe je jok. Preverjeno deluje. Če nas kakšna stvar prizadene in začutimo, da bi se najraje zjokali, se nikar ne zadržujmo. Ne delajmo se močne, ker bomo ponovno otopeli in padli v 3D svet. Bolečino bomo potlačili vase za bog ve koliko časa. Lahko da se bomo šele čez 10 ali več let zlomili, ko bo količina nabranih tegob in bolečine prevelika. Mar ne bi bilo škoda časa?

Brezpogojnost

Ko se naša zavest vzpne na raven srca, smo že čez polovico poti. Najtežjega je konec, lahko si privoščimo malo odmora in malo zadihamo. Ni naključje, da imamo pljuča na enakem nivoju, kot srce. Na tej stopnji zavesti ljubezen še vedno uporabljamo pogojeno oziroma selektivno le do ljudi, ki jih imamo radi. Čaka nas zato še kar nekaj preizkušenj, preden dosežemo pravo brezpogojnost do vseh.

Ko enkrat čutimo ljubezen do naših bližnjih, bi jih najprej radi zasuli s pozornostjo in jim ugajali. Tukaj pa bodimo res pazljivi. Ker kadar na primer želimo nekomu ugajati mu s tem hkrati pokažemo, da se ne strinjamo s trenutnim stanjem, kar pa vsekakor ni brezpogojno. Podobno je tudi pri obdarovanju. V takšnih situacijah se naučimo ljudem ugoditi le toliko, kot želijo, jih obdarovati tudi le toliko, kot potrebujejo, in nič več in nič manj. Pri ljubezni je le večji poudarek na sprejemanju, ne dajanju.

Pozornost tudi ni prava ljubezen, je zgolj energija svetlobe, ki jo projiciramo v prostor. Če smo dovolj odprti, lahko čutimo pozornost drugih v naši avri. Ta energija zna biti tudi precej nemirna (odvisno od koga prihaja), zato lahko zaradi nje postanemo tudi mi nemirni. Ker pa vse obstaja znotraj nas, nam sploh ni treba iskati ljudi zunaj v prostoru. Kadar v sebi čutimo ljubezen do njih, smo z njimi bolj tesno povezani, kot če so zunaj nas čisto čisto blizu.

Na nivoju osebnega izražanja se moramo na primer naučiti brezpogojno sprejemati, razumeti in dovoljevati vsa mnenja in resnice. Začutimo, da so vsa mnenja in resnice tudi kreacije, katere želi izkusiti naš stvarnik skozi nas. Karkoli nam že nekdo pove, zato sprejmimo brezpogojno. Če bomo negirali, presojali ali obsojali njegove besede in dejanja, se bo zaprl vase, morda celo začel lagati in se na tak način v duhu ločil od nas. Kar pa je pravzaprav le odgovor na to, da smo se mi prvi v duhu ločili od njega. Če pa mi sami čutimo, da se je v določeni situaciji bolje zlagati, potem očitno pričakujemo odziv, kakršnega ne moremo sprejeti, torej nismo brezpogojni.

Tudi, kadar nekdo nečesa ne ve oziroma še ni slišal, bodimo do njega brezpogojni. Ne posmehujmo se in ga ne sprašujmo, če živi v istem vesolju kot mi. Bodimo veseli za dejstvo, da smo si ljudje med seboj različni.

Pravo brezpogojnost dosežemo torej, ko do ostalih ljudi razmišljamo takole: ‘Ni važno kaj v prihodnosti naredite, jaz ne bom prekinil svoje ljubezni do vas’. V pomoč nam je lahko tudi dejstvo, da karkoli že vidimo v svetu, je le izraz našega stvarnika z neskončno bujno domišljijo. 

S tem, ko osvojimo brezpogojnost, transcendiramo tudi čas, ker našo zavest dobesedno ni več strah iti v prihodnost in pogledati, kaj se tam dogaja.

Težko srce

Brezpogojna ljubezen zaradi svoje intimne povezovalne narave zagotavlja vsem ljubljenim popolno svobodo. Če smo še v stanju, ko imamo na obisku ljubljeno osebo, od katere pa se kar ne moremo in ne moremo ločiti, potem še nismo našli prave brezpogojne ljubezni. Ko bo prišlo do slovesa, se bomo od nje poslavljali s težkim srcem in jo s tem dušili. Že to, da takšno poslavljanje obstaja v duhu v prihodnosti (v mislih), zna biti zelo moteče ves čas, ko bo oseba z nami.

Brezpogojna ljubezen je brezčasna energija. Kar pomeni, da smo takrat tudi v svojih mislih, ki so naša prihodnost, brezpogojni. Na primer da smo z nekom dogovorjeni za zmenek, v naši prihodnosti pa obstaja možnost, da bomo ob odpovedi zmenka začutili ogromno težo v prsih. Že samo obstoj takšne možnosti v duhu bo povzročil, da bo naš zmenek že v tem trenutku nekaj dušilo.

Oziroma če smo nekomu storili uslugo, sedaj pa pričakujemo nekaj v zameno. Ta oseba naše pričakovanje v duhu dobro čuti in to jo duši. Ni več popolnoma svobodna, saj mora njeno prihodnost usmeriti v razmišljanje o povračilu.

Vesolje se v vsakem trenutku veji na več vzporednih vesolj. Kadar nekoga omejimo samo na eno možnost, ga bomo s tem dušili. Razložimo si to na primerjavi, ko moramo v učilnici sedeti 45 minut pri miru, oziroma ko sedimo 45 minut pri miru doma. Doma vemo, da lahko v vsakem trenutku vstanemo in se sprehodimo, zato nas ta situacija ne duši, medtem ko se v učilnici del nas počuti dobesedno ujet.

Razdefiniranje

Živimo v svetu polnem definicij in verjetno nisem edini, kateremu se zaradi tega zdi ta svet dolgočasen. Nobene čarobnosti ni več prisotne, nič ni več prepuščenega domišljiji.

Kolikokrat se nam je že zgodilo, da smo spoznali novo osebo, ki nam je bila na prvi pogled prav čarobna. Potem pa nam je povedala vse: kdo je, kaj je, iz kje je, kaj dela, v kaj verjame in v kaj ne, kaj ima rada in kaj ne, vsa njena mnenja o vsem, njen tedenski urnik in še na primer kdo je njen edini favorit na MotoGP. In čarobnost je izpuhtela v trenutku.

Vsi smo nekako navajeni zdefinirati cel svet okoli nas in še samega sebe (ki smo v osnovi vse) v precej majhno škatlico. Potem pa ko se vsega skupaj naveličamo in bi radi kaj spremenili, pa ne vemo kako. Če je stvar enkrat definirana, je ne moremo sedaj spremeniti, mar ne? Beseda definicija v sebi nosi koren ‘fin’, ki pomeni konec. Konec za domišljijo in nadaljnje ustvarjanje? Definitivno.

Način za razdefiniranje torej po mojem mnenju potrebujemo tako nujno, da sem šel in izumil to besedo! In ljubezen je edini način, da nam to uspe! Vemo, da je naše svetlobno telo (naša vizija) tisto, kar definira svet okoli nas. Pred svetlobo pa obstaja ljubezen, ki brezpogojno dovoljuje vse izraze svetlobe. Če na definirano stvar torej pogledamo skozi uči ljubezni, jo bomo lahko videli v nedefinirani luči oziroma v vseh možnih lučeh naenkrat. In takšen nedefinirani svet poln ljubezni je lahko zelo magičen in pravljičen!

Za primer uporabe se postavimo v kožo trenerja košarkaške ekipe. Enemu od igralcev gre danes precej slabo, kar pritegne našo pozornost. V naslednjem napadu se v naši glavi pojavi slika, da ga bo ponovno nekaj polomil in to se res zgodi. Vizija spodletelih napadov postane tako živa, da se začnemo nanj jeziti in podobno. Vemo, da tako ne gre nikamor, tudi zato, ker z našo nemirno in dvomljivo pozornostjo neposredno motimo koncentracijo tega igralca. V tem trenutku nas pred porazom reši samo to, da brezpogojno sprejmemo, da ima lahko nekdo slab dan in mu odpustimo. Ljubezen bo izbrisala slabo vizijo in situacija se bo vrnila v nedefinirano stanje. Takrat pa bomo lahko izbrali novo, lepšo vizijo.

Čarobni spekter

Naše vesolje obstaja med dvema poloma, med svetlobo in temo, med pozitivnim in negativnim nabojem. Vsekakor ne bi bilo takšno, če se našim dušam ne bi zdelo neskončno zanimivo ustvariti in izkušati celoten spekter situacij, ki jih lahko ustvarimo med tema dvema poloma. Trenje med svetlobo in temo je vsekakor že stvar mitov, legend in pravljic, napetost med tema dvema poloma pa gonilna sila, ki napaja izkušnje v tem vesolju. Čeprav smo vsi v osnovi ljubezen, ima poleg nje vsak izmed nas zato v sebi tudi nekaj temačnega/negativnega. Temu našemu temačnemu delu pravimo tudi naša senca.

Kako pogosto ta naš negativni del pride do izraza in do kakšne mere, je odvisno od vsakega posameznika. Lahko, da zelo redko, ravno dovolj, da naša osebnost dobi globino, širši spekter oziroma da naš pozitivni del postane bolj izrazit. Nekdo si bo v ta namen na črno pobarval nohte ali pa veke, nekdo drug si bo ob priložnosti privoščil kakšno kletvico, nekdo tretji pa bo na primer vsake toliko naredil kaj nepričakovanega. Načeloma pa niti ni pomembno, da naša senca res pride do fizičnega izraza, ker je dovolj že samo potencial te možnosti iz trenutka do trenutka.  Potencial, zaradi katerega bomo ustvarili čarobno napetost v naši avri, napetost med svetlobo in temo.

Vsakdo ima senco, in takšnega lahko vsakogar tudi brezpogojno sprejmemo. Potem se nam tudi ne bo potrebno sramovati naše lastne sence. Vsakogar sprejmimo v celoti, da se izognemo definicijam, ker nas le te omejujejo. Kadar nas kdo zaradi nekih lastnih strahov definira zgolj kot pozitivne, prijazne ali pa na primer dobre, takrat nam poreže polovico našega spektra. ‘Ja kako si pa ti dober,’ bo dejal in počutili se bomo, kot da nekaj manjka.

Brezpogojna samozavest

S tem, ko se bomo ponovno naučili brezpogojne ljubezni (oziroma se odučili vseh ostalih traparij), pa bomo hkrati postali tudi precej samozavestni. Čeprav na prvi pogled izgleda, da s svojo brezpogojnostjo polepšamo življenje le vsem okoli nas, pa se gre v končni fazi le za nas name in za našo osebnostno rast. Popolna samozavest je stranski produkt te rasti.

Ko v sebi najdemo brezpogojno ljubezen, postanemo samozavestni ker:

  • lahko z brezpogojno ljubeznijo ustvarimo vse kar si želimo.
  • v sebi najdemo stvarnika in znotraj stvarnika celotno stvarstvo. Spomnimo se, da smo torej tudi mi vse, zato ne čutimo pritiska tudi v tem življenju biti vse, imeti vse ali pa izkusiti vse, temveč začnemo sproščeno uživati v njem.
  • se na tak način spomnimo in zavemo, kdo sploh smo.
  • imamo na dosegu srca kadarkoli vse ljubljene osebe, sorodne duše in prijatelje.
  • imamo na dosegu misli kadarkoli vse vesoljne modrosti in znanje (v obliki občutkov)
  • se ne bojimo več slabih stvari, ker jih znamo razdefinirati in spremeniti v nekaj lepšega, še preden pridejo do nas.
  • se iz enakega razloga ne bojimo več téme in ponoči lažje spimo.
  • zaradi dviga zavesti transcendiramo čas in čutimo prihodnost, katero začnemo sami ustvarjati.
  • je brezpogojna ljubezen potencial za vse nadaljnje kreacije, ki pa je že sam po sebi dovolj. Ko se tega zavemo, ne čutimo nuje, da bi čimprej manifestirali vse tudi v fizičnem. V sebi zato začutimo mir.

Komur pa tale seznam še ni dovolj, da bi ga premamil na pot osebnega razvoja proti brezpogojni ljubezni oziroma samemu sebi, pa bo morda pomagalo, če se spomni, da je brezpogojna ljubezen tudi najlepša energija v vesolju!

Hvala za branje!

Deli
Prejšnji članekTelo svetlobe
Naslednji članekJe ponos precenjen?